Kako so se na evropskih volitvah odrezale posamezne desnosredinske stranke #analiza

Rok Čakš
5

Volitve v Evropski parlament so se končale s spremembo razmerja moči med levim in desnim političnim polom glede na evropske volitve leta 2014. Razmerje v poslanskih sedežih je sedaj izenačeno, 4:4, medtem ko so zadnji mandat slovenske članice Evropski ljudski stranki prispevale 5 sedežev. Izgubljeni sedež so pridobili Socialisti.

Pred volitvami je bilo veliko kalkulacij in presojanj, kakšna kombinacija bi bila za desni pol kot celoto najbolj učinkovita in katera od strank bi v kateri od opcij prosperirala in katera trpela. 

V današnjem članku bomo pogledali, kako so se odrezale posamezne stranke desnega pola. V naslednjih člankih pa, ali bi drugačne oblike povezovanja prinesle bloku kot celoti več evroposlanskih mest.

Ob nekoliko višji volilni udeležbi (glede na leto 2014 je tokrat na volitve prišlo slabih 63 tisoč, oziroma 3,8 % več volilnih upravičencev) so tri pomladne stranke, SDS, SLS in NSi skupaj zbrale dobrih 177 tisoč glasov, oziroma okrog 11 tisoč več kot pred petimi leti. Če k temu prištejemo še dobrih 8 tisoč glasov Domovinske lige, je to skupaj 20 tisoč glasov, oziroma slaba tretjina “viška”, ki je dvignil volilno udeležbo.

Slednje pomeni, da je levemu polu tokrat uspelo na volitve pripeljati nekaj več novih volivcev in čeprav so se mnogi njihovi glasovi razporedili po strankah, ki so ostale brez evroposlanskih sedežev, se je razmerje vendarle izenačilo na 4:4.

Edina stranka pomladnega trojčka, ki je, glede na prejšnje volitve v Evropski parlament, izboljšala svoj rezultat, je po preferenčnih glasovih sodeč Slovenska ljudska stranka. K skupnemu uspehu liste SDS+SLS je prispevala 24 tisoč glasov, oziroma približno 10 tisoč več kot pred štirimi leti, ko je nastopila skupaj z NSi.

Da sta preostali dve stranki, glede na volitve v letu 2014, izgubljali, se da sklepati tudi iz spodnjega primerjalnega grafa.
kjj
Kot vidimo, je SDS leta 2014 s samostojnim nastopom v večini volilnih enot dosegala zelo podobne odstotke kot sedaj združena lista SDS+SLS, v enotah Kranj in LJ-Bežigrad pa je bila skupna lista celo slabša. Razlika njej v prid je očitna predvsem v enotah Novo Mesto in Maribor in prav tukaj sta veliko razliko naredila kandidata SLS, Franc Bogovič in Franc Kangler. Prvi je v svoji domači enoti pridobil 5.143 preferenčnih glasov, Kangler pa v mariborski 4.288, kar je skupno listo v odstotkih pognalo precej navzgor.

Obenem pa NSi kot samostojna lista beleži precej slabše rezultate od skupne liste z SLS iz leta 2014, in to za večjo razliko kot je bil takratni doprinos te liste. Razlika je še najmanjša v volilni enoti LJ-Center, kjer je precej preferenčnih glasov dobil Žiga Turk (a še vedno ne več kot Novakova in Peterle) in volilna enota Ptuj, kjer je, predvsem v prekmurskih okrajih, dominiral Jožef Horvat.

Vse to priča, kako pomembne za volilni rezultat so močne regionalne politične osebnosti.

Dr. Žiga Turk je v soboto s priporočeno pošto poslal svojo izstopno izjavo iz Slovenske demokratske stranke

Kaj pa stranke posamično?

Če oba kandidata SLS izločimo iz skupne liste ter pogledamo število glasov, ki so jih posamezni kandidati prinesli svojim strankam, na ravni celotne Slovenije dobimo naslednje razmerje: SDS 21,4 %, NSi 11,1 % in SLS 5 %.

V absolutnem smislu to pomeni volilno podporo iz spodnjega grafa, kjer je na Y osi število vseh prejetih glasov za posamezno stranko, oziroma njihove kandidate.

V obzir je potrebno vzeti, da so nekatere volilne enote po številu volilnih upravičencev nekoliko večje od drugih ter tudi, da so, predvsem obe ljubljanski in gorenjska, beležile tudi višjo volilno udeležbo (edine tri nad 30 odstotki.)

Kljub vsemu pa lahko vidimo, da v urbanih okrajih osrednje Slovenije NSi postaja relativno močnejša glede na obe preostali stranki, kot to velja za območje celjskega in mariborskega okraja, kjer so izrazito šibki. V enoti Novo Mesto in Maribor pa sta, kot smo že napisali, zelo močni za Slovensko ljudsko stranko.

Bi SDS zmagala tudi s samostojnim nastopom?

Odgovor je pozitiven. Ali bi tudi (ob čisti matematiki, nespremenjenih pogojih oz. neupoštevanju vplivov doprinosa povezovanja ipd.) pridobila enega poslanca, bomo pogledali naslednjič.

Dejstvo pa je, kot kaže spodnji graf, da je svoj rezultat, tako glede na evropske volitve 2014 kot na državnozborske volitve minulo leto, vidno poslabšala.

Slovensko demokratsko stranko tako lahko skrbi predvsem, kaj se z njeno volilno bazo dogaja v enotah LJ-Center (mankjko Logar efekta?), Celje in Maribor (spori v lokalnem odboru, močna kandidatura Franca Kanglerja?). Odkar v SDS ni več Andreja Čuša, je očitno šibkejša tudi volilna enota Ptuj.


