Šarec državotvorno dokončal projekt pomoči Ukrajini z bojnimi vozili. Kaj smo sploh poslali v Ukrajino?

vir: Wikipedia
Znano je, da je Slovenija Ukrajini nedavno dostavila 35 bojnih vozil pehote (BVP), že pred tem pa večjo količino pušk, streliva in zaščitnih sredstev (točne številke uradni viri zaenkrat ne razkrivajo). Slovenija s temi donacijami drži korak z ostalimi državami članicami EU in zveze Nato in se s tem kaže kot kredibilna partnerica tako napadeni Ukrajini kot tudi svojim evroatlantskim zaveznikom.

V komentarju tako ugotavljamo, da obrambni minister Šarec nadaljuje politiko, ki jo je zastavil in konkretiziral že prejšnji minister Matej Tonin, in takšna konsistentnost je vsekakor vredna pohvale. Kaj s takšnimi potezami na področju varnostne politike sporoča Slovenija in kako se bo med kladivom realnosti in nakovalom predvolilnih obljub znašla Golobova vlada?


V dobro obveščenih krogih se je že nekaj časa napovedovalo, da bo Slovenija v Ukrajino poleg omenjenega pehotnega orožja in opreme poslala tudi kompleksnejše sisteme. Najprej se je v javnosti omenjal potencialen posel z Nemci, ki pa predvsem za Slovenijo in Ukrajino ni imel ugodnega scenarija; Slovenija bi se tako rekoč po vsakem od njih morala odreči velikemu delu svoje ognjene moči.

Kateri vladi pripadajo zasluge?


Do tovrstnega sporazuma ni prišlo in nazadnje je bil sprejet dogovor, da v Ukrajino pošljemo gosenična vozila BVP M-80A. (Tedaj) pristojni so nam potrdili, da je bila vsebina in organizacija dorečena v času ministrovanja Mateja Tonina, sedanja vlada pa je poskrbela za transport. Glede na pretekla stališča in napovedi tako ministra Šarca kot premierja Goloba bi vlada pomoči Ukrajini lahko tudi odrekla, a je ostala zavezana mednarodnim dogovorom.

https://twitter.com/MatejTonin/status/1539317251915931648?t=aFqvvc1fQ5XZ6boCS9pSwg&s=19



vir: Wikipedia


BVP M-80A je gosenično bojno vozilo pehote, razvito v 70. letih v Jugoslaviji. Izdelava je potekala od leta 1983. Temelji na osnovi M-80, a ima močnejši motor (Daimler Benz, 320 konjskih moči) ter vzdržljivejši oklep. Vozilo ima maso 13.850 kg, maksimalni doseg 550 km in lahko doseže hitrost do 65 km/h. Vozilo je amfibijsko (do 7 km/h) in ima RKBO zaščito ter gasilni sistem. Posadko sestavljajo poveljnik, namerilec in voznik, vozilo pa je namenjeno prevažanju še dodatnih sedmih vojakov. Na oklepniku se nahajajo bočne odprtine, ki omogočajo ognjeno delovanje iz notranjosti vozila.

Oborožitev predstavljata avtomatski top kalibra 20 mm in mitraljez kalibra 7,62 mm, lahko pa tudi dvojni lanser protitankovskih raket. Po dostopnih podatkih je Slovenija do nedavnega razpolagala s 52 tovrstnimi (konzerviranimi) vozili, od tega jih je 35 poslala v Ukrajino.

Slovenija ostaja del zavezništva


Na področju (kolektivne) obrambe tako Golobova vlada hodi po poti, ki sta jo tlakovala Janša in Tonin. Kredibilni viri so za Domovino potrdili, da kljub začetnemu skepticizmu Golobova vlada ne namerava preklicati nabave oklepnikov boxer, saj je Slovenija pristopila k mehanizmu skupnih nakupov oborožitvenih sistemov OCCAR, hkrati pa mora izpolniti zaveze do zveze Nato.

Boxerji torej ostajajo, izdatki za vojsko pa se bodo tudi pod Golobom povečevali, je pred dnevi ob obisku v Bruslju povedal minister Šarec: "Nikakor sredstev ne mislimo zmanjševati, se bo pa treba resno pogovoriti, kako bomo ta sredstva uporabili, da bo smotrno in da bo res prispevalo k izboljšanju pripravljenosti Slovenske vojske, tudi njene kredibilnosti v okviru zavezništva." Povedal je tudi, da Slovenija namerava spoštovati dane zaveze.

Pomoč v obliki oklepnikov je z vidika zavezništva dejanje, ki to kredibilnost potrjuje. Omeniti je treba še, da pri omenjeni pomoči ne gre za donacijo, saj so nam ZDA v zameno zagotovile dobropis, ki ga bo naša država lahko porabila za razvojne projekte SV s podporo Američanov. Pristojni o višini zneskov še molčijo, prav tako tudi ni potrjeno, katere razvojne projekte bo Slovenija lahko pokrila s poslanimi oklepniki.



 
KOMENTAR: Rok Frelih
Kako Šarec uresničuje bolj razumno vizijo
Dosedanje poteze Golobove vlade na področju obrambe so nedvomno vredne pohvale. Kljub radikalno drugačnim napovedim Slovenija ostaja zavezana mednarodnim dogovorom, pomoči Ukrajini in krepitvi SV ter lastne kredibilnosti. Ob nastopu nove vlade smo poslušali o gverilskem bojevanju ter o tem, da se Slovenija vse bolj pomika od Zahoda proti Moskvi. A zgolj en obisk Bruslja je zadoščal, da je pristojne dohitela realnost, v kateri je treba prevzeti odgovornost: v svojem bistvu Šarčeva retorika ni več daleč od Toninove. Še več, prevzel je njegovo vizijo in ji, čeprav bolj ali manj v tišini, zvesto sledi: pošilja orožje v Ukrajino, želi poviševati obrambne izdatke in biti kredibilen partner Natu. Za povrhu se zdi, da nazaj ne more. Sledi bistveno vrašanje: kaj na to porečejo njegovi volilci in podporniki, pa tudi člani Golobove vlade? Do nedavnega je ta politični pol veljal za bolj "pacifističnega" (beri: proruskega); Levica kot del vlade celo nasprotuje obrambi Ukrajine. Za nameček se okoli Ukrajine krešejo mnenja tudi med glavnimi ideologi levega pola; Kučan in Türk sta izraziro proruska, medtem ko so stališča Žižka in Golobiča na strani Zahoda. Lahko sledi razkol med vladajočimi silami? Na marsikaterem področju je Janševa vlada Slovenijo postavila na zemljevid. Lepo je, da kljub napovedanemu revanšizmu Golobova vlada tega (zaenkrat še) ni popolnoma zrušila. Takšna konsistentnost neke politike kljub menjavi oblasti je pri nas prava redkost. Lahko pod Golobom upamo, da se bodo pozitivni dosežki prejšnje vlade nadgrajevali? Upajmo, da ne gre zgolj za leporečno krmarjenje med jeznim aktivističnim elektoratom, zahtevami botrov ter mednarodno politiko.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike