Romana Jordan: Lahko se zgodi da bo Slovenija v EP prvič izvolila nekoga, ki bi prispeval k njegovi polarizaciji in k populizmu (2. del)

Romana Jordan v času opravljanja funkcije Evropske poslanke (vir: https://multimedia.europarl.europa.eu)
POSLUŠAJ ČLANEK
V drugem delu intervjuja z dr. Romano Jordan govor teče o evropski politiki in bližajočih se evropskih volitvah. Pa tudi o konfliktih med Madžarsko in ostalimi članicami EU, kondiciji Evropske ljudske stranke in pripravljenosti slovenskih političnih strank na evropske volitve.

V času pogovora vse liste še niso bile znane, a Romana Jordan pravi, da nevarnost polarizacije in populizma v tem trenutku vidi predvsem na levem polu slovenskega političnega prostora.

Trenutni mandat Evropskega parlamenta počasi zaključuje svoje delo, saj bodo kmalu sledile volitve. Od leta 2004 do leta 2014, torej dva mandata, ste njegovo delo aktivno soustvarjali. Katere teme so vam ostale najbolj v spominu? Kaj je po vašem mnenju najbolj zaznamovalo ta mandat? Saga o brexitu? Krepitev skrajnih političnih strank, zlasti na desnici? Masovne migracije? Poslabšanje varnostne situacije? Morda kaj drugega?

V času mojega članstva je bil parlament bistveno manj polariziran, zato smo se lahko ukvarjali s politikami, ki so pomenile postopno nadaljnjo integracijo Evropske unije. Veliko smo naredili na področju notranjega trga, gotovo pa je bila zelo udarna tema finančna kriza in posledično ukrepanje, pa seveda tudi težave določenih držav članic, denimo Grčije.

Ker nismo imeli velikih političnih tem, omenili ste denimo brexit ali migracije, so bile izpostavljene nekatere druge, ki so pomenile tudi uveljavljanje Evrope globalno, denimo razvojna politika Evropske unije v smislu izkoreninjanja revščine in Evrope kot donatorice. Takrat se je parlament precej ukvarjal s tem, kako povečati moč Evropske unije, ki bo sorazmerna njenim donatorskim sredstvom. Vlagala je namreč bistveno več, kot je bila njena realna politična teža. Zelo veliko smo se ukvarjali tudi s podnebnimi spremembami, kjer je bila EU motor pri pogajanjih, ki so sicer potekala v okviru Združenih narodov. Mislim, da je to tudi še ostala, vendar ta tema ni več tako medijsko udarna.

V tem zadnjem mandatu pa so imeli poslanci kot prvovrsten izziv vprašanje, kako ukrepati in zmanjšati strah ljudi proti migracijam. Tu je po mojem mnenju evropska politika nastopila premalo odločno in tudi premalo enotno. S tem, ko rečem evropska politika, moram biti bolj natančna, ker to ni Evropska komisija, ne ljudje, ki so v Bruslju, ampak so pravzaprav nacionalni politiki. O teh vprašanjih se vendarle odloča v zakonodajnih institucijah kot sta Evropski parlament in Svet Evropske unije. V Svetu Evropske unije pa seveda sedijo ministri držav članic in ti očitno niso imeli niti volje, namena in sposobnosti, da bi našli skupen dogovor, ki bi ga potem tudi upoštevali.

Zelo zanimivo je primerjati ukrepanje EU na področju migracij in ukrepanju EU v primeru brexita. Pri brexitu je bila EU zelo enotna. Hitro so našli svojega predstavnika, ki jo bo zastopal, je odličen diplomat. Evropa se je poenotila o viziji, o pogajalskih izhodiščih, tudi o tem, kaj zagovarja, česa ne, enotno pravzaprav nastopa ves čas. Če bi bili voditelji tako odprti in tako pripravljeni sodelovati tudi pri migracijskem vprašanju, mislim, da se danes ne bi soočali s polarizacijo in s tako številnimi populizmi, kot se. Verjetno gre tudi za čisto človeško dojemanje, kdaj sodelovati in kdaj ne. Ljudje pač lažje sodelujemo takrat, ko vidimo nekoga, ki je na drugi strani. Recimo mu nasprotnik. V primeru brexita so natančno videli, da je to Združeno kraljestvo. V primeru migracij pa so bila v ospredju nasprotja znotraj EU, na primer v pogledih Nemčije in Madžarske, pa čeprav je tudi v tem primeru šlo za odnos EU do ljudi in držav izven evropskih meja.

Kolikšno moč določanja prihodnjih evropskih politik pravzaprav ima Evropski parlament v primerjavi z Evropsko komisijo in Svetom Evropske unije. Je kot edini neposredno izvoljen organ dovolj slišan?

Evropski parlament se je razvil iz parlamentarne skupščine, ki je bila prvotno brez zakonodajne moči in je s časom pridobival na moči. S podpisom zadnje pogodbe o EU je izredno pridobil na moči in je soodločevalec na praktično skoraj vseh področjih. Zdi se mi izjemno dober komplement Svetu Evropske unije. Ministri, ki prihajajo iz držav članic imajo določen pogled, pogled evropskega parlamenta pa je bil vsaj v mojih mandatih še za kanček bolj proevropski in je odseval praktično vse razlike znotraj EU. V Svetu EU pride predstavnik neke vlade, parlament pa vendarle odseva evropsko raznolikost, zato si želim, da bi postal v tem smislu tisti pravi parlament, kar pomeni, da bi imel moč tudi na področjih, ki jih sedaj nima.
"Že v svojem mandatu poslanke Evropskega parlamenta sem opazila, da so bile določene specifike v posameznih državah, predvsem nekdanjih socialističnih, ki po mojem mnenju niso bile dovolj upoštevane."

Sredino Evropskega parlamenta še vedno zaznamuje Evropska ljudska stranka (ELS), ki je v njem najmočnejša poslanska skupina. Kljub temu se ne zdi tako močna kot nekoč. Ni se namreč mogoče znebiti vtisa, da se v njej poglablja razkol med njenimi članicami z vzhodne strani Evropske unije. Sploh v zadnjem letu je razprava o tem postala zelo neprijetna. V Evropski parlament ste prišli zelo kmalu po širitvi EU na te članice. Kako vi vidite zgodovino teh sporov?

Evropska ljudska stranka je bila ob mojem prihodu v parlament zelo močna, sledila ji je S&D, se pravi socialisti in demokrati. Ti dve politični skupini sta takrat imeli večino poslanskih sedežev. Je pa res, da je bila ELS že takrat zelo zelo raznolika. In to je tudi bilo tisto, kar je po mojem mnenju dajalo dodatno moč. Zaradi tega smo morali poslanci te velike skupine veliko več delati, ker je bilo znotraj poslanske skupine potrebnega ogromno usklajevanja, ker smo se resnično trudili, da bi oblikovali politike, ki bodo za skupino sprejemljive. Tam ni bilo kulture, ko se vodstvo politične skupine nekaj odloči, ostali morajo ubogati.

Sem pa že takrat opazila, da so bile določene specifike v posameznih državah, predvsem nekdanjih socialističnih, ki po mojem mnenju niso bile dovolj upoštevane. Politike so se oblikovale iz izhodišča, da smo leta 2004 postali vsi enaki, imamo enako vizijo, enake cilje in bomo tudi za doseganje teh ciljev imeli enake mehanizme. S tem mislim predvsem na to, da smo države vendarle imele neko specifiko, to pa je, da smo bile prej nekaj desetletij v socialističnem sistemu. Da je ta socialistični sistem oblikoval določena pravila obnašanja, ki so se v družbi obdržala tudi po letu 2004. Da so se obdržala določena omrežja, centri moči, ki so delovali na svojstven način, v teh državah tudi po letu 2004. Zlasti za Slovenijo, ki recimo nikoli ni opravila svoje lustracije, je bila resnično kontinuiteta, ki je z vso silo udarila na površje leta 2009, leto po izbruhu finančno gospodarske krize.

Kot rečeno, mislim, da te specifike niso bile upoštevane, in potem se je verjetno zgodil učinek snežene kepe, kjer so določene države, kot sta Poljska in Madžarska, šle v svojo smer, še poudarile desne vrednote, ki so bile prej desetletja zatirane. EU, ta njen bolj zahodni, centralni del pa tega ni razumela.

Na kongresu ELS v Helsinkih je stranka izpadla presenetljivo enotno. Poslanec Lojze Peterle je takrat govoril o izredno uspešnem kongresu. Dejansko so udeleženci delovali zadovoljno. Celo spor z Orbanom se je zdel pozabljen. Je Weber sposoben povezati EU? Obenem pa je jasno, da se spora z Orbanom ne bo dalo kar tako pomesti pod preprogo. Zato je sedaj sprejeta neka predvolilna rešitev. So te odločitve dobre?

Kljub določenim stališčem, ki za EU in ELS upravičeno niso sprejemljiva, sta Orban in FIDESZ v Helsinkih dokazala, da je to še vedno proevropska stranka, ki želi ostati del Evropske ljudske stranke. To je tudi dokaz, da so se pogovarjati pričeli prepozno.

Je Weber kandidat, ki je sposoben povezati? Nikoli ni to odvisno samo od enega človeka, upam pa, da se je tudi Weber iz tega primera naučil, da puščati določenih problemov ob strani ni dobro, da jih je treba reševati pri izvoru takrat, ko se pojavijo. Mislim da je ta rešitev dobra, da se mora politika izogibati pranju umazanega perila v javnosti, še zlasti pa pred volitvami, še zlasti pred tako pomembnimi volitvami, kot so te, ko poizkušamo ljudi prepričati v proevropsko usmerjenost. Če bi šli v neke radikalne ukrepe, bi se FIDESZ oddaljil od Evropske ljudske stranke, začel graditi neki drug center moči, ker vpliven mislim da v tem smislu je. Po mojem mnenju je bistveno bolje, da se ga obdrži znotraj politične skupine, da se mu prisluhne, in se iz stališč vseh udeležencev v tej igri potegne proevropskost, ki bo vlekla EU naprej v smeri, kot je bila zastavljena.
Bistveno bolj kot izključiti Fidesz je, da se ga obdrži znotraj politične skupine, da se mu prisluhne in se iz stališč vseh udeležencev v tej igri potegne proevropskost, ki bo vlekla EU naprej v smeri, kot je bila zastavljena.

Kaj pa evropski poslanci iz Slovenije; so reagirali ustrezno? Navsezadnje so bili tudi eni od pobudnikov te rešitve?

Jaz sem videla njihove reakcije samo na podlagi medijskih izjav. Tako da ne vem, kako so sicer notranje delovali. Mislim, da so bile izjave kar primerne, ker so po eni strani sporočali, da je Orban dejansko šel preko meja. Po drugi strani pa so opozarjali, da se moramo vsi skupaj potruditi, da ljudem pokažemo, kaj so evropske politike in da smo sposobni med seboj sodelovati. Mislim tudi, da je prav, da so opozorili na to, da če se ne spoštuje evropske zakonodaje, je potrebno uporabiti postopke, ki so temu namenjeni. Se pravi, če nekdo krši evropsko pravo, je postopek jasen, definirana je vloga Evropske komisije in Evropskega sodišča. Politično ukrepanje se tudi meni v teh primerih ne zdi neustrezno.

Mislim, da bi bilo dobro, da se parlament v naslednjem mandatu posveti temu, kako uvesti meritokratski sistem, v katerem bi merili oziroma ocenili spoštovanje evropskih vrednot enako za vse države članice. Le-to ne sme biti uporabljeno za politični spopad in zlorabljeno v nacionalnih političnih prostorih. Včasih se pojavi občutek, da se tovrstni problemi obravnavajo drugače denimo na Madžarskem kot pa v Italiji, Španiji, Avstriji. Tudi če samo občutek o neenakosti obstaja, to ni dobro.

Menite, da se bo radikalizacija stališč med evropskimi političnimi strankami nadaljevala? Kakšne možnosti za uspeh pripisujete strankam s takšnimi stališči?

Radikalizacija se bo nadaljevala, če sredinsko usmerjene stranke ne bodo našle pravega odgovora na prevladujoče strahove Evropejk in Evropejcev. Mislim, da bodo sedaj pravzaprav pred velikim izzivom. Vse predikcije kažejo, da bodo proevropske stranke sicer zmagale, da bodo EPP, S&D in ALDE imele večino, vendar pa bodo morale med sabo te politične stranke bolj sodelovati. Veliko bolj kot so morale doslej. Zdaj bodo dejansko skupaj odgovorne za proevropsko smer, in upam, da bodo v dovoljšnji meri razumele to svojo odgovornost, in bodo znale na ta način brez nekega zunanjega obračunavanja in ideološkosti iti po tej poti. Hkrati pa bi bilo zelo dobro, da te stranke najdejo skupen odgovor, kako nagovarjati volivce s proevropskimi politikami. Ker če tega ne bodo našle, se bo polarizacija nadaljevala.

Že zdaj pa je jasno, da bo parlament v naslednjem mandatu bistveno bolj fragmentiran in bistveno bolj polariziran, tako da bo delo težje.

Kakšni so trenutno odnosi med političnimi strankami na desnici? Dovolj sodelujejo med seboj? Kako lahko razmerja na desnici premeša ustanovitev Domovinske lige?

Stranke na desnici imajo njim lasten razvoj. Recimo o SDS sva že prej rekla, da je prešla iz socialdemokratskega prostora, da se je pomaknil nekoliko bolj v desno in k ideološkim vprašanjem. NSi se je iz prostora, kjer je so bile zelo poudarjene družinske in katoliške vrednote, pomaknila v prostor gospodarstva, svobodne pobude, odgovornosti posameznika, v prostor podpore trgu. Delovanje teh dveh strank se danes kar precej razlikuje. Pri Slovenski ljudski stranki upam, da se bo kmalu izkazalo, kako se bo obrnila, ker je šla skozi velike predvsem kadrovske spremembe. Pričakujem, da bo novo vodstvo pokazalo programsko usmeritev k vrednotam, ki so jih nekoč že zagovarjali. Jaz bi si želela več sodelovanja pri teh strankah, ker se je tudi izkazalo, da tam nekje po letu 2000, predvsem tik pred volitvami v letu 2004, ko so te stranke resnično sodelovale in nastopale skupaj, so tudi dosegle daleč najboljši rezultat, uspele celo prevzeti vlado in potem v skladu s svojimi programi tudi voditi politiko v Sloveniji.

Na evropskih volitvah Domovinska liga ne more uspeti, lahko pa bi pobrala nekaj glasov recimo SNS. Niti ne vidim politike NSi ali SLS v tej smeri, da bi njim jemala. Pravzaprav bi lahko Domovinska liga vzela del glasov SDS. Kar za volilni rezultat SDS na evropskih volitvah ne bi bilo dobro. Če ustanovitev Domovinske lige pomeni pomik SDS proti sredini, pa bi lahko bila njena ustanovitev za slovenski politični prostor srednjeročno dobra.
Če ustanovitev Domovinske lige pomeni pomik SDS proti sredini, bi lahko bila njena ustanovitev za slovenski politični prostor srednjeročno dobra.

Kakšne ljudi je za Evropske volitve uspelo privabiti slovenskim političnim strankam? Koliko glasov lahko dobijo?

Pri oceni odnosa strank bi jaz izhajala kar iz njihovih programov, ki zelo veliko povedo. Povedo to, da slovenske uveljavljene zgodbe na levici, da če nisi zadovoljen s stanjem, kakršno je, voliš nekoga ki je nov, da se bo stvar spremenila, niso dobre. Če preverite evropsko usmerjenost slovenskih strank v njihovih programih, boste videli, da imajo vse klasične stranke, ne samo SDS, NSI, SLS, ampak tudi recimo SD, poudarjeno evropsko komponento. Vidijo Slovenijo kot del EU in imajo znotraj nje tudi določene prioritete in ambicijo, kako naj Slovenija proaktivno v tem prostoru deluje.

Če pa pogledamo programe strank, ki so bile ustanovljene na hitro ali so čez noč posegle iz občinskega na nacionalni nivo, npr. LMŠ, proevropskih usmeritev praktično ni zaslediti. Ne vem ali bodo pred volitvami sestavili poseben program ali ga ne bodo. Če ga ne bodo, je to seveda problematično, saj so na njihovi listi večinoma kandidati, za katere volivke in volivci ne vemo, kakšne evropske politike bodo zagovarjali.

Mogoče omenim še Levico, ki ima jasno stališče do EU. Kot jaz razumem, vidijo Slovenijo kot del EU, zagovarjajo določene politike ki so proevropske, znanstvenoraziskovalna politika, politika enakih možnosti … Veliko pa je politik, kjer pravijo, da se zavzemajo za popolno reformo EU. Se pravi iz kapitalistične v socialistično družbo. Seveda imajo drugačen odnos do lastnine in do fiskalnega pravila. Zaradi tega jih ne vidim kot proevropsko usmerjeno stranko.

Slovenija je do sedaj vedno prispevala v Evropski parlament poslanke in poslance, ki so bili proevropsko usmerjeni. Seveda so imeli različna politična stališča glede na svoje vrednote. A vsi so bili proevropski, trudili so se za sodelovanje in povezovanje evropskih narodov na osnovi obstoječih vrednot in političnogospodarskega sistema. Letos pa se lahko zgodi, da bi Slovenija prvič v Evropski parlament izvolila nekoga, ki bi prispeval k polarizaciji Evropskega parlamenta in k populizmu, saj kot tako vidim delovanje na skrajni levici.

Preberite še prvi del intervjuja z dr. Romano Jordan: Želela bi si več razprav, ki ne bi šle na nož
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike