Predsednik po Kralju: zakaj je pomembno razčistiti, ali je Marjan Šarec lagal

Embed from Getty Images
»Žrtvoval je Kralja, da je ohranil predsednika, torej sebe,« je misel, ki sem jo zadnje dni kar nekajkrat zapisal ali izrekel. Ni pa bilo do zdaj pravega časa in prostora za resnejšo analizo, kaj pravzaprav to pomeni, kakšne so posledice takšne Šarčeve odločitve.

Misel napeljuje na domnevo, da je premier Šarec vedel, kaj počne njegov sekretar Brane Kralj; da njegov kamniški sopotnik in dolgoletni prijatelj kadrovskih odločitev »v imenu države« vendarle ni sprejemal brez blagoslova prvega operativca države, na katero se je skliceval. Ker če bi Kralj dejansko ravnal samovoljno, to pomeni, da Marjan Šarec ne obvladuje niti lastnih ljudi, kaj šele ostalih partnerjev v svoji vladi. In v tem primeru bi bil izjemno slab predsednik, šibek vodja države.

Po svoje je fascinantno, predvsem pa pomenljivo, kako hitro so novinarji, zbrani na predsednikovi novinarski konferenci, kupili Šarčevo izhodišče, da je vsega kriv Kralj. Premier je izrekel vsaj dve trditvi, v kateri bi bilo iz novinarskega stališča vredno vsaj podvomiti, če ju že ne po defaultu vzeti za politično sprenevedavost. Najprej, da on osebno za politično kadrovanje, ki ga je skušal izvesti Kralj, ni vedel. In nato, da se je tovrsten poskus kadrovskega vplivanja mimo zakonskih postopkov zgodil prvič.

Trditvi sta kontradiktorni že sami po sebi. Saj, kako naj bi Šarec vedel, da je Kralj na tak način skušal kadrovati prvič, če pa v isti sapi trdi, da s kadrovskimi potezami sekretarja svoje stranke sploh ni seznanjen?!? Vse skupaj bolj spominja na situacijo, v kateri mama mlajšega brata dobi s prsti v marmeladi; ta se izgovarja, da jo je poskusil prvič, starejši brat pa, da za sladke užitke mlajšega sploh ne ve, pri čemer mu s kotičkov ust kaplja marmelada.

Pozornost vprašanju, ali je Šarec lagal, je pomembna, ker Šarec svojo politično kariero gradi na paradigmi, da je nosilec nove generacije, ki v politiko prinaša nove načine postopanja.

A na konferenci je nastal vtis, da so se novinarji s Šarčevo besedo, da je njegov sekretar službo Igorju Šoltesu urejal mimo njega, zadovoljili. Če je novinarske radovednosti s tem konec in v prihodnjih dneh ne bodo iskali indicev ter informacij o tem, koliko je predsednik vlade dejansko obveščen o kadrovskih rošadah njegovih ljudi, potem nas lahko začne skrbeti, ali osrednji mediji še opravljajo svojo demokratično funkcijo. Ali pa je je nemara nadzor nad oblastjo res prepuščen samo Bojanu Požarju in parim drugim, s sredstvi in kapacitetami omejenim »malim« medijem.

Šarčeva zadrega: nova politika s starimi vzorci

Novinarska pozornost vprašanju, ali je Šarec lagal, je namreč pomembnejša kot se zdi na prvi pogled. Ne toliko zato, ker tovrstne male laži ne bi bile sestavni del politične obrti kot take. Temveč predvsem zato, ker Šarec svojo politično kariero gradi na paradigmi, da je nosilec nove generacije, ki v politiko prinaša nove načine postopanja. Seveda v smislu, da so ti boljši; učinkovitejši, operativnejši. Predvsem pa očiščeni politične navlake, ki jo ljudje tako črtijo; očiščeni spletkarjenja, kadrovanja po logiki naši-vaši, grabljenja funkcij in položajev zase …  Saj veste, Šarec je v politiko vpeljal kriterije, po katerih mora človek oditi, ker je iz trgovine, bolj za šalo kot zares, odnesel sendvič.

Darij Krajčič ni edini, ki je v zadnjem letu dni na lastni koži izkusil, da je Marjan Šarec nekje vmes izgubil smisel za humor. Predstavljajte si torej zadrego ob Požarjevem razkritju, da je modus operandi kamniških fantov pravzaprav enak kot vseh oblastnih ekip do zdaj. Po letu dni je jasno, da nova politika skoraj v ničemer ni drugačna od stare in da se vzorci vedno znova reciklirajo in ponovno prodajo zapakirani v novi embalaži.

Po letu dni je jasno, da nova politika skoraj v ničemer ni drugačna od stare in da se vzorci vedno znova reciklirajo in ponovno prodajo zapakirani v novi embalaži.

Če spregledajo volivci, je »game over«

Ko do takšnega spoznanja pridejo tudi volivci, so posledice znane; akterja, na katerem je bila zgodba o uspehu zgrajena, pospravijo na smetišče zgodovine in na tron postavijo svež obraz; Slovenija dobi novo listo z imenom in priimkom njenega predsednika po sistemu »država, to sem jaz«. In strankinega sekretarja, ki v imenu te države vedno znova kadrovsko šahira po javnih zavodih in državnih podjetjih.

A zdi se, da je Marjan Šarec po letu dni na oblasti šele začel dobro uživati, zato ni pričakovati, da se bo dal kar tako politično pokopati. Dokler mu je veter naklonjen, bo tistim, ki so mu na tako brutalen način poslali sporočilo, da je njegova oblast omejena z interesi lobijev v ozadju, najbrž skušal vrniti udarec. V tem primeru bomo priča pravi vojni med klikami struktur, ki se v drobovju države tepejo za zadnje sočne kose državnega premoženja.

Obstaja pa tudi druga možnost; da bo premier pragmatično sklenil mir; nekakšen pakt o nenapadanju, pri čemer se bo zadovoljil s pripadajočim deležem, ki gre »vaškim fantom« na oblasti. V tem primeru bodo politične vode te vlade tudi v prihodnje manj razburkane in tu in tam bomo še lahko prebrali kakšen članek o sposobnostih in uspehih Luke Dončića slovenske politike.

Da pragmatizma Šarcu ne manjka, smo v minulem letu tudi že lahko spoznali. Zato bo zanimivo opazovati, ali bo za ljubi mir požrl cmok ponižanja, ali pa bo nad pragmatizmom prevladala predsednikova kolerična narava. Sam bi prej stavil na drugo možnost.