Resolucija proti Madžarski izglasovana, četudi raziskave kažejo, da propaganda vpliva na željo po spremembi spola

Po tem, ko je včeraj Evropski parlament obravnaval resolucijo zoper Madžarski zakon za zaščito mladoletnikov pred LGBT ideologijo, jo je danes z veliko večino tudi potrdil.

A čeprav so poslanci smešili Madžarsko vlado, češ, da nekdo zaradi gledanja filma na Netflixu ne bo postal homoseksualec, raziskava kaže, da imajo prav socialna omrežja in družbena klima pomembno vlogo pri epidemiji spreminjanja spola pri mladih.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je nedavno sprejeti madžarski zakon, ki prepoveduje promocijo homoseksualnosti in spremembe spola mlajšim od 18 let označila za sramoten. Prepoved se nanaša tako na šole kot vsebine televizijskih programov in oglaševalskih vsebin.

Večina poslancev, tudi slovenskih, podprla resolucijo proti madžarskemu zakonu

Evropski parlament je včeraj obravnaval resolucijo zoper omenjeni madžarski zakon, danes pa z opazno večino 481 proti 152 in 44 vzdržanim tudi sprejel. Slovenski poslanci iz vrst socialistov in liberalcev so resolucijo podprli (Fajon, Brglez, Joveva, Grošelj), medtem ko so se glasovi poslancev Evropske ljudske stranke porazdelili. Zver in Tomčeva sta glasovala proti, Bogovič se je vzdržal, Novakova pa je resolucijo podprla.

V razpravi smo lahko slišali, da je omenjeni zakon grozljiv, da krši človekove pravice in nasprotuje evropskim vrednotam. Nekateri poslanci so se celo šalili, da zaradi ogleda filma z gejevskim ali trans-spolnim likom še nihče ni postal istospolno usmerjen, ker da je to, nekaj, s čimer se človek rodi. Več o razpravi si preberite v tem članku.



A to je le manjši del resnice, razkriva raziskava Lise Littman, profesorice vedenjske znanosti na Brown University. Posamezniki, ki so izkazovali usmerjenost k spreminjanju spola so sicer obstajali skozi vso zgodovino, različno pozitivno oz. negativno pa so jih obravnavale različne kulture.

Družba, oziroma okolje, lahko mlado negotovo osebo zmede glede spolne identitete

V Indiji tako poznajo hidžre, na Tajskem katoeje, na Filipinih bakle in v Braziliji travestite. A večinoma je v teh primerih šlo za moške, ki so se oblačili in obnašali kot ženske. Spolna disforija, ki označuje nezmožnost identificirati se s svojim biološkim spolom in željo po življenju (običajno) v nasprotnem spolu, je pojav, ki se pojavlja pri približno 0,005 do 0,014% moških in 0,002 in 0,003% žensk. Znanstveniki to povezujejo z dejstvom, da se tudi homoseksualnost pogosteje razvije pri moških kot pri ženskah. Homoseksualcev je tako med 3 in 4 % moških in med 1 in 2% žensk.

Znaki spolne disforije se običajno kažejo že pred začetkom pubertete, najpogosteje v obliki močnega odpora do tipično moških oz. tipično ženskih igrač ali oblačil. Littmanova pa je opazila predvsem velik porast domnevno spolno disforičnih posameznikov in v še večji meri posameznic, ki teh znakov pred ali celo med puberteto niso izkazovali.

Gre torej za drug sindrom, ki ga je Littmanova poimenovala hitra začetna spolna disforija (“rapid-onset gender dysphoria” -ROGD). Gre za nov, do sedaj še nepoznan sindrom, vzrok katerega pa so verjetno različni, predvsem družbeni pritiski. Kot ugotavlja, gre najverjetneje za obrambni mehanizem oz. za način spopada z drugimi duševnimi stiskami, v nekaterih primerih pa je vzrok lahko celo prestiž ali pozitivna pozornost in zaščita, ki so je deležni v socialnih krogih posamezniki, ki ponosno naznanijo, da so »trans«.

Za razliko od običajnih primerov spolne disforije preučevani posamezniki in posameznice v študiji Littmanove pred vstopom v puberteto, mnogi pa celo v času pubertete, niso kazali nobenih znakov spolne disforije. Tik pred pojavom le te pa so bili izpostavljeni razkritju prijatelja ali več članov socialnega kroga, da so trans-spolni. Zaznana je bila tudi povečana aktivnost na socialnih omrežjih, sledenje posameznikom, ki so svojo spolno tranzicijo predstavili na Youtubu, izpostavljenost vsebini, naklonjeni do trans-gibanja, njihovi starši pa so v pogovoru z njimi zaznali odtujenost in v naprej pripravljene dialoge, kot bi se pogovarjali po nareku.

Običajno so se tudi oddaljili od svojih staršev in v veliko primerih tudi vseh, ki so heteroseksualni ali se normalno počutijo v svojem biološkem spolu (cis-spolni). V kar 80 % je šlo za osebe ženskega biološkega spola.

Aktivnosti v podporo trans-skupnosti tem posameznikom običajno škodijo

Kot še ugotavlja Littmanova, gre za družbeno vzpodbujeno epidemijo duševne bolezni, aktivnosti v podporo trans-spolnim osebam pa pogosto povečujejo napetosti med njimi in večinsko populacijo, ki se ne sooča s temi problemi.

Da gre pogosto za umetno ustvarjene diagnoze spolne disforije, ki v resnici nima povezave s spremembo spola, kažejo tudi nedavno razkriti primer deklice, ki so ji zaradi duševne stiske ob selitvi in menjavi šole diagnosticirali spolno disforijo in dejstvo, da velika večina posameznikov, ki si gredo skozi spolno tranzicijo, kasneje to obžaluje, saj ugotovijo, da menjava spola ni bila rešitev za njihove resnične duševne težave, s katerimi so se soočali.

Na Domovini smo v zadnjem času pisali o seriji konkretnih zgodb, ki se odvijajo po svetu.