Pričevalec v boju za obeležje pobitim na Pohorju
Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje leta 1933 rojenega Martina Kostrevca. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodovita leta do današnjih dni preživel na Štajerskem, v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Takrat še ni vedel, da stoji »na pragu« petindvajsetih povojnih komunističnih morišč.
Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in tako je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo izjemno življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod …
Prav Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojno obeležitev več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in jih pometale v okrog 25 na hitro skopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko od njih je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino.
Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni – šlo je za Slovence, Nemce, Hrvate in druge – dobili dostojno obeležje, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Končan je spomenik, ki bo oktobra slovesno odkrit in blagoslovljen. Martin Kostrevc je dal vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da se izpolni ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država tu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo dolg za spomenik pomagali poravnati dobri ljudje.
Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in posebej ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec Martin Kostrevc spregovori o dolgu do prednikov, ki se sooča s prastarim bojem med dobrim in zlim.
Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike okrutno umorile in jih pometale v okrog 25 na hitro skopanih jam, največ v okolici Areha.
Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 163. str. 35.
10 komentarjev
MEFISTO
Ni čudno, da smo po izbruhu "svobode" dolga leta stradali ter živeli v pomanjkanju in da nismo nikamor prišli, ker je komunistična ljudska oblast razmišljala le o tem, koga je še treba ustreliti, izgnati, zapreti in kako drugače onemogočiti.
Madison
Mihajlo1...∞ (kajti kot je rekel Einstein: "Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan."),
ne bodíte malenkostni, zapišite 100%, pa mirna Bosna - tako in tako si številke izmišljujete!
Ne glede na količino vašega domišljijskega truda, nikdar ne boste spremenili dejstva, da so takoimenovani partizani (v resnici je šlo za komuniste, ki so zlorabili partizansko odporniško gibanje za komunistično revolucijo po sovjetskem zgledu!) med drugo svetovno vojno pobili več svojih sodržavljanov in sonarodnjakov kot tujih okupatorskih vojakov!
Preberite knjigo izpovedi svojega sonarodnjaka, Srba Sima Dubajića:
https://komunistickizlocini.net/2015/10/06/svjedocenje-partizanskog-majora-sime-dubajica-o-masovnom-pokolju-oko-30-000-hrvata-u-kocevskom-rogu-od-strane-partizana-u-kome-je-i-sam-ucestvovao/
MEFISTO
Star sem že in težje razumem, zato sprašujem če si res imel v mislih Miho12345, ko si dejal, da je neskončna le človeška neumnost?
korosec.france
Andrej, dobro, pravilno, le dodajva dvoje zadevic, ki imajo zgodovinsko presežno vrednost, takole:
Partizanom so takoj ob kapitulaciji Italijani slovenski boljševiški vojski predali po sklenjenem sporazumu vse orožje, tudi, seveda, vse težko z municijo vred, saniteto, hrano,itd. Samo oficirji so obdržali pištole. Vse je šlo na račun planiranega uničevanja Vaških straž, ki so sicer partizanom ponudile skupni boj proti Nemcem, kar so takoj zavrnili in šlo je za svoboden odhod vseh Italijanov domov, ne glede na vse zločinstvo, ki so ga naredili v Ljubljanski pokrajini, predvsem po Dolenjski in Notranjski ter, seveda, Primorski.
To šteje kot nedovoljena kolaboracija med Fašisti in Komunisti in je bila sad zločinskega povezovanja in sporazumevanja na račun tretjega ...
Povsem nekaj tretjega pa je ustanovitev Vaških straž, ki je po mednarodnem vojnem pravu iz 1909 absolutno legitimno in pravno nesporno omogočeno in dovoljeno in pravno veljavno kot pozitivna kolaboracija.
Tega seveda, ves šalabajzarski in kriminalni in politični Udbo-Kućanov režimski stroj ne priznava, ker sicer bi se MIT O NOB SESUL.
Torej, prispodoba slovenske apokaliptične groze iz Oktobra 1943 izgleda po Picassovo lahko tudi tako, da si narišemo podobo odhajajoče italijanske soldateske, fašistov in komunistov - to je bila njihova mineštra za uničevanje Slovencev- ki absolutno nekaznovano zapušča opustošeno, požgano slovensko zemljo do tal, kajti niti eden fašist ni bil zadržan, sojen, kaj šele ustreljen za masovna ubijanja, požige lepih slovenskih vasi in za streljanje talcev! Niti eden!Niti eden sojen ali potiho justificiran...vsi so veseli odšli v svojo dolce Italio!
Iz njihove ogabne domovine Italije pa se isti čas vračajo množice čez 35.000 Slovenk in Slovencev, kolikor jih je pač preživelo uničevanje življenj s strahotno lakoto. Gromozansko število je seveda pri tem otrok in žena vseh starosti, saj so Italijani deportirali kompletne družine, cele vasi ali dele pokrajin-Roška ofenziva, n.pr.- in Picasso bi znal tako kot Guernico naslikati grozoto in Golgoto Slovencev na poti domov, večina ni bila sposobna hoditi, niti stati, sploh otroci-vem iz prve roke - in domov so prišli vsi na požganine, vse je bilo požgano, nič živine, zapuščeno zaraščena polja, nič hrane, nič semen, nič orodja za obdelavo polja ali orodja za delo v gozdu in tako dalje in tako dalje...
Komaj so za silo pokrili dele hiš in obdelali nekaj polja, si pridobili kako živinče, je spet udarilo.Spet komunisti, ki so si naredili teror državo.
Kmetijski minister in narodni t.im. heroj, Janez Hribar iz Loške doline jim je komisarsko nabil OBVEZNO ODDAJO pridelanih živil, hrane in spet so bili ubogi, lačni, strgani, izmučeni, okradeni, ustrahovani kot živina, kaznovani na dnevnem redu, zapostavljani in zaničevani - zavladali so namreč RAZREDNI SOVRAŽNIKI lastnim ljudem, ki so jih klicali LJUCTVO. Še danes užge to imenovanje, polno blefa in laži.
Kuge ,lakote in Udbokućana, reši nas, o Gospod!
korosec.france
g. Kostrevec!
Veličastno delo. delo, ki je delo iz milosti do sočloveka in je Bogu silno všečno in dragoceno poplačano ! Bog Vam bo povrnil in ob srečanju z žrtvami na Nebesih je lahko samo nebeško, zavidam Vam!
Miha12345
Dejstva: Nacifasisti-kvizlingi so pobile 90% vseh slovenskih medvojnih žrtev, ko so slovenski kvizlingi bili edini kvizlingi ki so se borili na strani etnocida nad lastnim narodom. Tudi ko dodamo povojne žrtve so desni nacifasisti-kvizlingi pobili 75% vseh slovenskih žrtev, ter vse skupaj pobili, izgnali in nagnali v koncentracijska taborišča čez 200.000 Slovencev. Ce bi zmagali ta desni agresorski totalitaristi in njihovi pomagalci, danes ne bi bilo ne Slovenije ne Slovencev. In danes je ziher Slovenija edina dežela kjer nekateri slavijo borbo na strani etnocida nad lastnim narodom
Anton Vidmar
Miha12345, tale vročina je pa hudič,a ne. Držite se bolj v senci.
MEFISTO
Končno se tudi IgorP in Miha12345 strinjata z menoj, sicer bi se že zagrenjeno oglasila zaradi tolikšnih nedolžnih žrtev.
MEFISTO
To bo kot po navadi spet tema za IgorjaP in Miho12345, ki bosta znova nadaljevala s spreminjanjem zgodovine in ki bosta nekoč zločinsko pomorjene nedolžne rodoljbe ponovno brez sobe postavljala pred zid. Za kakih 7% takratnega števila Slovencev se je nabralo tah mrtvih slovenskih junakov. Ker rdečkarji spet postajajo glasni, se nam lahko zgodi, da se bo vrnila nekdanja bolševistična nevarnost z ruskih step, saj nekateri bolj vroči rdečkarji še vedno trdijo, da so jih leta 1945 še premalo pobili, kritiziajo takratno komunistično šlamparijo in grozijo, da je Barbarin rov znova prazen, Mar ne, IgorP in Miha12345?
Andrej Muren
Kje pa je bila ta "slavna" NOB? Že dolgo ne beremo drugega kot samo o komunističnih pobojih nedolžnih ljudi, pri tem se je večina pobojev zgodila po koncu vojne, že v "svobodi". Tudi danes nam še vedno vlada "Svoboda". Le srečnemu dejstvu, da smo v EU in NATU se moramo zahvaliti, da se dogodki iz leta 1945 niso spet ponovili in nismo tudi mi Slovenci dobili svoje Srebrenice ali kar nekaj njih.
Glede omenjene NOB se ne spomnim, da bi kdaj slišal o kakšni partizanski zmagi, razen nad peščico slabo oboroženih vaških stražarjev, pa še pri tem so morali partizanom pomagati italijanski topničarji. To seveda ni bila kolaboracija, kar naj bi bila to, da so ljudje od Italijanov dobili nekaj orožja za osebno obrambo pred partizanskimi morilci.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.