Reklama za življenje. In za materinstvo.

Tista Štefančičeva izmenjava replik s poslanko Nove Slovenije, go. Ivo Dimic, iz ene od lanskih oddaj Studia City, bo šla v anale. Se je še spomnite? Takole nekako je šlo, začel je Marcel: “A si predstavljate vi, da bomo šli zdaj nazaj? Da bi ženske rekle: ‘Oh, spet bi imele 6 otrok’? Tega si jaz ne znam predstavljat …” Poslanka Dimic: “Jaz jih imam 5.” In your face, bi lahko rekli (pa ne bomo). Direktna, nepričakovana konfrontacija dveh svetov - kaj svetov, galaksij! Štefančičevega urbano levo-liberalnega in krščansko-konservativnega vesolja Ive Dimic.



Voditelj je gostjo v svoje vprašanje povsem smiselno uvedel s kratkim razmislekom o urbanizaciji in o tem, da dandanes povprečni, urbani par otrok pač več “ne potrebuje” - za razliko od nekdanjih kmečkih parov, ki so v otrocih videli tudi nekakšno brezplačno delovno silo. Poslanka pa je v studiu le vztrajno ponavljala: “Potrebno je gojiti veselje do življenja.” Kaj je to, je zanimalo Marcela. Dobro vprašanje, priležno božičnemu času, ko podob človeških in bogočloveških detet kar ne zmanjka!

Sprevržene okoliščine

Ob nedavnem parlamentarnem kupčkanju glede finančne spodbude družini ob rojstvu otroka sem se zamislil o (ne)naravnosti situacije (mladih) parov. Kar sprejeli smo, imamo za nekaj normalnega, da mlad par pri sebi preudarja: “Ne, otroka si zdajle še ne moreva privoščiti.” Ali pa: “Ne, za otroka ob zaposlitvi, kakršno imava, zdajle nimava časa.” Takšno stanje ni nič manj kot perverzija prastarih okoliščin, v katerih bi takšno preudarjanje izzvenelo kot slaba šala. Ker, mar ne bi morala biti situacija ravno obratna? “Ali si lahko privoščiva, da nimava otrok? Kdo naju bo pa oskrboval, ko bova obnemogla? Kdo pa nama bo pomagal pri opravilih?” No, če pa že ne obratna, pa vsaj simetrična?

Kar sprejeli smo, da posamezniki v ekonomskem smislu otrok več ne potrebujemo.

Kar sprejeli smo, da posamezniki v ekonomskem smislu otrok več ne potrebujemo. Ne pravim, da je to narobe, samo sprašujem se, če se zavedamo nenavadnosti naših okoliščin. Stanje, kjer posamezniku oziroma paru ekonomsko gledano “ni treba” imeti otrok, smo označili kot “svobodno”, kot nekakšen dosežek, kot prispevek k emancipaciji (še posebej ženskih) osebkov vrste homo sapiens sapiens.

Vse lepo in prav. Ampak, mar ne bi mogli z vsaj takšno prepričljivostjo stanja, v katerem par ne čuti nikakršnega ekonomskega, kulturnega ali biološkega pritiska, ki bi ga gnal k odločitvi za naraščaj ali celo soočil s skorajšnjo neizbežnostjo otrok, označiti za perverznega, za izumetničeno skropucalo hiper-redukcionistične liberalno-razsvetljenske vizije človeka kot “radikalno svobodnega posameznika”?

Ali je človek res bolj človek, ko odločitev za naraščaj postane le še ena od natančno domišljenih in pretehtanih potez v uresničevanju posameznikove avtentične vizije sebe kot nekakšne edinstvene umetnine biti? Ali pa je človek bolj človek takrat, ko presenečenja in darovi, izhajajoči iz njegovega naravnega ustroja, predstavljajo nemajhen del njegove življenjske izkušnje?

Preveč svobode?

Ali se zavedamo, da so naše ekonomske okoliščine (normalizacija delovne aktivnosti obeh partnerjev, prekarizacija in nestabilnost zaposlitev, družbena nedopustnost otroškega dela, itd.), naše kulturne okoliščine (slavljenje posameznikove individualne izraznosti in unikatnosti ter njegovega ekonomskega uspeha) in naše tehnološke okoliščine (dostopna in učinkovita kontracepcija) prav mogoče takšne, da brez tega, da prisluhnemo Ivi Dimic in slovenskim škofom in Tomu Križnarju in drugim oglaševalcem življenja, ki kličejo: “Veselite se življenja!”, naše preživetje ni ravno lahko dosegljiv cilj? Morda je v takšnih okoliščinah to celo nedosegljiv cilj?

Prav res, mogoče je sodobni zahodnjaški par premalo vsestransko "prisiljen" k odločitvi za naraščaj. Morda je vse preveč prepuščen zgolj (ne)močnim biološkim mehanizmom, ki v nas vsemu navkljub neutrudno spodbujajo k odločitvi za naraščaj, ki pa so v boju z mehanizmi, ki nas ženejo k odločitvi za lagodno življenje, in v boju z omenjeno kulturno in ekonomsko, torej tudi politično resničnostjo, tako pogosto poraženi.

Molk ali ignoranca v imenu spoštovanja

No, morda pa je vprašanje drugje: Morda pa je preživetje neke - naše (etnične) skupnosti za prevladujoči način razmišljanja ne le nedosegljiv, pač pa predvsem neumljiv, brezpredmeten, če ne kar moralno nizkoten cilj. Morda pa je problem v tem, da se eni polovici družbenega spektra ta cilj zdi več kot samoumeven, drugi polovici pa tako tuj, da na koncu o njem nihče ne govori, čeprav je več kot očitno ravno to jabolko spora.

Navsezadnje smo tudi samo razpravo o okoliščinah, ki vplivajo na posameznikovo odločitev za naraščaj, dodobra utišali, da bi preprečili domnevno neokusno instrumentalizacijo govora o otrocih. Posameznikovo življenje smo tako “posvetili”, da se nam zdi prav sprevrženo v razpravo o odločanju za otroka mešati denimo vprašanje demografskih sprememb ali preživetja skupnosti. Otrok v nobenem smislu ne sme biti v funkciji česa, pravimo: “Otrok je vendar človek in zato smoter sam na sebi!” Seveda, a zaradi te občutljivosti, zaradi tega vzvišenega pristopa do dostojanstva posameznika - otroka, nam o okoliščinah, ki vplivajo na odločanje za naraščaj, še ni treba molčati in se pretvarjati, da je odločitev zgolj na paru, kot da ta v nekakšnem vakuumu svobodne volje naposled le reče tisti “Da!” ali pa "Ne ...".

Poskrbeti moramo, da bo materinstvo veljalo za dostojanstven poklic in da matere ne bodo čutile (bodisi družbenega, bodisi ekonomskega) pritiska, da se morajo poleg materinstva udejstvovati še na nešteto drugih področjih.

Materinstvo kot vzvišena poklicanost

Ena od teh pomembnih okoliščin, ki rušijo mit o omenjenem vakuumu, je tudi družbeni status materinstva, ki, tako se zdi, izgublja bitko v svetu, v katerem vse bolj štejeta individualna ustvarjalnost in izvirnost. Mar se nam ne vse prevečkrat zgodi, da kot kolateralna škoda pri boju za ekonomsko emancipacijo žensk trpi ugled materinstva, češ, ženska moč in dostojanstvo se lahko pokažeta šele takrat, ko ženska žanje uspeh v javni sferi? In mar ni že sama misel na to v pohujšanje brez primere?

Zadnjič sem vprašal prijateljico sredi dvajsetih, magistro s področja psihologije, kaj meni, kako bi njene sodelavke odreagirale na njeno odločitev za družino pri teh letih, pa mi je, pričakovano, odgovorila, da bi jo najbrž - skrivoma, če ne drugače - imele vsaj za nekoliko “neambiciozno”. Pri Zevsovi bradi! Obtožba neambicioznosti ni kar tako! Materinstvo moramo zato neprestano in vedno znova povzdigovati na piedestal vzvišene poklicanosti, saj se njegova kolegica, karierna uspešnost, z vetrom modernih vrednot v jadra na ta isti piedestal povzdiguje kar sama - oziroma jo tja povzdiguje sodobna liberalna ortodoksija. Poskrbeti moramo, da bo materinstvo veljalo za dostojanstven poklic in da matere ne bodo čutile (bodisi družbenega, bodisi ekonomskega) pritiska, da se morajo poleg materinstva udejstvovati še na nešteto drugih področjih.

Reklama za življenje

Zaenkrat pa (tudi zaradi boja za spolno enakost?) v javnosti ostaja vtis, da je udejstvovanje v javni sferi in individualna poklicna kariera vredna več od udejstvovanja v zasebni sferi, v sferi družine. Ostaja vtis, da so ženske, ki so se karierno izkazale, dokaz, da je ženska lahko moškemu enakovredna. Dokler bo tako, dokler bo sfera družinskega bistveno degradirana in poniževana, dokler bodo ženske, ki se odločijo svoje življenje posvetiti materinskemu, skrbstvenemu in gospodinjskemu delu, veljale za nekoga, ki ne dokazuje, da je ženska lahko moškemu enakovredna, se bomo morali kar navaditi, da bomo od škofov in papežev in nun in Tomov Križnarjev in Iv Dimic še leta in leta poslušali tisto zlajnano, a vendar tako potrebno - reklamo za življenje.