Pri Andrejonovih v Gorenji Žetini: Pisatelj Tavčar je imel v vsaki vasi po eno Meto

Nobenega dvoma ni, da sta se Tavčarjeva povest Cvetje v jeseni, prav tako pa Klopčičev film globoko vtisnila v slovensko zavest. Pravzaprav bolj slovenske povesti in filma skorajda ni. Po več kot petdesetih letih v naših dušah še vedno odmeva tudi Kodrova neminljiva citrarska glasba v izvedbi Mihe Dovžana. Pred našimi očmi sta še vedno tudi kmečka nevesta Milena Zupančič kot Meta in Polde Bibič kot njen mestni snubec Janez. 

O Tavčarju sem pred štirimi leti napisal biografski roman Visoški gospod, ki je eden mojih najbolj branih, prav tako pa monografijo o Mihi Dovžanu. Nasploh sta mi Tavčarjev in Kodrov svet blizu. Prav zato še vedno rad stopam po teh poteh in odkrivam nove in nove posebnosti. Večkrat se izkaže, da je resničnost eno, življenje pa vendarle nekoliko manj idilično, kot je to prikazano v povesti in filmu. To potrjuje tudi obisk pri Marku in Anki Vodnik, po domače pri Andrejonovih v Gorenji Žetini, v vasici pod Blegošem. Na Tavčarjevem Jelovem Brdu. 

Smrt v naročju ženina 

Slovenci smo radi veseli, še raje pa žalostni. Večkrat celo damo večji poudarek smrti kot življenju. Zato ni presenečenje, da sta bila Tavčarjeva povest in Klopčičev film s smrtjo na koncu idilične ljubezni tako lepo sprejeta. Saj se še spomnite? 

*     *    * 

Nisem se mogel več vzdržati, naslonil sem se k njej ter ji šepnil na uho: 

»Govoril sem z očetom in materjo, oba sta zadovoljna, da se oženim pri Presečnikovih, če me ti hočeš.« Bliskoma je dvignila glavo in tudi telo je stegnila, da je stala kakor sveča tik mene. Obraz ji je bil v trenutku bel kot sneg, potem pa se je zopet žaril kot roža, da se je videlo, kako ji je vrelo po duši. Spregovoriti ni mogla, in šele ko sem ponovil, če me hoče, je vzdihnila: »Jest?« 

»Da, ti, Meta! Druge nočem, samo tebe vzamem! Sedaj odgovori, če me hočeš?« Spregovoriti le ni mogla. Odpirala je ustna, ali beseda ni prišla iz njih, nakar je pričela z glavo kimati in pokimala je trikrat ali štirikrat, tako da ni bilo dvojbe, da me hoče. Raztegnila je roke proti meni in hipoma me je objela – pri nas se zaljubljen parček ne poljubuje, pri nas se objema – in čutil sem, kako mi je tesno oklenila roke okrog vrata in kako je pritiskala svoje lice k mojemu. 

»Tako sem se bala,« je zaihtela, »da vzameš Fortunovo!« 

»Šemica, ali sem Katro klical?« 

»Za vselej prideš na Jelovo brdo?« 

»Za vselej! Za vse življenje bova mož in žena.« 

»Mož in žena!« 

Takrat se je spustila v jok in jokala je, kakor še nikdar nisem slišal ženske jokati. Vse telo se ji je treslo in krčevito se je pritiskala k meni. Moja tolažba je ostala brezuspešna. »Mož in žena vse življenje!« – to so bile zadnje besede, katere je tarnala med solzami. 

*     *    * 

Slovenci smo radi veseli, še raje pa žalostni. Večkrat celo damo večji poudarek smrti kot življenju. Zato ni presenečenje, da sta bila Tavčarjeva povest in Klopčičev film s smrtjo na koncu idilične ljubezni tako lepo sprejeta. 

Presečnikova Meta z Jelovega Brda 

Kar takoj je treba pojasniti vsaj tri stvari. Marko Vodnik pravi: 

»Pisatelj Ivan Tavčar je nedvomno res zahajal v naše kraje. Tudi sorodnike je imel tu. Pa tudi kako Meto. Večkrat sem že slišal naslednji stavek: Pisatelj Tavčar je imel v vsaki vasi po eno Meto. Stvar je po svoje razumljiva, saj je bil visok, lep in urejen človek, v bogati opravi in s pravo mestno bradico, pa tudi izjemno rad je imel svoje oziroma naše kraje pod Blegošem. Zato pa jih je tako lepo opisal. Morda je v teh naših krajih pustil tudi kak drug spominek. Tega ne moremo potrditi. Govori pa se marsikaj. 

Kar se tiče Jelovega Brda, lahko povem, da tega kraja ni, temveč je bolj ali manj dokazano, da se je zgodba res odvila v naši vasi, v Gorenji Žetini, morda celo na naši domačiji, pri Andrejonovih. Vsi drugi kraji so v povesti imenovani s pravim imenom, od Blegoša do Koprivnika, od Malenskega Vrha do Jazbin, le Žetine ne omenja. Pa tudi nobenega Presečnika ni tu. Res pa je, da so bile v naši vasi, podobno kot po vseh drugih hribovskih vaseh, navadno po tri, štiri mogočne kmečke hiše. Vse drugo se je pozidalo pozneje.« 

Je torej mestni snubec, ki se je dobro spoznal tudi na kmečka dela, res zasnubil Presečnikovo Meto prav pri Andrejonovih? 

»Ne bom rekel ne eno ne drugo. Pri vsaki hiši boste dobili drugačen odgovor. Povem lahko samo to, da je pri nas tu že tretji rod Vodnikovih. Hišo in posestvo, ki obsega 22 hektarjev – od tega 10 hektarjev obdelovalne zemlje – sta kupila naša stara mama in oče. Ker prejšnja lastnika nista imela potomcev, sta morala pri njiju vse skupaj odslužiti. Na srečo se je vse tako lepo izšlo, kot tudi Tavčar konča svojo povest. Z ženo Anko imava štiri otroke, pa tudi že vnuka, tako da bomo tu gori, na 930 metrih nad morjem, očitno nadaljevali svoj rod.« 

»Večkrat sem že slišal naslednji stavek: Pisatelj Tavčar je imel v vsaki vasi po eno Meto. Stvar je po svoje razumljiva, saj je bil visok, lep in urejen človek, v bogati opravi in s pravo mestno bradico.« 

Žegnanje na Gori 

Eden najlepših prizorov tako v povesti kot v filmu je dogajanje na Gori, ob cerkvi Rožnovenske Marije oziroma – kot je zapisano v vodnikih – ob cerkvi Marijinega vnebovzetja na Gori. Gospod Marko pojasnjuje: 

»Res je, cerkev in tudi vsi trije prazniki, povezani z njo, nam veliko pomenijo. V tej cerkvi imamo tri svete maše na leto: zdaj, prvo nedeljo v maju, na veliki šmaren in na rožnovensko nedeljo, se pravi na prvo nedeljo v oktobru, ko imamo v naši vasi žegnanje. Ob tem naj povem zanimivost, da je bil moj oče dolgoletni ključar v tej cerkvi. In še to! V cerkvenem pogledu cerkev ne sodi pod faro Javorje, kamor sicer sodimo mi, temveč pod faro Poljane.« 

In zdaj sledi razočaranje! 

»Čeprav je cerkev res lepa, okolje okoli nje pa tako rekoč idilično, se ljubljanski televizijci, ki so snemali Cvetje v jeseni, niso odločili, da bi ključne prizore posneli tu. Rekli so, da je sem gor težko spraviti njihove kamere in drugo ropotijo. Zato so raje odšli v Crngrob pri Škofji Loki. Poljanci pa smo si rekli: Pred 600 leti so naši predniki tu z lahkoto zgradili cerkev, televizija pa ne more priti sem gor niti po sorazmerno dobri, zdaj celo delno asfaltirani cesti.« 

In še nekaj je zmotilo Poljance. Da sta Zupančičeva in Bibič govorila po ljubljansko, namesto v poljanskem narečju. Pa tako lep je poljanski govor! 

Andrejonovi cekini 

Pri Andrejonovih so podjetni ljudje. Zdaj imajo že 36 let kmečki turizem, pridelujejo pa tudi sir. 

»Na naši gorski kmetiji imamo stalno od 15 do 20 krav, štiri do pet prašičev, večjo kurjo družino in tako naprej. Hrana je torej res domača. Po švicarskem receptu žena Anka izdeluje tudi tako imenovane švicarske sirove cekine, slano pecivo. Recepta ne izdamo, ker je velika skrivnost. Je pa tako dobro, da nas nekateri že posnemajo.« 

Sicer pa Marko meni, da država slabo skrbi za male obrtnike, kmete in delavce. A le ti bodo ohranili slovensko zemljo in lepo slovensko besedo. Marko je namreč tudi pesnik. Pravzaprav pravi, da je pripovedovalec v rimah. Zelo lepo se mu besede ujamejo v domačem narečju. Poleti gre na primer še vedno kosit in grabit senožeti po 30 koscev, on pa ob tem ustvarja tudi prav luštne verze. Recimo: 

»Vroče je bel, ked sama svina, 

ke grabl Koprivnik sma tist lit, 

strašansk je u brig ta košenina, 

še tiči ne upaja naudoug letit.« 

Nasploh je Marko brihten gospodar. Pa tudi na drugo pamet veliko da. Glede pregovora »več glav več ve« pravi: več glav – več zelja! 

(D195, 58-59)