Enostranski pogled na živinorejo škodi kmetijstvu

5. 6. 2026 ob 7:00
0 komentarjev

Slovenija

POSLUŠAJ ČLANEK

V javnem prostoru se kmetijstvo pogosto predstavlja kot vir okoljskih obremenitev – takšni prikazi praviloma temeljijo na splošnih oziroma globalnih podatkih, pri čemer so posebnosti slovenskega kmetijstva in novejša znanstvena spoznanja pogosto prezrti. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS), Kmetijski inštitut Slovenije in Združenje hribovskih in gorskih kmetij Slovenije opozarjajo, da takšen poenostavljen pogled ne odraža dejanskega položaja slovenskega kmetijstva in lahko prispeva k slabšanju njegovega ugleda. Vpliv živinoreje na okolje je treba presojati celovito. Poleg emisij je treba upoštevati tudi njeno vlogo pri preprečevanju zaraščanja kmetijskih zemljišč, ohranjanju travniških ekosistemov, trajnostni rabi naravnih virov, prehranski varnosti ter ohranjanju poseljenega in urejenega podeželja.

»Pozivamo odločevalce, da temo vpliva kmetijstva na okolje obravnavajo celostno, na podlagi preverjenih dejstev in vseh razpoložljivih znanstvenih spoznanj. Le uravnotežen pristop lahko zagotovi odgovorne odločitve za prihodnost slovenskega kmetijstva, prehranske varnosti in razvoja podeželja,« je dejal predsednik KGZS Jože Podgoršek. Opozoril je, da se v različnih publikacijah, učbenikih in drugih gradivih živinoreja pogosto predstavlja predvsem kot pomemben vir emisij toplogrednih plinov, medtem ko so posebnosti slovenskega kmetijstva in novejša znanstvena spoznanja o vplivu posameznih toplogrednih plinov pogosto prezrti.

Tako se v javnosti oblikujejo številni miti o kmetijstvu – da je živinoreja eden največjih povzročiteljev podnebnih sprememb, da je metan enako problematičen kot ogljikov dioksid, da živinoreja okolju zgolj škoduje, da bi lahko večino živinoreje preprosto nadomestili z rastlinsko pridelavo, da kmetijstvo ne zmanjšuje svojih okoljskih obremenitev, da travniki za podnebje nimajo pomembne vloge, da je kmet predvsem onesnaževalec in ne tudi pomemben skrbnik krajine in prehranske varnosti in podobno.

Podgoršek je izpostavil, da takšen pristop ne prikazuje celotne slike in lahko prispeva k stigmatizaciji živinoreje ter ljudi, ki se z njo ukvarjajo. Ob tem je poudaril, da je treba jasno razlikovati med globalnimi primeri intenzivne industrijske živinoreje in slovenskim kmetijstvom, kjer prevladujejo manjše in srednje velike kmetije, velik delež travinja ter prireja, prilagojena naravnim danostim prostora. Zato slovenskega kmetijstva ni mogoče enačiti z intenzivnimi živinorejskimi sistemi, ki pogosto služijo kot podlaga za globalne ocene okoljskih vplivov.

Po trenutno veljavnem načinu poročanja je slovensko kmetijstvo v obdobju 2020–2024 prispevalo 10,8 odstotka skupnih emisij toplogrednih plinov, od tega približno tri četrtine živinoreja. Po metodologiji, ki upošteva obstojnost metana v ozračju, pa prispevek kmetijstva znaša le 3,6 odstotka. Živinoreja je imela v tem obdobju celo negativne emisije, kar pomeni, da je razgradnja metana iz preteklih emisij presegla nove emisije ter pokrila tudi emisije didušikovega oksida iz gnojišč.

Raziskovalec na Kmetijskem inštitutu Slovenije Jože Verbič je ob tem poudaril, da je takšna slika tudi posledica dolgoletnega zmanjševanja emisij v slovenski živinoreji. Pri prireji mleka se je od leta 1986 količina emisij na kilogram prirejenega mleka zmanjšala za več kot 45 odstotkov. Po njegovih ocenah je zaradi neustreznega vrednotenja metana tudi ogljični odtis slovenskega mleka v številnih analizah precenjen približno za dvakrat.

Tudi Verbič je opozoril, da je vpliv kmetijstva na podnebje pogosto predstavljen preveč poenostavljeno. Kmetijstvo je po njegovih besedah zelo kompleksna dejavnost, ki je ni mogoče ustrezno opisati zgolj z nekaj kazalniki. Posebej zahtevna je primerjava metana z ogljikovim dioksidom. Metan je sicer močan toplogredni plin, vendar se v ozračju zadržuje približno 12 let, medtem ko se CO₂ kopiči in ostaja v ozračju bistveno dlje. Zato njun vpliv na podnebje ni enak. »Za razliko od CO₂, ki se v ozračju kopiči, se koncentracija metana ob nespremenjenih ali padajočih emisijah ne povečuje. Zato običajni preračuni metana v ekvivalente CO₂ ne dajejo realne slike njegovega vpliva na segrevanje zemeljskega površja,« je poudaril.

Po Verbičevih besedah se tudi podnebna stroka zaveda omejitev običajnih metod vrednotenja metana. Da običajni preračuni metana v ekvivalente CO₂ ne omogočajo vedno realne ocene vpliva emisij na globalno segrevanje, je bilo zapisano tudi v zadnjem poročilu Medvladnega odbora Združenih narodov za podnebne spremembe. Sodobnejši pristopi, ki upoštevajo krajšo življenjsko dobo metana v ozračju, zato kažejo drugačno sliko vpliva kmetijstva na podnebje.

Pri presoji vpliva kmetijstva na podnebje je treba upoštevati tudi spremembe zalog ogljika v tleh in rastlinju. V Sloveniji kmetijstvo ne povzroča krčenja gozdov, temveč se je gozdnatost v zadnjih 150 letih povečala s 36 na 58 odstotkov. K ponorom ogljika prispevajo tudi travniki in kmetijska tla, pri čemer ima živinoreja pomembno vlogo pri njihovem ohranjanju in povečevanju vsebnosti organske snovi v tleh.

Večina kazalcev na področju vplivov kmetijstva na okolje kaže ugodne trende. Povečuje se obseg ekološkega kmetovanja, prav tako površine zemljišč s kmetijsko-okoljskimi ukrepi. Bilančni presežki rastlinskih hranil se zmanjšujejo. Zmanjšuje se tudi poraba sredstev za varstvo rastlin. Zmanjšujejo se emisije toplogrednih plinov, tako metana kot didušikovega oksida. Zmanjšujejo se emisije amonijaka in drugih onesnaževal zraka. »Nekaj težav imamo pri ohranjanju biodiverzitete, saj so travniki na eni strani izpostavljeni zaraščanju, na drugi pa intenzifikaciji. Kljub temu smo uspeli ustaviti trend zmanjševanja indeksa ptic kmetijske krajine,« je povedal Verbič.

Slovenija sodi med države z največjim deležem območij z omejenimi možnostmi za kmetovanje v Evropi. Kar 80,2 odstotka vseh govedorejskih kmetij in 74,7 odstotka vseh goved se nahaja na območjih, kjer naravne danosti pogosto ne omogočajo intenzivne rastlinske pridelave. Kljub neugodnim pridelovalnim razmeram priredimo na območjih z omejenimi možnostmi za kmetovanje približno 71 odstotkov vse govedine in 63 odstotkov kravjega mleka.

Predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetij Slovenije Irena Orešnik je opozorila, da je živinoreja na številnih hribovskih in gorskih območjih pogosto edina smiselna oblika kmetovanja. Zaradi strmih terenov, razdrobljenih parcel in zahtevnih naravnih razmer preusmeritev v poljedelstvo ali vrtnarstvo pogosto ni mogoča niti ekonomsko niti tehnološko. Paša živine je na takšnih območjih pogosto edini način, da zemljišča ostanejo obdelana in da se preprečuje njihovo zaraščanje. Živinoreja zato ne predstavlja le gospodarske dejavnosti, temveč pomembno prispeva tudi k ohranjanju kulturne krajine, poseljenosti podeželja in domače pridelave hrane.

Ob tem je še poudarila, da enostransko prikazovanje živinoreje kot okoljske težave ustvarja negativno podobo kmetijstva med mladimi in zmanjšuje zanimanje za prevzem kmetij. Po njenem mnenju je pomembno, da javnost, zlasti mlade generacije, dobi uravnotežene in strokovno utemeljene informacije o vlogi kmetijstva, saj bodo prav oni odločali o prihodnosti slovenskega podeželja. »Če bomo mladim kmeta predstavljali predvsem kot onesnaževalca, ne smemo biti presenečeni, če kmetij ne bo imel več kdo prevzemati,« je opozorila.