Ranka Ivelja, Dnevnik: Zadeva Ehrlich ali junaki, poraženci in tisti vmes

Uredništvo

Časopis Dnevnik je včeraj objavil zanimivo razmišljanje novinarke in kolumnistke Ranke Ivelje o tolikokrat analizirani in predelani tematiki - 2. svetovni vojni na Slovenskem - ki pa jo novinarka tokrat na izviren način načne preko zgodbe teologa dr. Lamberta Ehrlicha.

Ivelja za uvod zapiše, da enostavno ne ve, na kateri strani bi končala, če bi živela v času 2. svetovne vojne v Ljubljani. Brez obotavljanja zapiše, da lahko razume utemeljitev in cilje obeh strani.

Je pa jasno eno: danes bi bila bodisi slavljena junakinja bodisi zavržena izdajalka. Karkoli vmesnega je za današnjo slovensko javno razpravo očitno prezapleteno in preveč večplastno. Kot zapiše Ivelja: v naravi ideologije je, da ne pozna odtenkov.

Zato je niti ne čudijo bizarne razprave o Lambertu Ehrlichu, v Parizu in na Oxfordu šolanem teologu slovenskih korenin, ki je bil med drugim član jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci in pobudnik katoliškega gibanja stražarjev. Maja 1942 so ga pripadniki VOS po ukazu partije zaradi domnevne kolaboracije ustrelili v Ljubljani.

Kot zapiše novinarka, je Ehrlich danes nekako to, kar je bil v 90. Rožman: sredstvo za ideološko obračunavanje in poligon za merjenje političnih moči. Zato mora biti skrčen na črno ali na belo. Pa čeprav bi njegova biografija brez težav navdihnila celo TV serijo.

Ehrlich je denimo 1938. ob priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu pri ljubljanskem škofu Rožmanu dosegel, da so naslednjo nedeljo po slovenskih cerkvah zvonili kot "posebno molitev za nesrečno Avstrijo", l. 1941 pa preko svojih povezav izpustitev mladega komunista Kidriča iz zapora na Dunaju.

Od nekdaj se je veliko ukvarjal z vsakdanjimi težavami preprostih ljudi. Zato je bil po italijanski okupaciji denimo soavtor spomenice v slovenščini, v kateri je kritiziral fašistično nasilje, in se ob vsaki priložnosti trdo obregnil ob ravnanja okupatorskih oblasti. Med drugim pa jim je zabrusil tudi, da raje ustrahujejo in šikanirajo kmečko prebivalstvo, kot da bi likvidirali komunistično vodstvo (ki ga je sovražil približno tako kot fašiste), s tem pa si podpisal smrtno obsodbo...

Preberite na Dnevnik.si.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki