Prva napaka Mateja Tonina

Kdor dela, greši, še posebej, če dela veliko. A kdor greši preveč, slej kot prej izpade iz prve lige.

Matej Tonin še ni v nevarnosti, da bi izpadel iz prvoligaškega političnega tekmovanja. Nasprotno, po brezhibni izpeljavi menjave oblasti je Nova Slovenija dobila svež zagon in ankete že kažejo okrevanje strankine podpore, ki je po predsedniških volitvah kopnela.

Tonin je pri tem ravnal spretno in pokazal svoj politični talent. Z Janšo je dosegel pomiritev, pogovori ob kavi so mu dali potrebno medijsko pozornost, ki ne pojenja. Ladja z novim krmarjem dobiva veter v jadra in v naslednjih tednih in mesecih je, vse večji konkurenci navkljub, za pričakovati vzpon proti zastavljenim desetim odstotkom.

Letvica je sicer postavljena visoko, a priča o ambiciji mladega voditelja, za katero je pripravljen zastaviti tudi svoje ime in odgovornost.

Ambicije so zdravo gonilo napredka, dokler so v mejah realnega. Občutek, da v določenem trenutku presegajo domet tistega, ki jih izreka, pa lahko hitro sproži nasproten učinek.

Tonin kot mandatar?

Nekaj podobnega so nam minuli teden o Mateju Toninu sporočili osrednji mediji. Izvedeli smo, da je vodja NSi pred tribuno desnosredinskih strank v Celju drzno napovedal, da ima več možnosti za sestavo vlade kot Janez Janša. Sporočilo je bilo, da bi vodja edine mogoče koalicije, ki bo jo sestavljali NSi, SDS in Lista Marjana Šarca (LMŠ), lahko bil le on sam.

Novinarje je seveda zanimalo, kaj o takšni kreativni matematiki menijo v obeh preostalih strankah. V SDS so s prizanesljivimi nasmeški obrazložili demokratično prakso, da mandatarstvo načeloma pripade relativnemu zmagovalcu. Marjan Šarec pa je Toninu pokroviteljsko zabrusil, da plava kravl v domači banji, in naj dolžino zamaha raje pokaže v bazenu.

Naslov prispevka POP TV je bil: »Kolega z desnice samozavestnemu Toninu pristrigla peruti«. Javnost si je lahko ustvarila vtis, da novi predsednik NSi glede na svoj trenutni domet leta (pre)visoko.

Kaj je Tonin pravzaprav želel povedati

Pri oceni ali gre pri svežemu vodji krščanskih demokratov za preambicioznost ali morda celo napuh, je vendarle potrebno presojati širši kontekst povedanega.

Tonin je svojo teorijo razvil na podlagi sedanjih strankarskih razmerij v javnomnenjskih anketah, po katerih bi, kot pravi, zgolj koalicija NSi-SDS-LMŠ preprečila blokado in ponovne volitve. Leva vlada zaradi radikalnosti Levice ne bi bila mogoča, Šarec pa, če s spremembami misli resno, ne more v španovijo s sedanjimi strankami na oblasti, predpostavlja Tuhinjčan.

Tako s potencialno večino ostaneta zgolj obe desnosredinski stranki in LMŠ. In ker Janša ter Šarec drug drugega izključujeta, je edini realni mandatarski kandidat lahko samo voditelj tretje stranke, torej on, Matej Tonin, je zaokrožena njegova računica.

Mediji so seveda kontekst zamolčali.

Ne domišljam si, da bo NSi najmočnejša že na letošnjih volitvah. Pripravljeni pa smo prevzeti odgovornost za vodenje vlade, če bo volilna matematika tako pokazala. Ne bojimo se odgovornosti, želimo soustvarjati prihodnost. pic.twitter.com/wTNHboPg87

— Matej Tonin (@MatejTonin) 8 March 2018

Spet pečejo zajca, ki je še v gmajni

Sporočilo preostalih akterjev iz enačbe je bilo, da se vlade ne sestavlja tri mesece pred volitvami.

