Prof. dr. Bogomil Ferfila, strokovnjak za ameriške študije: Levičarsko zmerjanje in mediji razlog za atentat na Kirka

Intervju: prof. dr. Bogomil Ferfila, strokovnjak za ameriške študije

Spomnimo se tudi tragičnega dogodka, ko je Trump dejansko za stotinko sekunde ušel strelu na predvolilnem shodu v Pensilvaniji. – Upravičeno lahko rečemo, da je z umorom Charlieja Kirka desni politični pol veliko izgubil, torej zelo dragocenega človeka, za katerega bodo težko kdaj našli zamenjavo. – Neka zakonodaja bo verjetno morala sankcionirati sovražni govor, ki ga mediji na koncu pokrijejo, ne samo v ZDA, ampak tudi v primeru Slovenije, kjer je en politični pol tarča podobnih zmerljivk.

Polarizacija okrog mnenja, kaj je Charlie Kirk predstavljal, je velika. Pred desetletjem je ustanovil konservativno organizacijo Turning Point, ki zagovarja tradicionalne vrednote življenja, osnovane na Svetem pismu, bil pa je tudi velik podpornik MAGA, velik prijatelj Donalda Trumpa. Ampak nikoli nismo imeli občutka, da bi bil v svojih stališčih, čeprav so bila močna, radikalen ... Ravno obratno, hodil se je pogovarjat v študentske kampuse z drugače mislečimi.

Trump ga je zadnje leto ali dve pravzaprav zelo vabil v svoj krog, tudi na inavguraciji je sedel v prvi vrsti in njegova organizacija je bila dejansko zaslužna za to, da je zlasti številne mlade pritegnil v Trumpov tabor. Seveda je to motilo, bi rekel, nasprotni tabor, zlasti bolj ekstremne levičarske kroge; eden od njih se je pod težo teh levičarskih argumentov nasprotovanja Trumpu pač odločil za tako tragično potezo. Ne smemo pozabiti, da so v prvem mandatu (zdaj je minilo že kar nekaj let) zlasti črnsko gibanje Črna življenja štejejo in druga levičarska gibanja praktično vsa štiri leta razgrajala po ameriških mestih, protestirala, razbijala po trgovskih centrih. Upajmo, da to ni uvod v kaj podobnega.

Seveda tudi poteze Donalda Trumpa burijo duhove. Ena takšnih potez je tudi napotitev narodne garde v najbolj kriminalno ogrožena mesta, kjer je res nasilje v porastu, ampak ... Trump bi lahko poslal narodno gardo tudi v republikansko vodene države oziroma mesta, pa jih je večino poslal v demokratsko vodena središča, v demokratske države, kot je Kalifornija, kar je tudi morda vzburilo nekaj hude krvi in napadov na Trumpove politike. Vse to je povzročilo ta tragični dogodek, ki je seveda tragičen predvsem za republikansko stranko. Govorijo sicer marsikaj; atentat nanj je namreč povzročil tudi širše diskusije o tem, ali ne bi bilo dobro, da bi prenehali s širšimi shodi. A to je bil vendarle shod na univerzi. Spomnimo pa se na drugi strani tudi tega tragičnega dogodka, ko je dejansko Trump za stotinko sekunde ušel strelu na predvolilnem shodu v Pensilvaniji. Pravzaprav je tudi v drugih primerih uboja ameriških politikov do atentata prišlo kar na ulici, ne nekje v stanovanju. Treba je priznati, da je nasilje v Ameriki ... v veliki meri vseprisotno, mnogo bolj kot v drugih državah, denimo v Evropi, kar pa je seveda povezano tudi z lahko dostopnostjo orožja in pa seveda polarizacijo, ki gre žal tudi v to nasilno smer.

Ko gledava umor Charlieja Kirka, je marsikdo prepričan, da je tukaj padla tudi ameriška ustava, ki se je ponašala s svobodo govora, saj so lahko politični nasprotniki med seboj diskutirali s trdnimi, jasnimi stališči; na tem je bila Amerika osnovana. Zdaj pa smo priča temu, da je tudi druge vplivneže strah, da konservativni komentatorji odpovedujejo že sklicane shode. Je to konec svobode govora v ZDA, kot smo jo poznali?

Gotovo je posebej tragično to, da je prišlo do tega dogodka v študentskem kampusu, na univerzi. Na univerzi, kjer je bil Kirk posebno priljubljen med mladimi. To njegovo prepričevanje mladih s krščanskimi vrednotami in krščanskim življenjem, pravzaprav nekim tradicionalnim pristopom k razumevanju ameriške družine in njene vloge v družbi, je, zanimivo, postajalo zelo odmevno. Pričakoval bi, da v Ameriki, ne vem, s kakšnimi skrajnimi političnimi ideologijami prvotna misel pravzaprav ne bo imela uspeha, pa ga je v primeru Charlieja Kirka imela. Tako lahko upravičeno rečemo, da je s tem desni politični pol veliko izgubil – zelo dragocenega človeka, za katerega bodo težko kdaj našli zamenjavo. Dejstvo je, da je tega levega terorizma, torej ubojev desnih politikov v Ameriki v zadnjem času več. Imeli smo sicer tudi nekaj primerov desničarskega terorizma, ampak strah je zdaj upravičeno večji na desni strani.

Kirkovo prepričevanje mladih s krščanskimi vrednotami in krščanskim življenjem, pravzaprav nekim tradicionalnim pristopom k razumevanju ameriške družine in njene vloge v družbi, je, zanimivo, postajalo zelo odmevno.

John F. Kennedy je najbolj znana žrtev atentata na liberalnega ameriškega politika ...

Tako je, Kennedy, pa mislim, da so tudi neki demokratski kongresniki, ki so jih brutalno umorili pred nekaj meseci. Mislim, da lahko spomnimo tudi na napad na soproga Nancy Pelosi. Ampak zdaj se dogaja nekaj drugega. Ravno danes mi je kolegica iz Amerike pisala, da ima občutek, da živi v deželi v razvoju. Amerika, ki je bila za nas neka svetinja, neko vodilo demokracije, je to podobo po mojem mnenju izgubila. Torej mene je pravzaprav najbolj pretresel tisti poskus atentata na Trumpa, ki je komaj ubežal smrti in kjer je dejansko FBI zatajil. Ne vem, policija je delovala povsem politično, ni reagirala na številne opomine, ni reagirala na opozorilo o tem, da je strelec na strehi in tako dalje. Najvišji policijski notranji organ je torej povsem zatajil, glede na to, kar zdaj vemo o tistem napadu v Pensilvaniji. Nikoli si nisem predstavljal, da je to sploh možno v Ameriki. Zdaj se to nadaljuje; to, kar se je zgodilo Charlieju Kirku, je v bistvu nadaljevanje tistega poskusa umora Donalda Trumpa. Spomnimo se tudi drugega poskusa, drugega atentata na Trumpa, ko je bil storilec skrit za ograjo in ga policisti niso našli, še javno so priznali, da ničesar niso zaznali ...

Tukaj je prišlo do enega samega strela s strehe, očitno je ta 22-letnik deloval sam, ampak zdi se mi, da v sodobni ameriški zgodovini še nismo videli tako neposrednega umora pomembne politične figure, kakršna je bil Charlie Kirk. To se je zgodilo vsem na očeh, kar bo ostalo v kolektivnem spominu generacij.

Če slišimo mlade z vseh koncev in krajev ZDA, ki pravijo, da bodo samo še okrepili svoj glas znotraj te organizacije, da je Charlie Kirk nesmrten ... bi rekel, da je imel Charlie Kirk osebnostno zelo močan stil vodenja te organizacije, kar je lahko dvorezen meč. On je v bistvu vse stvari urejal sam, vse stvari, tudi z donatorji, je vodil popolnoma sam, s svojim imenom. Zagotovil je tudi znatna finančna sredstva, ki jih je potem porabil za privabljanje volivcev v času volilne kampanje in volitev. Težko ga bo nadomestiti v tem smislu, da bo nekdo vse to vodil namesto njega. Treba je tudi vedeti, da se ti atentati v Ameriki vseeno redno dogajajo in ljudje nekako čez čas, ko ti najbolj neposredni občutki jeze in žalosti minejo, počasi vse skupaj pozabijo in gredo naprej s svojimi življenji. Zato bo težko nadaljevati delo med mladimi, delo med študenti brez njega. Rekel bi, da bo vsaj na kratki rok to izgubo, ki je nastala okrog organizacije Turning Point, izjemno težko nadomestiti.

Dejstvo je, da je tega levega terorizma, torej ubojev desnih politikov v Ameriki, v zadnjem času več. Imeli smo sicer tudi nekaj primerov desničarskega terorizma, ampak strah je zdaj upravičeno večji na desni strani.

Donald Trump je bil v svojem prvem odzivu po atentatu, ko je nagovoril ameriški narod, zelo ekspliciten. Dejal je, citiram: »Kriva je radikalizirana levica, ki mene, Charlieja Kirka, republikance, podpornike MAGA mesece in leta zmerja s fašisti ter nacisti.« Tudi na tulcu neizstreljenih nabojev pri atentatorju so našli napis »Fašist, ujemi«. Na drugem tulcu pa revolucionarni partizanski slogan »Bella Ciao, Bella Ciao«. Ima Trump prav, so levi skrajneži ta hip velika grožnja miru?

Gotovo obstaja neka povezava, najprej s samim zmerjanjem in drugič s tem, da mediji – saj veste, da je Amerika pravzaprav po situaciji v medijih podobna Sloveniji – o tem na glas poročajo. Večina medijev v ZDA je levičarskih, te grožnje tudi ustrezno predvajajo, da pridejo do ljudi. Če desnica torej kaj načrtuje v medijih, je mnogo težje, da to pride do vseh ljudi, do celotnega občinstva. Se strinjam, tu je povezava; prvič: neko zmerjanje, ki smo ga na primer imeli tudi v Sloveniji, kjer so bile takšne podobne grožnje izrečene določenim politikom, in drugič: medijska prevlada in medijska dostopnost sta odločilnega pomena, kar seveda lahko dejansko privede do takšnega dejanja, da nekdo tako podleže tem grožnjam in reagira na takšen način. Vprašanje je to znatno medijsko pokrivanje tega področja. Kakšnemu takšnemu radikaliziranemu mladostniku se zdi zelo fino, da pride v medije. To je način, da lahko postane slaven, da se vsi ukvarjajo z njim. Medijskega pokrivanja takšnih strelskih dogodkov ali pa zlasti strelskih pohodov po šolah je veliko in ta dejanja so vprašljiva, saj to nedvomno odločilno vpliva na mlade ljudi.

Če ostaneva pri takšnem zmerjanju. Če se spomniva predvolilne bitke, ko so demokrati usmerili na dvorano, kjer so imeli republikanci zadnji shod, napis »Fašist« ... Donalda Trumpa so primerjali s Hitlerjem, mediji so o tem poročali in tega niso obsodili. Takšna retorika proti eni polovici Amerike se normalizira. Gre torej za namerno, načrtno normalizacijo retorike, ki bi morala biti v vsaki družbi nesprejemljiva?

Absolutno. Kaj bi bilo, če bi takšne grožnje izrekel desni pol? Vsi bi planili. V slovenskih medijih lahko preberemo, da naj bi bil Charlie Kirk skrajni desničar. Mislim, da je bilo celo v nekaterih ameriških medijih podobno, češ, ker je tako govoril, je dobil ... ne ravno tisto, kar mu gre, ampak je bilo tudi nekaj v tej smeri.

So mediji krivi, ker pokrijejo to sovražno retoriko proti polovici Amerike?

Da, seveda, mediji so tukaj odgovorni. Morda bi morala neka zakonodaja to verjetno nekako sankcionirati. Dobro, mediji na koncu pokrijejo tisto, kar se reče, ampak verjetno bi, torej v primeru ZDA, konec koncev tudi v primeru Slovenije, ta sovražni govor, o katerem toliko govorimo, morali sankcionirati, ampak neke sprejemljive razlage in sankcioniranja vsaj za en pol vidimo, da ga ni. Mi smo polni govorjenja o sovražnem govoru, vendar tudi v Sloveniji, ko pride do takih napadov na eno politično opcijo, vidimo, da jih ni, da umanjkajo ...

Mi smo polni govorjenja o sovražnem govoru, vendar tudi v Sloveniji, ko pride do takih napadov na eno politično opcijo, vidimo, da jih ni, da umanjkajo.

Konkretno, recimo, pozivi »Smrt janšizmu«.

Ne vem, zakaj je takšen problem, ne vem, ali bi morali posamezne besede definirati kot nesprejemljive. Zakaj sovražnega govora ne moremo ustrezno zakonsko preprečiti? Ampak vidimo, da ga tudi v Ameriki, ki naj bi bila neko vodilo, ne morejo. Tudi Biden je šel na to raven, morda ni šel tako nizko, ampak je Trumpa imenoval za grožnjo demokraciji. Nikoli ni niti Amerika naredila nekih ustreznih korakov na tem področju. Tu je morda lahko vzor politični diskurz v skandinavskih državah, verjetno vseeno Skandinavija ne pozna tega besednjaka. Torej ni zgolj neka zakonodajna prisila, da se politiki obnašajo po nekih normah, ampak gre dejansko za en cel sklop v poglavju o neki politični kulturi, ki ne v Ameriki ne v Sloveniji še zdaleč ni na ustreznem nivoju.

Slišali smo, da bo poskušala ameriška administracija – to sta napovedala predsednik Trump in državni sekretar Marco Rubio – sankcionirati vse tiste, ki so smrt Charlieja Kirka v bistvu proslavili. Verjetno res nikoli prej nismo bili priča tolikim posnetkom na družbenih omrežjih, tudi javnih osebnosti, kako so navdušeno ploskale atentatu v trenutku, ko je prepričeval z govorjeno besedo in izmenjavo mnenja z drugače mislečimi. Tem ljudem želijo celo prepovedati vstop v ZDA.

No, tukaj bi bilo res treba marsikaj narediti v smeri sankcioniranja. Trump je napovedal tudi razgradnjo organizacij, ki so vsaj nekako stale za takšnimi napadi. To je tisto, kjer se bodo zdaj lomila politična kopja, tudi v medijih. Zamislite si na primer, da v Ameriki nekdo sproži omejevanje in sankcioniranje gibanja »Črna življenja štejejo«. Tu je v Ameriki, poleg ideološkega razkola, zelo nevarna ločnica, ta rasni razkol. Tu je Amerika nedvomno na zelo spolzkem terenu.

Seveda je tisto, kar je Trump napovedal, upravičeno. Da bi morala biti predvsem neka kontrola, nek nadzor in neko sankcioniranje teh organizacij, ki propagirajo nasilje, ki propagirajo razbijanje, ki propagirajo tudi takšne govorjene besede. Ampak pot do tja seveda ni enostavna. In z neodobravanjem v osrednjih medijih lahko pri praktično vsaki svoji potezi stopi na mino.

Kritiki sicer pravijo, da je bil Charlie Kirk žrtev svojih lastnih prepričanj, pravice do nošenja orožja. In spet sva pri ameriški družbi, ki ima globoko zakoreninjeno to svojo pravico do posedovanja orožja ...

Gotovo je težava, da ta lahka dostopnost orožja v Ameriki botruje večji pogostnosti takšnih strelskih obračunov. Tudi v Sloveniji smo imeli nekaj primerov, ampak je to pri nas mnogo težje storiti. Kriminalisti so, na primer, ustavili nekega storilca, ki je naročal orožje po spletu. Kljub temu lahko pride do takih obračunov tudi pri nas. Dejstvo pa seveda je, da je Amerika vseeno zrasla na neki tradiciji nasilja. Poglejmo samo nastanek Amerike, odnos do Indijancev, iztrebljanje indijanskega prebivalstva in potem ameriško državljansko vojno. Nasilje je torej v Ameriki nekako vseeno bolj prisotno v zgodovinskem spominu kot morda v številnih drugih državah. Država je pravzaprav od samega nastanka ukoreninjena v nasilju in to se pozna. Spomnim se, ko sem delal na univerzi v ZDA, ko sem poučeval, je pravzaprav vsaka tajnica v torbici imela revolver. Pri nas je nekaj takega nepojmljivo, ampak tam pa je; ko greš v katerokoli ameriško hišo, je orožje nekje pospravljeno. Že če vstopiš v hišo, si pogosto priča prizorom, ko po stenah visijo puške. Prisotnost orožja je potencialna vžigalna vrvica. In zaradi tega bi morale biti ravno takšne grožnje, kot je pozivanje k nasilju, kot je zmerjanje s fašisti, toliko bolj regulirane. V Evropi obstajajo države, kot sta Andora in Švica, kjer imajo tudi vsi doma orožje, pa jim na kraj pameti ne pade, da bi ga uporabili.

Prisotnost orožja je potencialna vžigalna vrvica. In zaradi tega bi morale biti ravno takšne grožnje, kot je pozivanje k nasilju, kot je zmerjanje s fašisti, toliko bolj regulirane.

Kako ogrožen je zdaj po vašem mnenju Donald Trump po teh dogodkih? Nekajkrat smo že videli njegov poskus atentata, ne vemo, kolikokrat so še poskušali, saj ne pride vse v javnost ...

Gotovo se bo zdaj njegova varnostna služba bolj potrudila, čeprav se še kar naprej dogajajo nenavadne stvari okrog njegovega varovanja. Ravno pred dnevi je nekdo od teh njegovih agentov spregledal, da je nekdo, ki sicer ni imel nič proti Trumpu, pozabil, da ima v torbi pištolo, in je po pregledu agentov to pištolo prinesel v neposredno bližino Trumpa. Sedaj je razjasnjeno, da je ni mislil uporabiti, ampak se je potem, ko je pogledal v torbo, ko je videl pištolo, spomnil, da je pozabil, da jo ima. Kaj pa, če bi jo s seboj prinesel namerno? Gotovo se tudi Donald Trump zaveda nevarnosti in bo poskrbel, da v prihodnje varovanje ne bo več tako zatajilo.

Kakšna pa bo prihodnja usoda takšnih govorov na prostem, kot ga je imel Charlie Kirk, in lani Trump v Pensilvaniji?

To je težava – bojazen, da ne bo več neposrednega stika z ljudmi, ki je verjetno nek temelj ameriške politike. S tem atentatom je ta institut ogrožen bolj kot kdajkoli prej. Neposredno pogovarjanje z volivci (ameriška tradicija) je ogroženo.

(D218: 32-35)