Rado Pezdir: Slovenija bi se v Iranu lahko oglaševala kot aktivna pralnica denarja (1. del)

Foto: Klemen Lajevec
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob izidu knjige Vzporedni mehanizem globoke države smo se pogovarjali z njenim avtorjem, raziskovalcem in ekonomistom dr. Radom Pezdirjem. Po kratki izkušnji delovanja v politiki v Državljanski listi Gregorja Viranta se je umaknil v raziskovalne vode, sodeloval pri več preiskovalnih komisijah državnega zbora, iz zbranega gradiva in drugih odkritij pa je pripravil knjigo, ki daje vpogled v delovanje sistema, ki ga najbolje opisuje izraz »globoka država«

V javnosti se pogosto operira z izrazi kot so globoka država, strici iz ozadja, razna omrežja, ipd. Včasih se zdi, da se takšne izraze uporablja kot izgovor, vaša knjiga Vzporedni sistemi globoke države pa daje tem strukturam jasnejši oris. O čem govorimo, ko se pogovarjamo o »globoki državi«?

Najlažje to razložim na primeru druge bančne sanacije. Ta zadnja eskapada globoke države nas je v Sloveniji stala 5 milijard evrov. Kljub temu, da so banke imele interne predpise o poslovanju, se le ti niso upoštevali. In niso se upoštevali v dosti okoliščinah, ker so lastniki državnih bank, torej vlada kot njihova skupščina, banke uporabljali za posebne kreditne posle.

Spomnimo se samo epizode z neprodajo Mercatorja in drugimi političnimi intervencijami. Gre za intervencije v delovanju sistema, ki se dogajajo mimo regulacij in zakonodaje, ki prihajajo s strani nekih presečnih množic omrežij v gospodarstvu in politiki.

Zakaj tega ne jemljemo resno? Ko kdo v javnosti omenja globoko državo ali stric iz ozadja, se mu javnost prej posmehuje, kot da bi ga vzela resno.

Ne vem. Meni se zdi to čudno. Če se spet navežem na prej omenjenih 5 milijard – to je precej investicij v zdravstvu, šolstvu, sociali, … ki smo jih vrgli skozi okno. In to zato, ker globoka država jemlje precej cinično uničevanje regulatorjev in nedelovanje celotne linije od policije preko tožilstva do sodišča.

Foto: Klemen Lajevec


Ljudje razumejo, da sistem ne deluje, razumejo, da prihaja do gospodarskega kriminala, ne povežejo pa, da je to dejansko vse skupaj posledica nečesa. In to nekaj je neformalno odločanje kapitalskih omrežij in politike.

Svojo knjigo začenjate s primerom Farrokh, ko se je v Novi ljubljanski banki oprala milijarda evrov iranskega denarja. To je bilo v letih 2009 in 2010, ko je bilo očitno, da je globoka država še živa in zdrava. Kakšna pa je situacija danes, dobrih 10 let kasneje?

Ker je prišlo do sanacije bank in država ni več glavni lastnik slovenskega bančnega sistema, je kreditna pumpa od prej omenjenih omrežij bolj odmaknjena, kot je bila prej. Dejstvo, da se ne dogaja več, da bi se krediti kar talali brez veze, je ošibilo vse te igralce. Ker nimajo več tega finančnega vira jim je danes težje.

Danes smo v neke vrste tranziciji, za katero pa ne vemo še, kaj se bo iz nje izcimilo. Verjetno bodo na to igrišče vstopili zunanji igralci.
Ljudje razumejo, da sistem ne deluje, razumejo, da prihaja do gospodarskega kriminala, ne povežejo pa, da je to dejansko vse skupaj posledica nečesa.

Gre pri teh igralcih za imena, ki se pogosto omenjajo v javnosti, recimo Milana Kučana, Gregorja Golobiča, ali za kakšne povsem druge, ki se držijo v ozadju in se ne izpostavljajo v javnosti?

V svoji knjigi sem to precej natančno popisal. Notri najdete vse glavne igralce teh omrežij ter njihovo poslovno dejavnost in vpliv iz politike. Prek meni dostopne dokumentacije sem ta vzporedni sistem in njegovo vlogo lahko rekonstruiral skoraj do popolnosti.

V knjigi lahko preberete, kaj so bila glavna omrežja. Opisana so vsa od LDS-ovega omrežja Petra Rigla, preko Janeza Zemljariča, Ivana Pušnika, do omrežja Faktor banke in Darka Horvata, omrežje KB 1909 in druga. Opisujem tudi, kakšen vpliv je imel nekdanji predsednik države Milan Kučan na to, da so ta omrežja prešla v tranzicijo, v njej preživela in obstala.

Ta omrežja so slovenski družbi naredila precej škode. Že samo s tem, ko so iz sistema kanalizirali ta denar, pa tudi s tem, kako so ga uporabili. Menite, da bo kdorkoli kadarkoli odgovarjal za to škodo, storjeno slovenski družbi?

Prvič slišim, da bi bil kdo v Sloveniji poklicno odgovoren. Takih primerov ne poznam. Jih morda vi? Vprašanje me je šokiralo.

Vaša knjiga opisuje vse detajle. Zakaj se ne da nikogar preganjati za opisana dejanja?

Ne vem. Glede na to, kako razumem interpretacijo policije in tožilstva v primeru Farrokh, bi se Slovenija morala oglaševati v Iranu kot aktivna pralnica denarja. Ko organi pregona in tožilsko-pravosodni sistem takšne zadeve označuje za legalne in legitimne, pregona enostavno ne more biti.

Primer Farrokh kaže na to, da so bile praktično vse udeležene institucije v tej državi kompromitirane. Komu v tej državi človek sploh lahko zaupa?

Mislim, da nikomur. Po mojem osebnem ideološkem prepričanju ne verjamem v državo. Ne verjamem v nič drugega kot v prostovoljne medčloveške odnose in dogovore. Razumevanje države kot regulatorja in varovalke je zame velika iluzija. Vsaj do zdaj ni bilo videti, da bi se izkazala v tej vlogi.

Evropska unija vendarle daje velik poudarek vladavini prava. Kako je neka takšna zgodba šla mimo evropskih regulatorjev. Redno spremljamo kritike Poljske in Madžarske, kako da se Slovenija še ni znašla v žarišču obravnave?

Glede bančnih goljufij morate razumeti, da je bančna industrija ena najbolj goljufivih industrij, kar jih obstaja in jo je zelo težko regulirati. Do neke mere jim lahko kaj preprečiš, večino časa pa se obnašajo kot da je to legalizirana kraja. Regulacija pa je vedno korak zadaj.

V ekstremni bančni imploziji leta 2008 na drugi strani oceana ni nihče odgovarjal. Banke se ponavadi izmuznejo. To niti ni tako presenetljivo. Presenetljivo je to, da vztrajamo pri interpretaciji, da so posli, kot je bil iranski, dobrodošli v slovenski državi.
Bančna industrija je ena najbolj goljufivih industrij, kar jih obstaja in jo je zelo težko regulirati.

Kje bi se morali lotiti sistema, da bi dosegli neko večjo transparentnost, manj te legalizirane kraje?

Mislim, da je celoten sistem navadna iluzija. Čeprav smo lahko deloma uspešni, nikoli ne moremo uspeti popolnoma. Vsako institucijo sestavljajo ljudje in z njimi vplivi, ki so prisotni na formalni in neformalni način. Kolikor je agend je tudi interesnih skupin in iluzorno je pričakovati, da bo ta sistem kdaj boljši kot je.

Vendarle imamo v svetu države s sistemi, ki funkcionirajo boljše in tiste, ki slabše …

To sem mislil tudi jaz za Švico in Lihtenštajn, dokler nisem ugotovil, da Švica v svojih bankah gnezdi največje dilerje kokaina in drugih drog ter kriminalce vseh vrst. Lihtenštajn je še za odtenek bolj pokvarjena država.

Vprašanje je samo, kako prefinjen si v tem, kar počneš. V Srbiji so zelo grobi, mi smo zelo odkriti, Avstrija je pa bolj blaga in zglancana. Pa ne pravim, da bi morali zdaj opustiti sistem, ki ga imamo. Tudi ne pozivam h komunizmu ali kakšni drugi norosti. Samo pravim, da ne smemo imeti preveč iluzij, da bi ta sistem, ki ga imamo, lahko gradili v kaj bistveno boljšega kot je to, kar vidimo danes.

Seveda pa se moramo truditi po najboljših močeh, da se proti temu borimo in ne sprejemati »bullshit« interpretacij, ki jih ponujata tožilstvo in občasno politika.

Foto: Klemen Lajevec


Ima torej nek običajen državljan sploh kakšno orodje, da se zoperstavi vplivom globoke države?

Baje so to volitve. Tako vsaj pravijo. V zadnjih 30-tih letih sicer ne vem, kolikokrat se je to že izkazalo. Morda ta instrument ni najboljši, ker se zadeve že spridijo, ko gre glas od volivca do politične stranke. Morate razumeti, da je človek najhitreje pokvarljiva roba, kar jih poznamo in zato je tako kot je.

Vaša knjiga je tako v Sloveniji kot tudi mednarodni javnosti neke vrste unikum. Kaj prinaša, česar ni mogoče prebrati nikjer drugje?

V ZDA bodo takšno knjigo težko brali, kar arhivi njihovih tajnih služb nikoli ne bodo odprti do te mere, da bi lahko ugotovili, kako so se presekale kriminalne, obveščevalne in gospodarske strukture. Pri nas je vse skupaj še za odtenek bolj zanimivo, ker ni šlo za klasično obveščevalno službo, ampak tajno komunistično policijo. Ta je bila regulirana izključno z vrha komunistične partije, ki na oblast, ki jo je imela, nikoli ni bila izvoljena.

Knjiga odpira pogled v fascinantno epopejo izgraditve vzporednega mehanizma, ki je še kako vplival ne samo na tranzicijo, ampak na celotno družbo, kot jo poznamo danes in seveda tudi na delovanje institucij.

Prvič lahko ljudje berejo zbrana dela združb globoke države – celotna zgodba o Saftiju in njegovih transformacijah v KB 1909 ter njegovih lovkah v zdravstvenem sistemu, zgodba o LHB Frankfurt, NLB Interfinanz, zgodba o tem, kako smo izvajali storitve pranja denarja za Darka Šarića, kakšna je vloga slovenskih bank v poslovanju tihotapcev Mila Đukanoviča, kakšna je vloga Slovencev pri financiranju gospodarskega dela Surčinskega klana in podobno. In seveda o Ivanu Mačku in njegovem lihtenštajnskem podjetju, ki je živelo še v tranziciji, pa ni tega nihče vedel.

Glede na vsa zveneča imena, ki jih razkrivate, ste doživeli že kakšne grožnje?

Ne. Nisem še doživel nobenih groženj, nobenih pritiskov ali česa podobnega. Ljudje so se zdaj že navadili, da če gredo name s pritiski in idiotskimi napadi, se jim to pač vrne v 30-kratni obliki in se leta in leta ne neha. Vprašajte uredništvo Mladine, kako se jim je izšlo, ko so me nabijali.

So vas kdaj kontaktirali kakšni organi pregona, da bi na podlagi teh vaših podatkov koga preganjali oz. se že kdaj sodelovali z njimi pri kakšnem pregonu?

Na primeru Farrokh sem delal v dveh preiskovalnih komisijah državnega zbora. Imel sem komunikacijo s tistimi, ki so nadaljevali preiskavo v tem primeru. Do vzpostavitve stika in razgovorov je prišlo v zadnjem letu, prej ne.

Glede policije in tožilstva pa je tako, da v moji knjigi zapisano predvsem tisto, kar je sicer dobra reklama za novo poslovno dejavnost, ki jo izvajajo te mreže. Malo za šalo lahko za turistično organizacijo zapišem kakšno reklamno zgodbo, da med tujci potržimo, kaj je tukaj možno.

Foto: Klemen Lajevec


Je možno kdaj v prihodnosti pričakovati spremembe na področju pravosodja, da bi prišlo do pregona akterjev teh zgodb?

Želim si, da bi to obstajalo in bilo možno. Kako realno je to in kdaj bi se to lahko zgodilo, pa ne znam odgovoriti. Že zadnjih 20 let razmišljam o tem, a ne vidim, da se bo to zgodilo.

Na to vprašanje v resnici nimam odgovora, nimam pa tudi pričakovanj do institucij, da se bodo začele ukvarjati s pregonom gospodarskega kriminala. Verjetno imajo bolj pomembne in zapletene opravke kot je ugotavljanje, zakaj moramo vsakih 10 let vreči stran nekaj milijard za sanacijo gospodarskega kriminala.

Na predstavitvi knjige ste omenili, da se vsaj del sredstev, ki so se prenesla prek vzporednega sistema, še vedno nahaja na določenih bančnih računih. O kakšnih zneskih govorimo?

To je absolutno nemogoče povedati. Za določitev te številke bi moral imeti izpisek bančnega računa. Ker nimam dokumentacije tudi ne moremo govoriti z gotovostjo, da to obstaja, je pa velika verjetnost, da ta sredstva še vedno so.

Imamo dokumentirano pot, čez katere banke se je ta denar vlekel in imam nekaj pričevanj. Ampak na pričevanja brez dokumenta ne morem dati posebne teže.

Zagotovo pa lahko rečem, da je tam zunaj denar, ki so ga v obliki kreditov dobivale družbe kot je Aktiva Darka Horvata. Mislim, da se premalo dela na tem, da bi ta denar dobili nazaj. Tega je približno 300 milijonov, kar ni malo. To so že kar lepe investicije v zdravstvo in šolstvo, če ne bi šle v žep Darka Horvata, ki verjetno zdaj pije kavico nekje v Sant Moritzu in se nam reži. Mogoče celo piše zahvalno pismo policiji in tožilstvu.

V drugem delu intervjuja smo se dotaknili tudi aktualne politične situacije, medijske krajine, primerjave ekonomije slovenske tajne službe s službami drugih držav in rešitvah, ki jih vidi za našo državo.


Naročite svoj izvod knjige Vzporedni mehanizem globoke države

Foto: Iskreni.net


Za poglobitev v tematiko boste morali prebrati celotno knjigo, ki odpira razumevanje slovenske tranzicije, razlaga, kako je mogoče, da so nekateri v njej uspeli, drugi pa nikakor niso mogli uspeti.

V knjigi pa vas ne čaka samo tehnologija partijskega kapitalizma temveč tudi podrobne analize bančne pošasti, ki je v drugi bančni sanaciji eksplodirala z več milijardno škodo.

Lahko boste prebrali tudi kako se je konsolidiralo omrežje, ki je postalo tranzicijski zmagovalec in vse o primeru Farrokh, največjemu finančnemu škandalu v slovenski zgodovini.

Kniigo lahko naročite tudi v spletni trgovini Iskreni.net

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike