Ranka Ivelja, Dnevnik: Zadeva Ehrlich ali junaki, poraženci in tisti vmes
Časopis Dnevnik je včeraj objavil zanimivo razmišljanje novinarke in kolumnistke Ranke Ivelje o tolikokrat analizirani in predelani tematiki - 2. svetovni vojni na Slovenskem - ki pa jo novinarka tokrat na izviren način načne preko zgodbe teologa dr. Lamberta Ehrlicha.
Ivelja za uvod zapiše, da enostavno ne ve, na kateri strani bi končala, če bi živela v času 2. svetovne vojne v Ljubljani. Brez obotavljanja zapiše, da lahko razume utemeljitev in cilje obeh strani.
Je pa jasno eno: danes bi bila bodisi slavljena junakinja bodisi zavržena izdajalka. Karkoli vmesnega je za današnjo slovensko javno razpravo očitno prezapleteno in preveč večplastno. Kot zapiše Ivelja: v naravi ideologije je, da ne pozna odtenkov.
Zato je niti ne čudijo bizarne razprave o Lambertu Ehrlichu, v Parizu in na Oxfordu šolanem teologu slovenskih korenin, ki je bil med drugim član jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci in pobudnik katoliškega gibanja stražarjev. Maja 1942 so ga pripadniki VOS po ukazu partije zaradi domnevne kolaboracije ustrelili v Ljubljani.
Kot zapiše novinarka, je Ehrlich danes nekako to, kar je bil v 90. Rožman: sredstvo za ideološko obračunavanje in poligon za merjenje političnih moči. Zato mora biti skrčen na črno ali na belo. Pa čeprav bi njegova biografija brez težav navdihnila celo TV serijo.
Ehrlich je denimo 1938. ob priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu pri ljubljanskem škofu Rožmanu dosegel, da so naslednjo nedeljo po slovenskih cerkvah zvonili kot "posebno molitev za nesrečno Avstrijo", l. 1941 pa preko svojih povezav izpustitev mladega komunista Kidriča iz zapora na Dunaju.
Od nekdaj se je veliko ukvarjal z vsakdanjimi težavami preprostih ljudi. Zato je bil po italijanski okupaciji denimo soavtor spomenice v slovenščini, v kateri je kritiziral fašistično nasilje, in se ob vsaki priložnosti trdo obregnil ob ravnanja okupatorskih oblasti. Med drugim pa jim je zabrusil tudi, da raje ustrahujejo in šikanirajo kmečko prebivalstvo, kot da bi likvidirali komunistično vodstvo (ki ga je sovražil približno tako kot fašiste), s tem pa si podpisal smrtno obsodbo...
Preberite na Dnevnik.si.
Ivelja za uvod zapiše, da enostavno ne ve, na kateri strani bi končala, če bi živela v času 2. svetovne vojne v Ljubljani. Brez obotavljanja zapiše, da lahko razume utemeljitev in cilje obeh strani.
Je pa jasno eno: danes bi bila bodisi slavljena junakinja bodisi zavržena izdajalka. Karkoli vmesnega je za današnjo slovensko javno razpravo očitno prezapleteno in preveč večplastno. Kot zapiše Ivelja: v naravi ideologije je, da ne pozna odtenkov.
Zato je niti ne čudijo bizarne razprave o Lambertu Ehrlichu, v Parizu in na Oxfordu šolanem teologu slovenskih korenin, ki je bil med drugim član jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci in pobudnik katoliškega gibanja stražarjev. Maja 1942 so ga pripadniki VOS po ukazu partije zaradi domnevne kolaboracije ustrelili v Ljubljani.
Kot zapiše novinarka, je Ehrlich danes nekako to, kar je bil v 90. Rožman: sredstvo za ideološko obračunavanje in poligon za merjenje političnih moči. Zato mora biti skrčen na črno ali na belo. Pa čeprav bi njegova biografija brez težav navdihnila celo TV serijo.
Ehrlich je denimo 1938. ob priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu pri ljubljanskem škofu Rožmanu dosegel, da so naslednjo nedeljo po slovenskih cerkvah zvonili kot "posebno molitev za nesrečno Avstrijo", l. 1941 pa preko svojih povezav izpustitev mladega komunista Kidriča iz zapora na Dunaju.
Od nekdaj se je veliko ukvarjal z vsakdanjimi težavami preprostih ljudi. Zato je bil po italijanski okupaciji denimo soavtor spomenice v slovenščini, v kateri je kritiziral fašistično nasilje, in se ob vsaki priložnosti trdo obregnil ob ravnanja okupatorskih oblasti. Med drugim pa jim je zabrusil tudi, da raje ustrahujejo in šikanirajo kmečko prebivalstvo, kot da bi likvidirali komunistično vodstvo (ki ga je sovražil približno tako kot fašiste), s tem pa si podpisal smrtno obsodbo...
Preberite na Dnevnik.si.
