Prva soočenja že kažejo, kdo ima vsebino, kdo je prazen in kdo se boji priti

Konkretno smo že zakorakali v volilno leto in pozna se, da so prve volitve, parlamentarne, že pred vrati. Začela so se tudi že prva soočenja in končno obstaja upanje, da se enoumje v smislu ene in edine resnice, ki sta jo (in jo še) proizvajata RTV in POP TV, vendarle končuje. Planet TV in Nova 24 v sodelovanju ponujata format, ki ne samo, da je gledljiv, pač pa ponuja tudi drugačne poudarke in zorne kote. Predvsem pa bolj sveže pristope tudi v smislu voditeljskih/novinarskih parov in komentiranja po končanih soočenjih.

Upati je torej, da smo kot država vendarle evolvirali in lahko državljani na tokratnih soočenjih, po zaslugi »novih« medijev, pričakujemo bolj racionalen oz. znanstven pristop. V smislu razčlenjevanja dejanskih izzivov v podsistemih upravljanja in oblasti, mednarodnih povezavah, socialnih politikah, ekonomskih vprašanjih in tudi družbenih vrednotah, ki so bistveni za obstajanje naroda oz. skupnosti.

Torej, da se bo k soočenjem pristopalo resnično z vidika predstavljanja jasnih stališč do ključnih vprašanj, pluralno, in ne v smislu zgolj ene prave resnice. To je bila namreč praksa do sedaj, kjer sta oba MSM medija poskušala kampanje vedno spraviti na raven pro (desnica) ali anti (levica) fašistične logike. Uspevalo je tudi zavoljo sodelovanja sodstva, aktivacije nevladnikov in vpletanja zunanje, večinoma bruseljske levosučne elite.

A z Ukrajino se je spremenilo vse. In že prvo soočenje med Logarjem (SDS), Toninom (NSi), Bratuškovo (SAB), Fajonovo (SD) in Kovšco (PoS) je pokazalo, kako prazne so politike »samo da ni Janša«, ko se zgodi dejanska kriza, ko leporečenje ne more zakriti odsotnosti vsebinskih rešitev in kjer je zdravo preprost in »kmečko« jasen besednjak Kovšce kot balzam za utrujeno 30 let posiljevano slovensko uho. Včerajšnje soočenje na temo zdravstva je to samo še potrdilo.

Zdi se, da v prve vrste končno prihajajo mlajši politiki, ki artikulirano in vsebinsko jasno zagovarjajo rešitve, ki niso le strokovne in moralne, pač pa tudi edine možne

Mlajši politiki prinašajo svežino

Zdi se, da končno prihajajo v prve vrste mlajši (Logar SDS, Tonin in Cigler Kralj NSi, Bregant PoS), ki artikulirano in vsebinsko jasno zagovarjajo rešitve, ki niso le strokovne in moralne, pač pa tudi edine možne, če želimo dolgoročno zagotoviti mir in brezskrbno življenje tudi našim otrokom. Jasna in nedvoumna obsodba aktualnega vdora na tuje ozemlje recimo, ali pa podpora vlaganjem v lastno obrambo in članstvu v Natu. Enako je glede sprememb na področju zdravstvene politike, ki se v Sloveniji morajo zgoditi. Brez digitalizacije, informatizacije in konkretnih vsebinskih sprememb v organiziranosti ne bo šlo.

Tip »novega« politika, kot so Logar, dr. Bregant, Cigler Kralj, tudi Tonin, je ciljno usmerjen, pozna vsebino, ima jasna stališča in jih zna artikulirano in suvereno zagovarjati. Brez izmotavanja in iskanja politične korektnosti za vsako ceno.

To je opaziti pri SD Fajonove, s čimer sicer ostaja zvesta sebi, vendar deluje precej medlo, neodločno. Vidi se, da mora razmišljati, kaj in kako bo povedala, obsodila, kako zvenela. Ker je obligirana zagovarjati stališča MSM, ki so precej skrajna in velikokrat deplasirana. Boleče očitno je tudi neskončno filozofiranje njenega strankinega kolega Trčka na temo stanja v zdravstvu, ko govori veliko, odgovori pa nič.

A najbolj tragična figura soočenj je zagotovo Bratuškova (SAB). Antipatično, deplasirano, nekonsistentno in vsebinsko popolnoma prazno ponavljanje enih in istih stavkov. Neštetokrat prežvečenih stališč, ki ne samo, da največkrat nimajo niti zveze s temami, ki se naslavljajo, celo najbolj povprečnemu in neopredeljenemu gledalcu mora biti jasno, da gospa nima ponuditi ničesar več. Da nima ne argumentov ne smisla za aktualne politične rešitve. Je pa na prvo soočenje vsaj prišla.

Odsotni

To ne moremo reči za predstavnike LMŠ, Levice in Gibanja Svoboda. Tri stranke, katerih liderji očitno ne razumejo, da je pluralnost vrednota, da je volilna kampanja osnova institutov demokracije in da osebki tipa "ne pridem, ker mi ne paše format ali pa televizija", nimajo kaj iskati v resnih političnih zgodbah.

Kaže tudi, da zvezda MSM, Robert Golob, še zdaleč ni tako suveren, vsebinsko podkovan in brez grehov, da bi lahko neobremenjeno sodeloval tudi tam, kjer okolje soočenja ni »nadzorovano« in njemu servilno. Ne samo, da še vedno ni pokazal programa, da se v njegovem gibanju večinoma zbirajo že videni in z zamerami obremenjeni posamezniki, njega 7 tednov pred volitvami sploh ni. Dobesedno. Verjetno gre za taktiko, ker se boji (ali pa njegovi meceni), da bi ga prehitro spregledali in ugotovili, da gre za lupino, brez vsebine in lastnega mnenja. Popolno nasprotje racionalnega in razumskega Kovšce, ki je, temi primerno, jasno okrcal prakso bega. Če je to koga užalilo, je to predvsem njegov problem.

In ko bomo gledali in poslušali nadaljnja soočenja, mnenja in rešitve, se vprašajte, koga si želite ob sebi, če bi se kdaj, Bog ne daj, Ukrajina v vsem svojem obsegu zgodila nam. Kovšco, ki mu je jasno, da si svobodo in pravice izbojuješ najprej sam, Tonina in Logarja, ki razumeta pomen varnosti, opremljanja vojske in širšega koncepta varnosti skozi članstvo v Natu, ali morda Goloba, ki ne upa niti na soočenje, kaj šele, da bi si ga predstavljali s puško v roki.

Bodite pozorni, kdo ima kaj za povedati

In enako velja za zdravstvene teme. Jasno je, da ni enostavnih rešitev, so pa. In predvsem dr. Bregantova (PoS) jih jasno artikulira. Očitno dobro pozna področje in ve, o čem govori. Podobno Fortejeva (SDS). Trček (SD), sociolog, ki zgolj teoretizira o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, jih, kar je bilo boleče očitno, definitivno nima. Saksida (Naša dežela) in Cigler Kralj (NSi) sta nekje vmes, prvi pa je predvsem absolutno premalo progresiven za stranko, ki se želi prebiti v parlament.

Po dveh soočenjih je kristalno jasno, da imajo odgovore zgolj nekateri. Ni tudi težko ugotoviti, kdo. In da so rešitve v strokovnosti, poznavanju vsebin, povezovanju, iskanju stičnih točk in strpnosti. Če kdaj, je sedaj čas, da se vprašate, ali imajo prihodnost stranke in njihovi voditelji, ki izključujejo, relativizirajo, nimajo idej in niso zmožni jasnih moralnih sodb in artikuliranih odgovorov, ali je dobro dati priložnost tistim, ki to zmorejo. Tudi poslušati še kaj in koga razen sebe.

In poslušati je treba, ker najslabše je izključevati ljudi vnaprej in počez. Namreč, če mislimo, da ljudje, ki jih preziramo, nimajo pravice do svobodnega izražanja, potem tudi sami v svobodo govora ne verjamemo (Noam Chomsky). To velja tudi za ideje, rešitve in vrednote.

Skratka, glejte. In nato razmislite, kdo in kaj je resnično povedal. Ker je pomembno.