V predsedniški palači je včeraj dopoldne potekala predstavitev kandidatov za sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije. Slovenija ima na tem sodišču dve sodniški mesti, ki pa sta že od septembra nezasedeni, zaradi težav v postopku imenovanja. Slovenija je edina država Evropske Unije, ki je imela kar dve sodniški mesti nezasedeni. Predsednik republike Borut Pahor je v izvolitev državnemu zboru predlagal tri kandidate od osmih, ki so se sicer prijavili na razpis.
Sodišče Evropske unije skrbi za enotno razlago in uporabo prava Evropske unije v vseh njenih članicah ter skrbi, da države in institucije EU ravnajo v skladu s pravom EU. Sodišče ima dva organa in sicer Sodišče Evropske unije, ki obravnava zahteve nacionalnih sodišč za predhodno odločanje in Splošno sodišče Evropske unije, ki obravnava ničnostne tožbe posameznikov, podjetij in v nekaterih primerih držav EU. V praksi to pomeni predvsem zadeve v zvezi s konkurenčnim pravom, državno pomočjo, trgovino, kmetijstvom, blagovnimi znamkami.
Sodišče Evropske unije sestavlja po en sodnik iz vsake države članice in 11 pravobranilcev (manjše članice rotirajo svoje pravobranilce), sodnik iz Slovenije pa je Marko Ilešič, ki naj bi bil tudi v primeru imenovanja sodnikov Splošnega sodišča Evropske unije siva eminenca izbora.
Težave na prvem razpisu
Na prvem razpisu sta bila za kandidata za sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije predlagana Miro Prek in dr. Marko Pavliha, vendar se je pri imenovanju obeh zapletlo. Miro Prek, ki je sicer sodnik na Splošnem sodišču EU že tri mandate, se je znašel v notranji preiskavi sodišča zaradi prijave domnevnega nadlegovanja sodelavke. Gre za strokovno sodelavko iz Italije, s katero naj bi Prek v preteklosti imel tudi ljubezensko razmerje.
Zaradi te preiskave, katere izid je po neuradnih podatkih za Preka neugoden, ni dobil zadostne podpore v Državnem zboru, ki potrjuje kandidate. Državni zbor pa je potrdil dr. Marka Pavliho, ki pa ni prestav zaslišanja t.i. odbora 255. Odbor 255 je odbor sedmih vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki je določen v 255. členu Lizbonske pogodbe (od tod ime) in preverja kvalificiranost kandidatov ter tako preprečuje, da bi na funkcije sodnikov prišli kandidati, ki so sicer všečni oblastem v članicah vendar ne ustrezajo strokovnim pogojem za mesto sodnika.
Razlogi za odločitev o neustreznosti Pavlihe uradno niso znani, neuradno pa se omenja slabo predstavitev, anonimko, ki naj bi jo prejeli člani odbora o Pavlihovi nastrojenosti proti Hrvaški, koristilo pa mu ni niti dejstvo, da je bil v preteklosti pomemben politični funkcionar, poslanec, minister za promet in podpredsednik državnega zbora.
Trije novi kandidati
Ministrstvo za pravosodje je tako ponovilo razpis za sodniški mesti, ki že vse od 26. septembra lani, ki je svoje mesto zapustil Miro Prek, samevata. Od prijavljenih osmih kandidatih je sodni svet v izvolitev predlagal Klemna Podobnika, Jureta Vidmarja in Nino Savin Bossière, predsednik Pahor pa je sledil mnenju Sodnega sveta in omenjeno trojico predlagal v potrditev parlamentu.
Klemen Podobnik je edini kandidat za eno izpraznjeno sodniško mesto. Svojo pravniško kariero je pretežno ustvarjal na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je tudi izredni profesor, ki se strokovno največ ukvarja s pravom intelektualne lastnine, ki je eno ključnih področij, s katerim se ukvarja tudi Splošno sodišče EU. Sodeluje pa tudi z nekaterimi tujimi fakultetami.
Jure Vidmar je impresivno pravniško kariero ustvarjal predvsem v tujini, kjer je tudi profesor in vodja katedre za mednarodno javno pravo na univerzi v Maastrichtu. Njegova filozofija je predvsem praktična uporaba prava kot orodje razreševanja kompleksnih problemov, zaradi česar je bil v preteklosti tudi že nagrajen. Dosedanje delo želi preliti v Evropsko sodno prakso.
Nina Savin Bossiere je zadnjih 15 let delovala kot strokovna sodelavka Mira Preka, pred tem pa je delovala kot pravnica v francoski izpostavi Gorenja. njena prednost je predvsem poznavanje notranjega ustroja sodišča in izkušnje strokovne sodelavke, ki je vpeta v mnoge postopke sodišča. Če bi sodnica postala ona, meni, da je prednost tudi to, da ne bo potrebovala uvajanja, saj institucijo že dobro pozna. Dejstvo, da nima nikakršnih akademskih izkušenj in niti slovenskega pravosodnega izpita zanjo nista ovira. Savinova in Vidmar se potegujeta za isto sodniško mesto.
Vsi trije kandidati želijo biti del reforme evropskega sodišča, hkrati pa nihče ni povedal česa konkretnejšega, kako. Savinova meni, da je delno pri reformi že sodelovala kot strokovna sodelavka, Vidmar bi bil malo konservativen in malo liberalen, hkrati pa razume, da sodišče ne more pisati novih pogodb, ampak soditi v okviru obstoječih, pri čemer je Savinova bolj mnenja o potrebnem ustvarjanju nove sodne prakse.
Podobnik se je zavzel za nekolikšno širjenje pristojnosti sodišča, nihče od vseh treh pa ni prikazal neke večje konkretnosti pri tem, kam, v katero smer naj se sodišče reformira. Vsi so poudarjali, da je sodišče v nekaterih primerih, predvsem ko gre za spore med članicami precej konzervativno, hkrati ko gre za določene druge primere precej drzno v ustvarjanju nove sodne prakse. Vsi tudi menijo, da bodo brez težav prestali zaslišanje odbora 255.
V parlamentarnih hodniki se zdi, da ima Podobnik zadostno podporo poslancev za izvolitev, koga pa bodo poslanci izbrali med Vidmarjem in Savinovo pa še ni povsem jasno. Vsem trem kandidatom pa nasprotujejo v Novi Sloveniji in Slovenski demokratski stranki. Glasovanje je predvideno v začetku marca.
Javne predstavitve kandidatov za mesti sodnikov na Splošnem sodišču Evropske unije v Luksemburgu: https://t.co/gU78LmCwqE pic.twitter.com/DSxcCG2Kj5
— Borut Pahor (@BorutPahor) February 21, 2020
V celotni zgodbi najbolj bode v oči huda sramota Slovenije, ki je edina država v zgodovini sodišča, ki je hkrati uspela imeti obe mesti prazni (dve mesti ima sicer sodišče šele kratek čas, prej je imela vsaka država le eno). In čeprav Savinova poudarja, da za delo sodišča to nima večjega vpliva, saj običajno delujejo senati petih sodnikov in bo slovenska popolnitev mest opazna predvsem v hitrejših postopkih, bode v oči, da se je vprašanju, kaj to pomeni za Slovenijo, izognila. Pomeni pa nič dobrega, saj že tako na evropskem parketu marginalizirano državo dela še manj pomembno. In sorazmerna majhnost tukaj ne igra vloge.
Pri samem postopku kar boli, kako je tudi izbira sodnikov potekala nerodno. Od Prekovega nadlegovanja sodelavke, do Pavlihove zavrnitve in domnevnega vplivanja sodnika Ilešiča na sodni svet, da potrdi Savinovo, katere glavna kompetenca je obvladanje francoščine in izkušnje, ki si jih je na sodišču pridobila, kamor je v prvi vrsti prišla ravno zaradi obvladovanja francoščine. V oči bode tudi dejstvo, da nima opravljenega pravosodnega izpita, kar pa sicer ni obvezni pogoj za kandidaturo na funkcijo splošnega sodišča EU.
Vidmarjevemu in Podobnikovemu življenjepisu bi težko kaj oporekali, tako da o akademski in pravni strokovnosti pri njima ni dvoma, manjka pa predvsem neka vizija, kaj želita na sodišču doseči. Je pa res, da bo čim manj politično sojenje v primeru njune službe kar dovolj, zato je morda odsotnost pretirane politične vizije celo dobrodošla. Kako bodo izbrali poslanci, pa bomo videli konec marca.
Dejstvo, da na Evropskem SPLOŠNEM sodišču, nimamo nikogar, pokaže kako Slovenija, sama sebe ODŽAGA. Ali je čudno, da nimamo več Piranskega zaliva, saj Leve vlade ne vedo kaj sploh je DOMOVINA!
Na TV-Ljubljana, sem poslušala Marka Pavliha, ki je omenjal, kako je prišla iz Slovenije ANONIMKA v Bruselj, ravno pred njegovim zaslišanjem. To je res nezaslišano, da svojega onemogočiš!
Pisanje takih anonimk, so sposobni “sorodniki” tistih 75, ki so se podpisali. Pošiljatelj anonimke v Bruselj, pa je podoben po političnem prepričanju (Pavliha, čeprav levičar, je s svojim delom pokazal, da je DEMOKRAT), skrajno Levi, je hotel ostati SKRIT. Po dejanju je vsekakor podoben skupini 75, ki noče, da bi DEMOKRATI zasedli pomembna mesta.
Tako še vedno diktirajo politiko Slovenije “strici iz podzemlje” !
Slab glas o sodni veji oblasti ter o pravniški omiki in etiki v Sloveniji se očitno širi tudi daleč čez meje, svoj delež negativnih informacij, natolcevanj in zlonamernih čvekarij pa potuhnjeno in z veseljem prispevajo tudi med sabo nenehoma sprti in sovražni protagonisti notranjih političnih rokoborb in spopadov ter njihovi medijski lakaji. Rezultati oz. praviloma porazi slovenske sodne veje oblasti ter lokalne slovenske pravne doktrine so več kot očitni v presojah Evropskega sodišča za človekove pravice in drugih mednarodnih raz-sodišč. Če je med podpisniki nedavnega akademsko, znanstveno in intelektualno nedostojnega pamfleta 75 akademikov in univerzitetnih profesorjev pod komando prvopodpisanega ddr. Rudija Rizmana tudi zaslužni profesor pravne fakultete UL dr. Ljubo Bavcon, ki je osebno in z zgledom vzgojil in izšolal večino današnjih pravnikov, potem je jasno, da je lokalna slovenska pravna doktrina, omika in praksa daleč od sodobnega evropskega pojmovanja demokracije in vladavine prava ter varovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
karkoli že gre v Bruselj, je obiskovalo Lj. Kardeljevo pravno fakulteto.
En sam ništrc.
Predstavitve kandidatov za slovenske sodnike na Splosnem sodiscu EU so res vredne vsake pohvale. Prav vsi imajo lepe zivljenjepise. Veseli me, da lahko Slovenija v znanju mocno konkurira drugim drzavam clanicam.