Ne skrbite za obleko: razprodaje so se začele

Pred nekaj dnevi so se začele razprodaje, zato je zdaj pravi čas za razmislek in morda tudi za nakup.

Ko je Jezus dejal, naj ne skrbimo za to, kaj bomo oblekli (Mt 6,25), najverjetneje ni mislil, da bo čez dva tisoč let, povprečna kristjanka imela več deset ali sto kosov oblačil, ki so jih na drugem koncu sveta naredili izkoriščani delavci in da ji bo neki imaginarni glas stalno govoril, da stara oblačila niso več dobra in da nujno potrebuje nova.

Ponudba tekstila in obutve nikoli v zgodovini ni bila tako velika, pestra in dostopna. Zgodbe iz literature o ubogih otrocih, ki zaradi pomanjkanja hodijo pozimi bosi  in brez plašča (Levi devžej; Deklica z vžigalicami…), so danes res le še zgodbe.

 Obleka naredi človeka ali obratno?

Velikim koncernom hitre mode se lahko zahvalimo, da smo za majhen denar spodobno oblečeni in z malo iznajdljivosti oblačila več ne razkrivajo socialnega statusa. Tekstilna industrija je tudi sicer ena od gonilnih sil gospodarstva, ki je v prejšnjih stoletjih povzročilo industrializacijo zahoda in odprlo vrata sodobni družbi. Danes je videti, da se je obrnila proti nam. Evropska tekstilna industrija izginja, preselila se je v države tretjega sveta, kjer se danes dogaja podoben proces kot se je pri nas pred 200 leti.

Če odmislimo (čeprav ne bi smeli) človekove pravice in suženjsko delo v prenekaterih tovarnah priljubljenih modnih znamk, je morda ta proces zgodovinsko gledano tudi pozitiven. V Kitajski, Turčiji in Indiji, kamor se je v devetdesetih iz Evrope preselila tekstilna industrija, se je sčasoma iz izkoriščanega sloja ustvaril srednji sloj.

Pa vendar je, tudi če odmislimo humanitarni vidik, tekstilna in še bolj modna industrija šolski primer manipulacije v imenu kapitala.

Osnovna težava je, da v verigi proizvodnje in prodaje oblačil, en partner (modni koncerni) vzame ves kolač kruha, proizvodnim delavcem pusti drobtinice, končnim potrošnikom pa da skorjo kruha v obliki cenenih oblačil, ki ne zdržijo dveh sezon.

Koliko stane občudovanje?

Osnovna težava je, da v verigi proizvodnje in prodaje oblačil, en partner (modni koncerni) vzame ves kolač kruha, proizvodnim delavcem pusti drobtinice, končnim potrošnikom pa da skorjo kruha v obliki cenenih oblačil, ki ne zdržijo dveh sezon.

Problem je v razliki, ki jo zasluži delavec in vrednostjo, praviloma nekvalitetnega materiala ter ceno ki jo plača potrošnik. Kam ponikne ta ogromna razlika, če hlače, ki so narejene za 5€ stanejo 50€?

Zanimivo bi bilo, če bi po zakonu morala biti na etiketi napisana tudi nabavna cena izdelka, ne le končna. Takšna majhna »direktiva« bi lahko povsem premešala karte, saj so marže, ki jih plačujemo, v nekaterih trgovinah več stoprocentne. Zakaj je kupec pripravljen za to plačati in to še preden ponosi stare hlače?

Tukaj nastopi veliki motor tekstilne industrije in ena najbolj lažnih stvari moderne dobe - modna industrija. Ta nam predpisuje, kaj je dobro in lepo (in prav nenavadno, kako hitro se to spreminja). Je tisti glas, ki nam na uho šepeta, da rabimo več in bolje. Zato je za modne koncerne preprosto, da slab material modno oblikujejo, dajo na super modele in ga prodajo kot sanje in hrepenenje po tem da smo občudovani in sprejeti. In kujejo ogromne dobičke.

Iz tega začaranega kroga je seveda težko izstopiti. Obstaja morda tretja pot med tem, da se umakneš v askezo z eno haljo in tem, da nekritično nakupuješ oblačila, jih po hitri obrabi zavržeš in kupiš druga?