Povezani članki
Zadnje objave
Kdo vodi slovensko zdravstvo – in kdo bi ga moral
28. 9. 2026 ob 17:02
Uprava Gen-I po aretaciji zamenjala direktorja hčerinske družbe
28. 9. 2026 ob 14:21
Fiskalni svet opozarja Janševo vlado: rebalans naj bo začetek urejanja javnih financ
28. 9. 2026 ob 13:02
Posilstvo na poti v Evropo razkriva pravno in integracijsko praznino
28. 9. 2026 ob 10:07
Pod lipo se je rodila zgodba, pod kozolcem pa Martin Krpan
28. 9. 2026 ob 7:23
[Trenutek za satiro] Slovenski narodni šport št. 3
28. 9. 2026 ob 6:00
Dogovor med ZDA in Kitajsko glede UI in trgovine
27. 9. 2026 ob 19:55
Ekskluzivno za naročnike
Kdo vodi slovensko zdravstvo – in kdo bi ga moral
28. 9. 2026 ob 17:02
[Trenutek za satiro] Slovenski narodni šport št. 3
28. 9. 2026 ob 6:00
Po Islandiji (1/7): Na Islandiji ne sprašuj, kakšno bo vreme
27. 9. 2026 ob 19:00
Prihajajoči dogodki
SEP
28
OCT
03
Video objave
BRIF #4: Bo Fotopub uničil Levico in Luko Mesca? (26. 9. 2026)
26. 9. 2026 ob 9:00
[Video] Jan Zobec: SKOK je skok v prazen bazen (Odmev tedna, 25. 9. 2026)
25. 9. 2026 ob 15:38
2 komentarja
biljan
Brez prekinitve bi morale SDS, N.Si,, SNS (?), SLS in druge stranke ne leve desne strani, lahko pa tudi katera od njih, zahtevati ukinitev zakona o varovanju osebnih podatkov, da bi končno vedeli, kdo nam soli pamet in nas ves čas žali in sramoti. Ta zakon iz časa Mirana Potrča je jedro težav demokratične Republike Slovenije. Čudi pa me, da še nobena ni predlagala, da bi ulice, trge, ceste poimenovali po praznikih Republike Slovenije O teologu dr. Lamberta Ehrlicha sem bral v aktualnem tedniku Novi Glas iz Gorice. Zaslužil bi, da bi njegovo ime nosila mogočna prometnica, pa tudi opazen spomenik.
Sprehajalec
Ga. Ranka Ivelja poskuša pisati po načelu materialističnega razumevanja sveta, zmeraj in dosledno. Ona ve in se spozna, zato ker je živela v družini, kjer so imeli čast uživati sadove lepote Jadrana v najbolj utrjenem otoku Lastovo.
V takem posebno navdihujočem okolju je živela in se vzgojila. Ker je večina oficirjev iskala boljše okolje za svoje otroke se je zgodila naravna selitev v Slovenijo. V Avstriji bi bilo po njihovem prepričanju nevarno, saj bi se lajhko pojavil kakšen demokrat, se spomnil in iskal korenine. Zato imamo danes kar nekaj potomcev, ki v Sloveniji motrijo stanje v družbi in pišejo otroške sanje nedela. Zaradi tega imamo tako močno usedlino levičarstva, neprimerljivo z Evropo.
Ubijanje, fizično ali duševno gre levičarskim ekstremistom še posebej od rok. Najmilejša kraljica smrti je bila ga. Zdenka Kidrič, ki je v nedoživetem sladostrastju naročala mladim vosovcem, katerega razgledanega, izobraženega in vplivnega Slovenca je treba fizično odstraniti. Potomci prej omenjenih likvidatorjev to sedaj počenjajo ali s pisanjem
ali z govorjenjem po vogalih samo zato da sistematično ubijajo vsakega, ki jim ne sledi v levičarstvu ali pa je potencialni idejni nasprotnik.
Zato bomo po nepotrebnem izgubili še eno generacijsko obdobje prepojeno s sovraštvom otrok likvidatorjev, ki so živeli med nami, sodrodniki so za njih vedeli, vendar se iz strahu po uničenju niso upali povedati. Ko pa bomo imeli javni spisek likvidatorjev urejen tako kot je treba ter brez desnega ekstremista nasprotnega uničevanja to zapisali v knjige bo sprava.
Mlajša generacija po bo dolžna priznati in ne opevati, da je med in po drugi svetovni vojni Slovenec moril svoje brata, zato je bila osvoboditev krvava, zlagana in predvsem uničujoče glede na razvoj drugih držav.
Prava osvoboditev je bila šele leta 1990, ko se niso pobijalo Slovenci med sabo zato bi poimenovanje osamosvojitve v osvoboditev bil prvi korak k razumevanju svobode. Svoboda na okoli 25.000 pobitih v jamah ni svoboda, je samo dokaz človeka - zveri, ki se napaja s človeško krvjo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.