Propagandni arzenal za reševanje nataknjene Urške: od skrbne mamice do posvojiteljice mucke

Peter Merše

Fotomontaža: Peter Merše
POSLUŠAJ ČLANEK
Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta



Pomena marketinga se je Robert Golob zavedal, še preden je vstopil v politiko. Še kot direktor paradržavnega Gen-I-ja je celoten medijski spekter zasipal z oglaševalskim denarjem, za katerega je nato zahteval kakšno proti-uslugo, in le redki mediji se tem zahtevam nismo uklonili.

Obdal se je tudi z aktivnimi in nekdanjimi novinarji in novinarkami, ki jih danes najdemo med poslankami, piarovkami in na drugih političnih funkcijah. Nekatere še danes ne znajo pojasniti financiranja iz Gen-I-ja in ne dvomim, da je še nekaj takšnih, ki še vedno delujejo v medijih in se kot piarovci v novinarski preobleki še niso razkrili ali razkrile.

A tudi tako velika falanga novinarskih piarovcev ni kos diletantstvu, ki ga pooseblja Urška Klakočar Zupančič. Njeno obnašanje je za državljane na eni strani še eden izmed opominov, kaj se zgodi, če na odgovorna mesta v državi izvolimo ljudi, katerih edina referenca je Facebook zapis o tem, kako je Janez Janša avtokrat, po drugi strani pa lekcija medijske pismenosti v medijski krajini, kjer so mediji pretežno v funkciji PR službe določeni politični opciji. Pri »glajenju« njenega poleta na Dunaj so namreč uporabili skoraj celoten arzenal, ki ga imajo na razpolago za ta namen.

Pomemben je tudi kontekst, ne le dejanje samo


Urška Klakočar Zupančič se je na vabilo avstrijskega kolega udeležila novoletnega koncerta dunajskih filharmonikov, nato pa pred povratkom v domovino opravila še sestanek. Na Dunaj je poletela z vladnim letalom falcon.

Nič od tega samo po sebi ni sporno. Kar je iz tega obiska naredilo škandal, je ravnanje gospe Klakočarjeve pred in po dogodku, ki je tega postavilo v povsem drugačno luč, ki je niti intenzivna medijska kampanja ne more prikriti.

Komaj dan pred dogodkom se je Klakočar Zupančičeva povsem po nepotrebnem zapletla v besedni dvoboj s podjetnikom Jocom Pečečnikom, ki naj bi razmišljal preveč kapitalistično. Nato pa se sama odpravi na dogodek, ki je za »široke ljudske množice« nedostopen, na njem pa se zbere »kapitalistična« smetana.

Tja se je odpeljala z najbolj »kapitalističnim« in najmanj »ekološkim« možnim prevoznim sredstvom. Ob tem njena domnevno zelena stranka skuša celo spreminjati prehranjevalske navade ljudi, da bi bili bolj »eko«, da posegov na druga področja življenja niti ne omenjamo. Ob tem, ko nekatere države že prepovedujejo lete na kratke razdalje za navadne smrtnike, je Urška na Dunaj letela sama v falconu.

Na vprašanja novinarjev je arogantno odkorakala z novinarske konference, češ da je absurd, da jo o tem sploh sprašujemo. Toliko o drugačni komunikaciji te koalicije. Pri čemer se je še zapletla v laži o državniškem obisku, njegovem trajanju in da je bila sploh druga Slovenka, ki je bila nanj povabljena. Prvo in zadnje je verjetno diletantstvo iz nevednosti, napihovanje trajanja pa morda celo namerna laž, da bi bil dogodek videti pomembnejši.

Orodja propagande in dvojna merila


Kar je v resnici zanimivo pri vsej zgodbi, pa so propagandna sredstva, ki so se zagnala ob tem dogodku. V resnici gre za sredstva, ki so v večji ali manjši meri ves čas v pogonu, nerodnost Klakočarjeve jih le nekoliko jasneje osvetljuje. Poglejmo jih po vrsti:

1. Vse je po predpisih: Eden prvih odzivov je bil, da je šlo vse po predpisih. Strogo birokratsko argument sicer drži. A ob tem je pomembna tudi simbolika. Ko se je Cerar s falconom odpravil na ogled tekme v Pariz, isti mediji niso bili tako prizanesljivi. Tudi Vizjakov nakup delnic Petrola je bil povsem skladen s predpisi, pa Janševo križarjenje in še marsikaj, kar pač za politika na takšnem položaju ni dostojno. Posebej še, ker so politiki tisti, ki predpise postavljajo, pri tem pa, denimo pri mobilnosti, omejujejo državljane v imenu višjega dobrega, na katerega se sami več kot očitno požvižgajo.

2. Družina na prvem mestu: Družinske vrednote pri Slovencih vžgejo. Klakočarjevo so tako skušali prikazati kot odgovorno mamo, ki skuša čim več svojega časa preživeti s sinovoma. Ko je sicer dobra mama skušala biti Aleksandra Pivec, sta bili problem že dve rezini pršuta. Da ne govorimo o govoricah, ki so jih mediji širili o družinah nekaterih drugih slovenskih politikov.

Ob tem ni nepomembno, da se družine politikov, ko je to oportuno, na vse pretege skriva – pri premierju je bila že fotografija njegovih otrok v Bruslju izgovor za spremembo varovanja, Klakočar Zupančičeva pa je tukaj še posebej dvolična. V intervjuju pokaže fotografijo svojih sinov in reče, da ne bo ničesar drugega razkrivala, in zahteva zasebnost. Nato pa sama razkriva informacije, ko je to politično oportuno.

3. Igranje na čustva: Če se je včasih reklo, da predsedniki poljubljajo dojenčke, so danes v modi psi in mačke. Manj kot teden dni po fiasku s falconom je Klakočar Zupančičeva obiskala zavetišči za živali v Ljubljani in Mariboru ter posvojila mačko. To je bila »pomembna novica« v večini slovenskih medijev.

4. Preusmerjanje pozornosti: Ko niti družina in posvojitev mačke nista bili dovolj, so v javnost prišli seznami poletov s falconom prejšnjih vlad. Mediji so vneto šteli, kolikokrat se je s falconom prevažala prejšnja vlada. Pri tem so prikladno zamolčali, da je povečano število teh prevozov potekalo v času predsedovanja svetu EU, pa tudi, da prejšnja vlada v imenu zmanjšanja ogljičnega odtisa ni preganjala mesne industrije in prometa, da je šlo večinoma za daljše polete in da se ta vlada oglašuje kot bolj ekološka od prejšnje, torej zanjo ne morejo veljati isti standardi.

5. Vsiljene alternative: Kot alternativo poletu s falconom so prodajali kočijo ali peš romanje. To je klasična, a zelo učinkovita zmota v argumentiranju, s katero ustvarimo vtis, da obstajata samo dve alternativi, od katerih je ena povsem bizarna. Da je vmesna opcija tudi avto, ki bi ustvaril skoraj 100-krat manj ogljičnega odtisa in stroška za državljane, seveda pozabijo. Namesto tega rajši napihnejo, kako komplicirano bi bilo, če bi se slučajno res na pot podala z avtom – kar je sicer naredila včeraj, ko je znova obiskala Dunaj.

6. Igranje žrtve: Uboga Klakočarjeva v resnici žrtev, ker je ženska v politiki in šovinistični desničarji tega ne prenesejo, lahko beremo. Namesto tega vlado, ki ima sicer udobno večino, blokirajo z nekaj sredstvi, ki jih ima opozicija na voljo (in se jih je prejšnja posluževala v ekscesnih količinah v primerjavi s trenutno).

7. Vzbujanje krivde: To je vselej prisotno ob zelenih agendah – koliko je tvoj ogljični odtis? Koliko ledenikov se je stopilo zaradi tvojih potovanj, ravnanj? Koliko živalim si sam uničil habitat – nas radi opominjajo kaviar aktivisti iz zasebnih letal. Tudi tokrat so mediji državljane opomnili, kolikokrat so že sami morda z Brnika leteli v München, ki je le malo dlje od Dunaja, da so prestopili na let do svoje končne destinacije.

8. Domoljubje in državnost: Ko je oportuno, se seveda radi izgovarjajo tudi na državnost in da država tudi nekaj stane. Seveda različno intenzivno kritično, ko leva ali desna vlada uvrsti ministre v najvišji plačni razred, da ne govorimo o drugih simbolih državnosti, ki so običajno bolj v domeni desne politike, leva pa jih običajno zasramuje in tepta, pa naj gre za simbole države in slovenstva ali pa podjetnike, ki s trdim delom vplačujejo v proračun, da lahko država opravlja svojo funkcijo, kar seveda stane. Kadar je oportuno, pa seveda tudi levi ne pozabijo zaigrati na domoljubna čustva ali pa nacionalni interes, kar je pač bolj v modi v danem trenutku.

Ste morda sami opazili katero izmed taktik medijske propagande? Ste kateri nasedli?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike