Salvinijeva protimigrantska politika ima v Italiji največjega nasprotnika v Katoliški cerkvi: Jezus prihaja k nam v čolnu!

Uredništvo
14

Embed from Getty Images

Pred dobrim tednom je novi italijanski notranji minister, predsednik Lige, Matteo Salvini, končal nekajletno politiko italijanskih oblasti sprejemanja vseh migrantov, ki so jih ladje italijanske mornarice in nevladnih organizacij pripeljale v italijanska pristanišča.

Salvini je celotni EU pokazal, da bo v Italiji od zdaj veljala njegova beseda. A vsi se z njegovo politiko ne strinjajo. Najhujše opozicije ni dobil v levih strankah, temveč v Katoliški Cerkvi. 

A Salviniju se najbrž smeji, saj so ljudje v zadnjih dneh množično stopili na njegovo stran. Njegova stranka vodi v anketah, sam pa je po mnenju anketirancev najbolj zaupanja vreden politik v Italiji.

Tako kot v Mehiki in ZDA, kjer so škofje iz obeh strani meje pritisnili na Trumpa, da je umaknil zakon, ki je določal, da je migrantske otroke potrebno ločiti od staršev, so proti anti-migracijski politiki nastopili tudi italijanski škofje.

»S čolnom k nam prihaja Jezus, on je v človeku ali otroku, ki leži utopljen. Jezus je v človeku, ki med smetmi išče koščke hrane,« je bil jasen kardinal Francesco Montenegro, nadškof Agrigenta, mesta na Siciliji. Kardinalovo sporočilo pa je bilo le zadnje v vrsti ogorčenih izjav predstavnikov Cerkve v Italiji.

Zanimivo je, da se Cerkev že več let ni vpletala v dogajanje v italijanski politiki, glas pa je povzdignila prav zdaj. »Migranti so termometer za našo vero. Če jim ne dovolimo vstopa, potem jim zapremo tudi svoja srca, to pa pomeni, da ne verujemo v Boga,« je zatrdil kardinal Montenegro in dodal: »Vsak migrant je svoja zgodba in svoje življenje, ki se je, ne glede na to ali nam je to prav ali ne, prepletlo z našim življenjem. Imajo enaka imena, enake sanje, enake strahove, enaka upanja. Želijo si imeti družino, upajo si več od nas, želijo pa si biti enako obravnavani, kot smo mi.«

Italijani se s svojimi škofi in duhovniki ne strinjajo

Zagotovo je lahko razumeti, zakaj imajo italijanski škofje takšno stališče. A na drugi strani je jasno, da je Italija, z eno največjih brezposelnosti v Evropi, z vedno večjim državnim dolgom in ogromnim številom migrantov, skorajda čakala na to, da bo eden izmed njenih državnih voditeljev politiki sprejemanja migrantov dejal:»Dovolj je!«

Tako je mnenje škofov v Italiji bolj ali manj naletelo na neodobravanje. V nedeljo je namreč duhovnik Federico Pompei pozval k sprejemanju migrantov in Romov v domove prebivalcev, a ob tem doživel nasprotovanje v lastni župniji. Mediji opisujejo, da je zaradi pridige cerkev zapustilo več vernikov.

»Res je, kar pravi Cerkev, da smo vsi enaki. A to ne velja … Zdaj so najprej na vrsti vsi prišleki, nato šele Italijani. Nikoli nisem glasoval za Ligo, a na naslednjih volitvah zagotovo bom, saj dajejo prednost Italijanom,« je bil jasen eden izmed vernikov.

Voditelj Lige je v času po volitvah postal najbolj zaupanja vreden italijanski politik. Zadnje ankete kažejo, da ga je za takega ocenilo kar 56 % Italijanov. Po volitvah, na katerih je dobil 17 %, je njegova stranka pridobila veliko glasov, prišla na 31 % podporo in na vrhu anket presegla tudi zmagovalko volitev Gibanje 5 zvezd.

Ogromno podporo je pridobil prav s trdim protimigrantskim stališčem ter s tem, da je tudi v EU jasno povedal, da Italija pri tem ne bo popuščala.

14 KOMENTARJI

  1. Je
    – stanovanje,
    – socialna podpora,
    – hrana,
    – pa še kaj sem pozabil
    edina možna pomoč? Kaj pa citat iz Svetega pisma:

    “Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé. (2 Tes 3,10)”

    ne velja več?

  2. Včasih pomišljam, da je katoliško cerkev (oz nekaj ključnih ljudi) nekdo (pod)kupil. Vseeno pa verjamem, da večina duhovnikov in pripadnikov RKC misli s svojo glavo. Le glasni ne morejo biti.

    • V Vatikanu so vedno burni časi. Spomnimo se samo obdobja v 14. stoletju, kjer so si papeži v Avignonu uredili razkošje in to obdobje imenujemo papeško suženjstvo (grehu).

  3. Ne Jezus, pač pa tisti, ki jih je Asad zapodil iz Sirije, ker se ni strinjal z njihovimi navadami.
    Navade so pa klanje Asircev, Alavitov, Koptov, Druzov, Jazidov in Šiitov (tudi dojenčkov). Posiljevanje in zasužnjevanje žensk (tudi malih deklic). Na udaru so predvsem Jazidinje (preberite zgodbo Nadie Murad).