5 KOMENTARJI

  1. Vse točno kar je bilo napisanega. Razmerja so vedno ista, vedno glavobol ko nam dežurni ertevejevec predstavi volilne izide oziroma exit poll. V Sloveniji se ne spremeni popolnoma nič, dva majna bregova pro et contra partigiani, kot da se vmes v 80ih letih svet ne bi premenil niti za milimeter. Potem imaš delež volivcev ki gredo obkrožit LMŠ ker jim je največji škodljivec v zgodovini slovenskega parlamentariztma pač simpatičen. Idioti pač, nimam druge razlage za take paciente. Edino kar me navdaja z zadržanim optimizmom je tale valiconova anketa kjer vidimo da norost glede preferenc vpada relativno na storost vprašanih. Mogoče pa jim bi bilo treba odvzeti pravico do odločanja če lahko volijo tudi tisti s hudo demenco. Kakorkoli suma sumarum Slovenija je ena bedna patetična družba brez zavedanja za “res publico”, ko je bolj pomembno v kateri trgovini so piščančja bedra cenejša tisti vikend ker bomo malo vrgli na žar.

  2. Očitno je slika volilnega telesa v Slovenije takšna, da imamo dva aktivna pola in sicer desnega z Janšo na čelu in levega na čelu z globoko državo Vmes pa je apatiča večina, ki nima nič od politike, nič od države in ji je popolnoma vseeno, kdo vlada.
    Med aktivnima poloma je razlika minimalna, ki pa jo prevesi propaganda in udbovske metode. Teh je v janševem taboru manj, zato običajno vedno izgublja.
    Problematičen pa je apatičen tabor. Ta je enkrat izgubil in se ne pusti več vleči za nos.
    Ko voliš Franceljna, dobiš pa Milana, te to preseneti. Če se to ponovi dvakrat, trikrat, potem se pač takšne igrice ne greš več.
    Predpostaviti je mogoče, da tisti,ki jih na volišče privabi globoka država predstavljajo vse, ki volijo globoko državo, med tem ko ima nasprotni tabor še veliko rezerv.
    Če samo pogledamo rezultat NSi, ki je deklarirano katoliška stranka in število aktivnih vernkov v Sloveniji, mora biti vsakemu jasno, da bi morala biti NSi vodilna stranka. Pa ni.
    Pred vsem po zaslugi slovenske duhovščine je tako.
    Ta je popolnoma zbegana. sama se cvre v lastnem zosu in si ne upa javno nastopiti.
    Kljub temu, da izgublja in ponika, se ne upa povzdigniti glas, se postaviti na svoje noge in zahtevati večji vpliv v državi.
    Dodajmo desnici še zablodele vernike, pa lahko vidimo, kaj je potrebno za zmago.

  3. Da je v Sloveniji volilno aktivna le slaba tretjina volilnega telesa, zaradi česar nam nedemokratično vladajo politične sile “statusa quo” oz. “zabetonirane politične stabilnosti”, ki za silo poskrbijo za dovolj “kruha in iger” ter zabavljaškega medijskega ništrca, s katerim pridno mrtvičijo in opijajo večino potencialnega volilnega telesa, je po najnovejših volitvah v evro-parlament več kot očitno.
    In več kot očitno je tudi sistematično politično in medijsko podcenjevanje ter celo občasno preziranje skupnosti EU ter pristojnih političnih organov in funkcionarjev EU, zaradi katerega je polovična volilna udeležba v primeri z zadnjimi državnozborskimi ali lokalnimi volitvami v RS razumljiva.
    Množično medijsko zmerjanje in žaljenje evroposlancev s profitoljubnimi političnimi “inkasanti” ali “lovci” na natečaju za “sanjske službe” namesto medijskega postavljanja v ospredje ključnih razvojnih, strateških, naravovarstvenih, varnostnih in drugih skupnih vprašanj skupnosti EU zagotovo ni v prid višje volilne udeležbe in boljše obveščenosti potencialnih volivcev.
    Kot na drugi strani k višji stopnji spoštovanja evro-poslancev in drugih evro-funkcionarjev zagotovo ne prispevajo malobrižno izbrani kandidati “iz čarovnikovega klobuka” (“zgleden” je primer špic-kandidatke vladajoče LMŠ Joveve, ki je ob vsej svoji brezimnosti in očitni nepripravljenosti dosegla celo drugo najvišje število preferenčnih glasov volilnega telesa!), ali sicer ugledni in volilno preverjeni strankarski kadri, ki pa se jim v strankarski centrali želijo s poslansko funkcijo v EU oddolžiti za “pretekle zasluge”, ali pa se jih celo nameravajo “s korenčkom” dobrodušno odkrižati z domačega političnega peskovnika.

  4. O nizki volilni udeležbi ima največje “zasluge” RTV. Tam sploh niso bila postavljena primerna vprašanja. Ali so novinarji nesposobni, ali so odigrali “delaj na ukaz”.? Profesionalno novinarstvo tega ne dela.

    In prav zato lahko zmagajo tudi nesposobni kandidati.

    Ljudje pa nimajo prave preglednosti in presoje, da bi šli na VOLITVE. Toda, prav ta DRŽAVLJANSKA pasivnost nas tepe.
    Kdor vsaj malo spoštuje državo in sebi želi DOBRO, bo na volitve šel.

    Star pregovor pravi: “Kar človek zmore, to mora storiti.”
    Vodnikova pesem SVARILO pravi: “Lenega čaka prazen bokal, palca beraška in strgan rokav” !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime