Prikrito opazovanje in prisluškovanje: lov na vzgojiteljice naših otrok odprt!

Predstavljajte si naslednjo zgodbo:


Ne, ne, nikar ne zmajujte z glavo. Sploh ni nujno, da je zgodbica, ob kateri nam gre na smeh, izmišljena. Nekateri starši, slepi in gluhi, svoje otroke do te mere zavijajo v vato, da človek ne ve, bi se jokal ali smejal ob vsem, kar včasih pricurlja v javnost.

Pred dnevi so slovenski mediji nesramno prežvekovali zgodbo o primeru ''nasilja'' v enem od vrtcev v Slovenski Bistrici. Prijavila ga je anonimna (!) mamica, ki naj bi ga videla. Ravnateljica se je sicer v izjavah za medije postavila v bran priljubljeni vzgojiteljici, kljub temu pa je obvestila policijo.

Pri vsem skupaj je bilo skrajno moteče to, da je mamica, ki je naskrivaj … hm … firbcala skozi okno, še zmeraj brez imena in priimka. O žrtvi - vzgojiteljici - pa javnost ve domala vse. Mislite, da na tem ljubem svetu obstaja ''čistilo'', ki bi z nje - če se izkaže, da ni kriva – umilo sume?

Če se gremo takšne igrice, potem lahko vsak izmed nas očrni bližnjega. Sovraštva in zatohlosti je v tej izprijeni državi, kolikor hočeš.

O tem, da so Slovenceljni močni, pogumni in z jajci le v okrilju teme, se ve že dolgo. Tudi to se ve, da raje mečemo polena pod noge in težave pometamo pod preprogo, kot da bi se pogovarjali iz oči v oči, tako kot je v civiliziranih družbah v navadi.

Podmuklost nam je, kot kaže, že do te mere v krvi, da se je ne moremo znebiti niti tedaj, ko gre za naše otroke.

Kje so časi, ko se je vzgojitelje spoštovalo in cenilo in se jim je predvsem zaupalo, da delajo v dobro naših malčkov!

James Bond na lovu za vzgojiteljicami

Sodu je izbila dno včerajšnja novica, da je v vrtcu v Šmarju pri Jelšah eden od staršev (starih staršev) prisluškovalno napravo v maniri zloglasnih tajnih služb skril kar v vrečo z igračami. James Bond je menda želel preveriti, kako v vrtcu ravnajo z njegovim otrokom. Ja, lepo vas prosim, tale vohunska zadeva je pa res bila kaplja čez rob!

Kje so časi, ko se je vzgojitelje spoštovalo in cenilo in se jim je predvsem zaupalo, da delajo v dobro naših malčkov!

Sploh kdaj pomislite, kako krivične ste!? Doma vam dela sive lase en sam samcat otrok, ker ga ne morete ukrotiti, vzgojiteljice pa imajo v skupini petnajst ali več malčkov. S takšnimi in predvsem drugačnimi manirami.

Pa ne smejo povzdigniti glasu, ne smejo tiste, najbolj potrebne postaviti v kot, ne smejo odreagirati po zdravi kmečki pameti, četudi jih nekateri razvajenci brcajo in tepejo. Pa bi bilo prav, če bi. Pa ne zaradi sebe, temveč zaradi razvajenega nasilneža, ki bi mu prijazna lekcija kdaj pozneje v življenju prav prišla.

Ne slepim se, da tudi med vzgojiteljicami ni takih, ki so zgrešile poklic! Nič ni samo črno in nič ni samo belo. Prepogosto se zaposluje na podlagi ocen, zvez in poznanstev, ne upošteva pa se srčne kulture in čustvene inteligence tistega, ki bo delal z otroki.

Če starš sumi, da je v vrtcu karkoli narobe, bi se moral z vzgojiteljico ali z ravnateljem vrtca pogovoriti. Problemi so zato, da se jih rešuje, mar ne?

Le pogovori bodo omogočili, da bo naš otrok odraščal v ljubečem okolju in ob zdravih pogojih, ki bodo za vse malčke enaki. Ter, seveda, brez vate, v katero bi ga v njegovo škodo starši radi zavijali, in brez celofana, s katerim bi nespametno prekrivali morebitne otrokove hibe in nevzgojenosti.

Bodimo vendar ljudje drug do drugega, zlasti, ko gre za otroke! A je to tako težko?!