  4. Sem verna in zelo zaupam v Boga.

    Toda, to, kar spodbujajo tile škofje ni vera, temveč samomor. In če delajo samomor oni (skupaj z levimi politiki brez otrok), je povsem logično, da za njimi ne bomo skočili še tisti, ki imamo otroke …

    Morda ne bi bilo napak prebrati tudi kaj stare zaveze in jo vzeti zares. Vodstvo meni ljube cerkve se obnaša, kot da le-ta ne obstaja.

    • Micka,strinjam se s tabo,da je to,kar spodbujajo škofje samomor.Vendar je samomor greh.Če me spomin ne vara, včasih samomorilci niso bili deležni cerkvenih pogrebov.

  5. Sem veren, a rimski škof je zašel, je pač iz divje celine (od 10 najbolj nevarnih mest na svetu jih je vedno 7 ali 8 iz LA). Naša duhovščina je pokorno tiho, škofje se pa gredo turistične vodnike.

  6. Taka Cerkev ni vec moja cerkev. Pika.
    Kaj so popolnoma znoreli?! Jih je zapustila zdrava pamet? Je Jezus kdaj ukazal ljudstvom delati samomor in ne braniti svojih otrok pred zasuznjenjem s strani primitivnih mohamedanskih hord, ki od 7.st. dalje ne delajo drugega kot ropajo posiljujejo, zasuznjujejo in pobijajo nemuslimane?

    Ali nam RKC predlaga, da si kar sami snamemo glave z vratov, da se nasi nova gospoda ne bo prevec namatrala?!
    Oh wait, ne smemo se skripnit, kdo bo pa delal? Migranti, ti prisrcni Jezusi iz colnov, ne mislijo nic delat.

  7. Pred časom sem razmišljal o tem, ali naj svojega sina vključim v skavtsko gibanje in se na njihovi spletni strani našel naslednji zapis p. Branka Cestnika:

    “Skavti ne zaostajamo za smernicami papeža Frančiška. Imamo sredstva in znanje, da pripomoremo, če bo kriza res velika in bodo v našo deželo prišle res velike množice. Znamo postavljati šotore, imamo tople skavtske sobe, znamo kuhati v velikih kotlih, zbirati odeje in oblačila, izgubljeni skupini pešcev v gozdu znamo pokazati pot na varno,… Upajmo, da do se takih razsežnosti begunska kriza ne bo razbohotila. To, kar lahko storimo zdaj, je, da prispevamo k osveščanju, k evangelijskemu gledanju, k širjenju papeževih navodil ter tudi k konkretnim akcijam zbiranja pomoči. V prvi vrsti so k temu poklicani popotniki in popotnice. Ni potrebno veliko in ni potrebno daleč od doma, da prispevamo k izboljšanju sveta. In ne pozabimo se zatekati h Knezu miru z molitvijo za mir.”

    Moja reakcija je bila: “Dokler se bo pri skavtih igral “gnilo jajce”, je vse OK. Za vsako malo bolj resno zadevo, pa ne skavti, ne KC, ne dajajo ustrezne formacije mlademu človeku – za to bova poskrbela njegova starša.

    Tuzemna Katoliška Cerkev je namreč še vedno “fevdalno organizirana in v njej se izvaja fevdalni način vodenja”. Pa nimam prav nič proti srednjemu veku, niti proti katoliški Cerkvi, ampak nekatere stvari iz “srednjega veka” preprosto več ne sodijo v 21. stoletje oziroma so sedaj hudo disfunkcionalne. Bom celo toliko nadut, da si bom upal zapisati, da nam Bog z ogromnim osipom vernikov in duhovnikov na loklani in globalni ravni jasno sporoča, da se nekaj dela hudo narobe v načinu vodenja tuzemne Cerkve. Zelo poenostavljeno in zelo na kratko pomeni ta “fevdalnost” naslednje:

    – na ljudi glede vrh cerkvene hierarhije kot na figure na šahovnici, ne pa kot na ljudi in ne kot na svojo čredo. Pastirji morajo imeti svojo čredo radi!!! Če bi papež in kardinali izhajali iz tega, da imajo radi svojo čredo, bi mnogo lažje našli optimalne odgovore tudi v številnih nevarnih situacijah – in obratno, če na svojo čredo gledajo kot na “topovsko hrano”, se njihova čreda vse bolj redči. Najlepše se to zrcali v izjavi dr. Štuheca, ko se je na RTV nekoč ob razpravi ob krizi mariborske nadškofije zarekel: “Verniki so marsikaj požrli in bodo tudi to.” Takšna miselnost najbolj kaže, da je v mentaliteto cerkevne hierarhije vcepljeno, da vernik (ko gre za interese tuzemne Cerkve) v bistvu ni subjekt, temveč objekt za dosego ciljev Cerkve.

    – legitimiranje “politik” Svetega sedeža oziroma Svetega očeta (papeža) z “vero” – dejstvo je, da na tem področju Cerkev ne želi narediti ločnice med svojimi “politikami” in med “vero”, kar v primeru zgrešenih “politik” odbija ljudi od “vere”, še posebej, ker Katoliška Cekev nasproti svojim vernikom ne bo (skoraj nikoli) priznala in se opravičila za napačne “politike”. Objektivno gledano je Cerkve (vključno s papeži) v zgodovini marsikdaj vodila napačno “politiko”, ampak validacija tega je tabu, še posebej, ko gre za aktualne ali nedavne “politike”, kajti “politike” imajo enak status kot verske dogme (kar pa ne drži). Katoliška Cerkev se danes iskreno opravičuje Judom, Protestantom, gejem,…, svojim vernikom (ki pa so skozi zgodovino zaradi zgrešenih politik Svetega sedeža največ pretrpeli) pa (skoraj) nikoli – no žrtve pedofilije so izjema, pa še to zaradi izjemnega pritiska interne javnosti.

    – “mnogoličnost” (ne zgolj dvoličnost) komunikacije, ko vrh tuzemne Cerkve vsaki interesni skupini sporoča tisto in na takšen način, kot šteje za najbolj koristno. Takšen pristop pa po naravi stvari vodi v hinavščino, ki je na dolgi rok tudi uničujoča, ker pri vernikih ne vzbuja “vero-dostojnosti”. Ali mislite, da povprečno razgledan zahodni katoličan ne dojame npr., da mu tuzemna Cerkve sicer piha na dušo, hkrati pa zasleduje identične cilje kot nosilci globalne ekonomske in družbene moči (iskreno povedano je prav presenetljivo, da si Katoliška Cerkev še vedno (torej kljub demokratizaciji medijev zaradi svetovnega spleta) skoraj dobesedno sinhrono komunicirati kot komunicirajo nosilci družbenih moči (npr. isti cilji, isto izrazoslovje, ista shemantika misli in besed, časovna usklajenost, ista matrica + nekaj “obrobnih” kvazikonfliktov z namenom ustvarjanja občutka distance) – pogosto se sprašujem, če imajo ti nosilci ekonomske moči na globalni ravni (pa ni niti važno, kako jih se vse lahko poimenuje) v zadnjih letih angažirano isto PR službo kot papež in Sveti sedež . To je v sedanjem svetu, kjer manj kot 0,1% prebivalstva obvladuje večino svetovne ekonomske in socialne moči ZELO nevarno, saj (zdrava) Cerkev ni bila nikoli identificirana z 0,1 % najmočnejšihv – v zvezi s tem se zastavlja vprašanje, kdo je po merilih Cerkve materialno bogat – če vzbuja občutek, da je materialno bogat že delavec v Revozu ali VW, je to hudo zamegljevanje problema. Delavec v Evropi NI bogataš, temveč generalno gledano podoben revež kot večina revežev v Afriki, Aziji in LA – le s to razliko, da svojo materialno revščino prikrije s tem, da ne investira v svoje otroke, drugod pa reveži imajo tudi strošek z velikim številom otrok in posledično nizkim standardom. Ampak na dolgi rok se v bistvu vidi, da so oboji približno enaki reveži.

    – ljudje niso topovska hrana. Dokler bo tako, bo upad vernikov in duhovnikov, kjer je človeško življenje nekaj vredno (na žalost je človeško življenje v deželah tretjega sveta izredno malo vredno in to nas pogosto pripelje do zmotnega pogleda na aktualno stanje Cerkve na globalni ravni).

    To kar se sedaj dogaja v Evropi je dejansko množični “tihi upor” Katoličanov zoper “politike” papeža in Svetega sedeža. Sicer pa je za katoličane (še posebej pa za katoličane na Slovenskem) značilno, da skoraj nikoli ne kritizirajo na glas, temveč kritiko in nestrinjanje izražajo z molkom. In glede migrantske politike papeža in Svetega sedeža (ter najbolj papežu zvestih krajevnih škofov in teologov) vsi ostali katoličani na Slovenskem zadnji dve leti modro molčimo – pa nikomur od prej navedenih ne kapne, kaj to pomeni.

  8. Dragi naši Levičarji, Che Guevare, Venezuelci, SD, Tanje Fajon in kar je še zagovornikov odprtih mej (vključno s teto Angelo, 3 leta nazaj) bi si morali pogledati ta video. Meje niso same sebi namen. Preprečujejo kaos.

    Jordan Peterson – The Truth About Europe Mass Migration
    https://www.youtube.com/watch?v=qk5DXEzwOBw
    Skoči na čas = 4 min :51 sek

    Res je težko bolj jasno povedati.

  9. Koliko migrantskih turistov pa je v Vatikanu? A kar po domovih bi jih naselili. Naj cerkev odpre svoje zakladnice in pomaga ljudem v njihovih državah. Dokaz je Afrika – slaba praksa, vse milijarde pomoči so izpuhtele? Le kje je ta denar? Na taki način, ko si posamezniki polnijo žepe, je le-to zgodba brez epiloga. Ne moreš naučiti nekoga delati, ki tega preprosto noče in ne zna.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime