Razkristjanjeni Otok pokazatelj konca krščanske Evrope? Morda vendarle ne ...

Prejšnji torek je na naslovni strani BBC-ja kraljevala novica, da se po popisu prebivalstva leta 2021 manj kot polovica prebivalcev Anglije in Walesa opredeljuje za kristjane. Če je bilo kristjanov še leta 2001 dobrih 59 %, je sedaj ta številka padla na 46 %. V istem obdobju je delež ljudi, ki se ne identificirajo z nobeno religijo, narasel s 25 % na 37 %. Se je tudi uradno začel konec krščanske Evrope?

V resnici je bolj primerno vprašanje, kako da se je to zgodilo šele sedaj. Mednarodna raziskava iz leta 2014 ugotavlja, da se je za verne opredelilo le 30 % Britancev. To jih uvršča med najmanj religiozne države na svetu, v družbo Izraela, Češke in Hong Konga. Kje je torej lanskoletni popis našel toliko vernikov?

Velik del odgovora leži v tem, da je v Združenem kraljestvu kulturno krščanstvo globoko ukoreninjeno. Da, število kristjanov se krči, toda Anglija ni prevzela ne šeriatskega prava ne ciničnega moralizma ateističnih humanistov. Po zunanjih merilih je Anglija danes bolj krščanska kot pred petdesetimi leti. Današnja mladina je statistično gledano bolj izobražena, bolj zmerna in bolj vestna. Stopnja kriminala med mladoletnimi je zadnjem desetletju drastično upadla. Mladi Angleži še vedno visoko cenijo vrednote, kot sta solidarnost in samodisciplina, še vedno protestirajo proti farizejski dvoličnosti politikov, še vedno cenijo pomoč bolnim, revnim in trpečim.

Skratka, same krščanske vrednote, ki pa so se tako udomačile, da se nemalo konservativcev javno razglaša za kulturne kristjane. Nesojena premierka Liz Truss je že ena takšnih – zanjo zagovarjanje krščanskih vrednot nima več nobene veze z osebno vero. Celo strašenje z islamizacijo Britanije, ki je bilo nekoč priljubljeno med konservativci, se je izkazalo za neutemeljeno – da, delež muslimanov raste, a počasneje, kot bi naivno sklepali iz etnične sestave prebivalstva.

Vera z več obrazi

Po drugi strani pa popis prebivalstva zamolči pomembno podrobnost. Krščanske veroizpovedi vrže v isti koš, zato moramo za bolj natančno sliko pogledati drugam. Na Škotskem, kjer popis razlikuje med različnimi veroizpovedmi, se izrisuje jasen vzorec: največji upad krščanstva gre na račun škotske državne cerkve (Church of Scotland), medtem ko se število katoličanov in preostalih kristjanov le malo spreminja.

Raziskave, ki obsegajo celotno Združeno kraljestvo, pridejo do podobnih zaključkov: državni cerkvi v Angliji (Church of England) in na Škotskem (Church of Scotland) se vztrajno krčita, na drugi strani pa Binkoštna in Luteranska cerkev vztrajno rasteta. Število katoličanov se je ustalilo po dveh desetletjih upada in celo pravoslavne cerkve predstavljajo znaten delež prebivalstva.

Razloge za ta trend prodorno prepoznata dva nekdanja škofa anglikanske cerkve, Dr. Gavin Ashenden in Monsignor Nazir-Ali. Dr. Ashenden spominja, da je Anglikanska cerkev v preteklosti uživala velikanski družbeni ugled. Svoj vpliv pa je v minulih desetletjih usmerila predvsem v boj za površinsko družbeno pravičnost. V svoji veliki vnemi za strpno in pravično družbo pa je pozabila na odnos do presežnega in tako postala žrtev lastnega uspeha.

Vse bolj je jasno, da je cilj tovrstnega “progresivnega” krščanstva že dosežen. Združeno kraljestvo je multikulturna, tolerantna in socialna država, četudi si cerkvena hierarhija pred tem zatiska oči in nas prepričuje v nasprotno. Soočeni s plehkosto svoje cerkve so verniki postavljeni na razpotje. Nekateri se v iskanju pristnega stika s transcendentnim obračajo bodisi h karizmatičnosti binkoštnikov bodisi k mističnosti pravoslavne cerkve. Drugi se soočeni z notranjo razdeljenostjo anglikancev zatekajo h Katoliški ali konzervativni Luteranski cerkvi.

Večina pa spoznava, da se lahko z družbenim aktivizmom ukvarjajo v kakšni drugi organizaciji – in po tihem odhaja. “Progresivni” kristjani se morajo odločiti: ali nehajo biti progresivci ali nehajo biti kristjani.