In prav imajo. NSi si je tudi pod Toninom privoščila nesmiselno razglabljanje »kaj bo, če bi bilo«. To napako je pred Kamničanom storila že Ljudmila Novak, ko je iz svojih povolilnih formul javno izključevala Janeza Janšo, čeprav ni bilo jasno, ali bo NSi po volitvah v dilemo "z Janšo ali ne" sploh potisnjena.

Podobno velja za Mateja Tonina, ki tovrstno matematiko javno poučuje mesece pred najbolj nepredvidljivimi volitvami v zgodovini samostojne Slovenije. Če kdaj, se zmagovalca ne da predvideti tokrat, in kar je še pomembneje, težko je oceniti, katerim izmed množice manjših strank bo uspelo preseči parlamentarni prag. To vprašanje je za sestavo bodoče koalicije morda še bolj pomembno od tega, kdo bo relativni zmagovalec.

Ena večjih napak, ki si jih ta čas politiki parlamentarnih strank neredko privoščijo, je, da nasedejo insinuiranim novinarskim vprašnjem ali in kako bi sestavljali koalicijo z Marjanom Šarcem.

Who the f*** is Šarec?!

Ena večjih napak, ki si jo ta čas politiki parlamentarnih strank neredko privoščijo, je, da nasedejo insinuiranim novinarskim vprašanjem ali in kako bi sestavljali koalicijo z Marjanom Šarcem. S tem v enakovreden ali celo sebi nadrejen položaj postavljajo nekoga, ki ga v parlamentu sploh ni, in njegova stranka ne obstaja niti v kadrovskem, niti v programskem smislu.

Mediji se pri tem sklicujejo na javnomnenjsko podporo (ki jo, ironično, soustvarjajo sami), a slovenska politična zgodovina kaže, da a priori to ni dovolj za volilno zmago, niti nujno za uvrstitev v državni zbor. Spomnimo se strank Solidarnost in Verjamem; ob pojavu na sceni so jima agencije namerile 30 odstotkov in več. Danes nihče sploh več ne ve, da sta kdaj obstajali.

Šarčevi listi »Error 404« sicer zaradi nesporne nastopaške spretnosti diplomiranega igralca kaže dobro, še posebej, ker ga ne gradijo le mediji, temveč s sprejemanjem te igre tudi politični tekmeci. Ti bi morali izmuzljivega komika pokroviteljsko učiti kravla in ne on njih ter mu dati jasno vedeti, da se mora najprej sam uvrstiti v prvo ligo ter vsaj en mandat dokazati, da tam lahko tudi obstane.

Mediji ga tiščijo na desnico

Toninova koalicijska formula pa desni sredini dela še eno medvedjo uslugo – Marjana Šarca medijem pomaga uvrščati desno od sredine političnega pola. Spomnimo se še enkrat naslova najvplivnejšega medija v državi: »Kolega z desnice samozavestnemu Toninu pristrigla peruti«. Kolega z desnice torej, pravijo na POP TV.

Ultimativni cilj medijskih spin doktorjev in strategov iz ozadja tokrat ni zmaga novega obraza, Marjana Šarca, temveč, da ta z desnega na levi breg prepelje čim več volivcev. In v tem, ne v njegovi morebitni zmagi, je v resnici največja nevarnost za vse bolj razdrobljeno pomladno desno sredino. V lastno dobro morajo zato storiti vse, da ta eksodus preprečijo.

Prva napaka Mateja Tonina še zdaleč ni usodna in bo, če bo ostala brez repriz, kmalu utonila v pozabo. Je pa dober preizkus trenutne spolzkosti politično-medijskega parketa za stranko, ki se je v zadnjih letih kar razvadila prizanesljive obravnave s strani medijskega mainstreama.

A te bo, obratno-sorazmerno z rastjo politične moči in vpliva krščanskih demokratov, vedno manj.