Samoizolacija je ta trenutek pomembna in potrebna. Kako se z njo spopadati?

Trenutna korona kriza se kaže ne samo kot zdravstvena in gospodarska kriza ampak ima svoje posledice tudi na psihičnem stanju ljudi v naši državi. Terapevti in svetovalci se srečujejo s povečanimi občutki strahu, ki se odraža na različne načine.

Mnogo ljudi se boji izgube svojih najdražjih, njihove ali svoje okužbe, predvsem pa tega, da nimajo občutka nadzora, niti ne vedo, koliko časa bo ta krizna situacija trajala. To marsikoga spravi v občutja tesnobe (ki se kaže kot bolečina v prsih) in ponekje tudi panike, saj mnogo ljudi poroča o porastu paničnih napadov.

Za oceno situacije in priporočila smo povprašali Katjo Knez Steinbuch, ki je zakonska družinska terapevtka, ki deluje znotraj Inštituta Vita bona, ki se že vrsto let ukvarja s starševstvom in vzgojo. Je ustanoviteljica Sočutnega varstva otrok in strokovni vodja izobraževanj SVO.

Soočeni s kolektivno travmo

"V času, ko smo soočeni s kolektivno travmo, so vsi v stanju šoka in stiske, nekateri pa tudi zanikanja. Slednji še vedno mislijo, da gre samo še za en prehlad, pogosto pa verjamejo teorijam zarot. Te teorije potem razlagajo tako, kot da nam nekdo nekaj prikriva, včasih celo vlada, ali pa svetovni državniki. Vse to pokaže, da so občutki strahu res preplavili Slovenijo," pravi Katja Knez Steinbuch.

Nadaljuje, da se Slovenci zelo različno soočajo s stisko, povsem normalno pa je, da vsi čutijo strah in težave pri prilagoditvi na spremembe. Gre namreč za nepredvidene situacije, ki marsikoga ravno zato spravijo v občutja nemoči. Marsikdo je v strahu za službo in se boji, kaj bo gospodarska kriza prinesla. Ukrepe sprejemajo s strahom in kritiko, pa tudi z jezo. Pod temi občutki pa se marsikdaj skriva strah pred tem, kaj vse še sledi.

Samoizolacija je potrebna, je pa tudi izziv

"Samoizolacija je ta trenutek pomembna in potrebna, spravlja pa ljudi v občutke utesnjenosti in v občutke, da nimajo svobode ter da jim kdo namensko želi škoditi. To pogosto kaže na vzdušje travme, ponekje pravega vojnega stanja, ko ljudje niso smeli zaupati nikomur in so se morali zanesti zgolj nase. Vse več ljudi tudi poroča, da jih trenutno stanje spominja na stanje vojne, kar pomeni, da delujejo impulzivno, iz tako imenovanih primarnih, plazilskih možganov, iz preveč vzburjenega avtonomnega živčnega sistema," nam razloži terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Na dolgi rok stresno življenje lahko terja svoje posledice, predvsem v obliki padca imunskega sistema in razvoja psihosomatskih bolezni. Zato je izjemno pomembno je, da se zmoremo pomiriti, najti pozitivne afirmacije in racionalne razlage, ki nas spravijo ven iz teh težkih občutij strahu.

Zaprtje vrat pomeni odprtje občutkov -  to prikliče na plan vse tiste stare okostnjake, ki smo jih že zakopali. V partnerskih odnosih to pomeni, da se ravno zdaj prebujajo vse tiste stare rane, o katerih partnerji niso govorili, so jih morda ignorirali, ali pa potlačili, ali pa v hitrem tempu življenja pozabili. Ko smo veliko časa skupaj, se povežemo tako v slabem, kot v dobrem in to je ključni trenutek, da te rane vzamemo resno in jih začnemo celiti s sočutnimi in prizanesljivimi pogovori. Tudi starševstvo v teh časih  predstavlja povsem nov izziv, saj morajo starši otroke šolati in se z njimi tudi sproščeni povezovati, kar v izolaciji ni tako enostavno. Pričakovati pa je tudi porast nasilja, kar nas terapevte še najbolj skrbi, zaključi Katja Knez Steinbuch.

Kako se spopasti s samoizolacijo

Ker izolacija navadno prinese več prostega časa, je dobro, če si naredimo načrt, kako ga bomo uporabili. Pomembno je, da ne pozabimo na gibanje, tudi doma. Rutina je zelo pomembna tudi za otroke, ki bodo v teh časih vpijali naše občutke. Zelo dobro je, če zmoremo ta skupen čas narediti sproščen, z veliko humorja – ker tudi to manjša kortizol in stres v našem življenju in posledično izboljšuje tudi naš imunski sistem. Zelo je pomembno, da ohranimo povezanost z najbližjimi in komuniciramo o tem, kako se počutimo, čeprav zdaj to poteka preko spleta, nam svetuje Katja Knez Steinbuch.

"Vsem priporočam, da spoznajo paradoks anksioznosti. Paradoks anksioznosti naj bi bil ravno v tem, da bolj kot o strahu upamo govoriti, hitreje se zmanjša. Ko strah izgovorimo, izgubi svojo moč. Najprej je torej soočenje s sabo in priznanje občutkov. Ko nam zvečer naraste tesnoba, jo lahko predihamo z dihanjem, čisto preprostim skozi nos in si zraven dovolimo začutiti to, da je to samo občutek. Vdihnemo mir, ga zadržimo v sebi, izdihnemo strah. Priporočajo se vizualizacije, kako pretiran strah nekam odlagamo in pošljemo v dobro, ali pa meditacije, ki so prav za pomirjanje tesnob. Tudi čuječnost in molitev nas lahko pomirita," obrazloži terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Poleg omenjenih načinov pomaga še običajna skrb zase, da se obdamo z varnimi in sproščenimi odnosi, ki vsebujejo obilico humorja. Zase lahko poskrbimo na vseh nivojih: šport in rekreacija, zdrava hrana, zmanjšano spremljanje medijev ipd.