Primerjanje otrok: Koliko pa je pisal oni

Aleš Čerin
Aleš Čerin v osnovni šoli. Foto: Arhiv Aleša Čerina

Otrok ima še mnogo darov, sposobnosti in prizadevanj, ki se ne ocenjujejo. Starši jih zlahka spregledamo, še posebej, če se prepustimo družbenemu ozračju golega ocenjevanja produktivnosti.  

Gledam črno-belo fotografijo. To so moji sošolci in sošolke, ko sem bil v drugem razredu osnovne šole (poglejte fotografijo našega razreda in ugotovite, kateri otrok sem). Spomnim se, da sem, ko sem prišel iz šole, če smo dobili »ocene nazaj«, staršem vedno takoj povedal za oceno. 

Kaj pa drugi

Pri meni piflarju so bile to večinoma petice, kakšna štirica, trojka je bila že katastrofa. Ne glede na to, ali sem dobil petico, štirico ali, bog ne daj, trojko, je vedno bilo prvo vprašanje: »Kaj pa drugi? Koliko so pisali?« Še bolj je zabolelo, če sem slišal: »Koliko je pa pisal oni?«. Ta fant je bil namreč referenca. Še večji piflar. 

Zanimivo, da se je, tudi če sem pisal pet in če je bilo petk veliko, moja petka razvrednotila, če pa jih je bilo malo, je pridobila na teži. Podobno je bilo s štiricami in s kakšno trojko. Včasih, če je bilo petk malo in sem bil med srečnimi dobitniki petke, sem bil skoraj junak. Stalno primerjanje! 

V srcu primerjanje

Kako nepomembne so sedaj vse ocene iz osnovne šole, srednje šole, tudi one s faksa nimajo prav nobene teže. Ne spomnim se, da bi jih kdo gledal. Recimo pri vstopu v službo. Pomembno je bilo le preprosto dejstvo, da sem šolo naredil. Ne spomnim se, da bi me v poslovni karieri kadarkoli vprašali o ocenah v gimnaziji, niti ni nihče odprl mojega indeksa. Kot da ocene v resnici nikogar ne zanimajo. Samo starše so. In še to le »takrat«. Tisto minuto. Da jim je v srcih od veselja in ponosa vzdrhtelo srce. Potem so pozabili. Takoj. 

Ne spomnim se več svojih ocen in tudi meni se ne zdijo pomembne. Nikoli ne odprem indeksa s faksa, da bi se naslajal nad onimi težko prigaranimi desetkami. Ne vem niti, kje ga imam.  

V srcu pa je ostalo stalno primerjanje. Kot da se vrednost otroka meri z ocenami, ki največkrat merijo le nekaj lastnosti človeka – predvsem sposobnost pomnjenja in sposobnost reproduciranja. Morda je to malo poenostavljeno, a velikokrat je tako. In te lastnosti sploh niso med najpomembnejšimi za uspeh v življenju. 

Česa v šoli ne merijo

Četudi govorimo, da je vsak človek unikat, da mu je Bog dal posebne talente, da ima vsak človek svoje prednosti in pomanjkljivosti, starši v praksi to zreduciramo na le nekaj elementov, ki po naši presoji štejejo. Na druge pozabimo. 

Kot da se vrednost otroka meri z ocenami, ki največkrat merijo le nekaj lastnosti človeka – predvsem sposobnost pomnjenja in sposobnost reproduciranja. 

Recimo: otrok ima lahko odlično sposobnost sočutnega vživljanja v drugega človeka, lahko mu gre dobro navezovanje stikov, lahko je povezovalec ljudi za skupno dobro ali skupni projekt, lahko je odličen voditelj – v razredu in na igrišču, lahko je radoveden iskalec novih tehničnih rešitev, ki jih zna tudi spraviti v življenje, lahko je dober prijatelj, lahko je empatičen poslušalec, lahko zna kompleksno temo preprosto razložiti, lahko zna dobro narediti kakšen predmet iz lesa, kovine, lahko se dobro znajde na traktorju … 

Vse te sposobnosti so visoko cenjene – nekatere v poslovnem svetu, druge omogočajo uspešno življenje v zakonu, mnoge od teh prispevajo k boljšemu in lepšemu svetu. A se ne ocenjujejo, ker jih ni v sistemu. In za mnoge starše zato ne obstajajo ali pa jih podcenjujejo. 

Opaziti in izraziti

V otroku je še mnogo darov, sposobnosti in prizadevanj, ki se ne ocenjujejo. Starši jih zlahka spregledamo, še posebej, če se prepustimo družbenemu ozračju golega ocenjevanja produktivnosti. Želim si, da bi vse te neocenjevane darove, sposobnosti in prizadevanja prav namenoma vnesli v svoj sistem razmišljanja, jih opazili, cenili in jih otroku predstavili kot pomembne ter vredne. Naj se to zapeče v otroka. In ne primerjanje. 

Obenem pa lahko v otroku vzbudimo hvaležnost za vse te darove, sposobnosti in tudi prizadevanja, ki niso njegova zasluga, niti ne naša, pač pa prihajajo od Boga. Sveti Pavel je v Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Vse, prav vse smo prejeli od Njega. 

Komentar Aleša Čerina je bil prvotno objavljen na njegovem blogu: www.preprostost.si 
Izbrano za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kompetence Vinka Logaja za novega ministra: slabi rezultati, nepotizem in smrt v Zavodu za šolstvo
  • 02. 10. 2024
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
  • 22. 04. 2024
otroci, vzgoja, šola
September – vsako leto drugačen začetek
  • 31. 08. 2024