Predsednik Brazilije Bolsonaro - brazilski Trump?

Z novim letom je svoj mandat nastopil novi brazilski predsednik Jair Bolsonaro. Triinšestdesetletni nekdanji častnik brazilske vojske je kot kandidat Socialne liberalne stranke v drugem krogu predsedniških volitev, 28. oktobra lani, s 55,1 % glasov premagal Fernanda Haddada kandidata Delavske stranke ter po več kot poldrugem desetletju socialistične politike povzročil drastičen preobrat na brazilskem političnem parketu.

Medtem ko so množični mediji novega brazilskega predsednika, znanega po ostri retoriki, pred volitvami napadali kot »skrajnega desničarja« ter mu očitali rasizem, seksizem in homofobijo, politični analitik Steve Turley njegovo zmago pozdravlja in dodaja, da gre za pomemben udarec globalizmu ter Bolsonara postavljajo ob bok Brexitu, Trumpu, Orbanu in Salviniju.

Tako kot vsi populistični politiki, ki jim je v zadnjih letih uspelo prebiti stekleni strop množičnih medijev, je tudi Bolsonaro kot sredstvo komunikacije z volilnim telesom uporabil zlasti družbena omrežja ter svoje volivce nagovoril neposredno prek svetovnega spleta. Ker je spretno zaobšel uveljavljeni medijski aparat, naj bi za svojo predvolilno kampanjo porabil manj kot milijon dolarjev. Internetni kampanji pa je botrovalo tudi dejstvo, da je bil na vrhuncu predvolilnega boja, 6. septembra 2018, zaboden in izgubil skoraj štirideset odstotkov krvi.

Politični obrat v Braziliji bo verjetno vplival tudi na razvoj dogodkov v celotni Latinski Ameriki, ki jo pretresa zlasti venezuelska kriza. Brazilija je namreč tako po površini (8,5 milijo. km²), kot po številu prebivalstva (208 milijo.) največja država v regiji in peta na svetu. Predstavlja pa tudi osmo svetovno ekonomijo.

Največjo latinskoameriško državo so v zadnjih letih pretresali gospodarska kriza, korupcija ter porast nasilja, Brazilija se namreč z 29,9 umori na 100.000 prebivalcev uvršča v svetovni vrh kriminalne statistike. Kopičenje težav pa je povzročilo močan vpad zaupanja prebivalstva v državne institucije razen v vojsko.

 

Bolsonaro je v predvolilnem boju poudarjal pomen družine in tradicionalnih vrednot. Na spletu je zaokrožili njegov video, v katerem je opozarjal na neprimerne učbenike za »spolno izobraževanje« v šolah. Da je Brazilija kljub drugačnim stereotipom še vedno relativno verna država, pa dokazuje uspeh njegovega predvolilnega slogana »Brazilija nad vsem, Bog nad vsemi«.

Nove oblasti so nemudoma odstopile od t. i. »marakeške deklaracije«, h kateri je pristopila prejšnja vlada. Zunanji minister Ernesto Araújo je tozadevno izpostavil pomen avtonomije posameznih držav, da same odločajo o politiki priseljevanja, ter dodal, da bo Brazilija kljub temu še naprej sprejemala begunce iz sosednje Venezuele.

Araújo je tudi pozval k sklenitvi zveze treh največjih krščanskih držav Brazilije, Rusije in ZDA, ki bi v povezavi z Italijo, državami Višegrajske skupine, Japonsko in Indijo ponudila protiutež grozeči kitajski hegemoniji. Čeprav se zdi uresničitev predloga malo verjetna, nam ponuja dober vpogled v ambiciozne geostrateške načrte novih brazilskih oblastnikov.

Podobno kot naša zahodna soseda Italija je tudi Brazilija sprostila dostop do orožja nekaznovanim državljanom, da bi jim omogočila samoobrambo ter naredila konec anarho-tiraniji (anarcho-tyranny). Statistike namreč kažejo, da se je število umorov v Braziliji, odkar so oblasti leta 2003 zaostrile pravila za posedovanje orožja, občutno povečalo.

Vlada je dobila ministrico za ženske zadeve, družino in človekove pravice, evangeličansko pastorko Damares Alves, ki je napovedala obrambo krščanskih vrednot in zaščito življenja nerojenih ter metaforično izjavila, da: »… v Braziliji deklicam lahko rečemo princeske in dečkom princi.«

V mednarodni javnosti je nemalo prahu dvignila tudi brazilska obsodba »ekstremnega environmentalizma«. Nove oblasti namreč trdijo, da ta nima nič skupnega z dejanskim okoljevarstvom, temveč predstavlja zgolj ideologijo.

Bolsonaro je v skladu s predvolilno obljubo napovedal umik LGBT+ vsebin iz šolskih učbenikov ter uveljavitev načela meritokracije namesto politike identitet (identity politics), ki je od leta 2002 dalje načela družbeno kohezijo. V tem pogledu je novi brazilski predsednik ubral podobno politiko kot madžarski premier Viktor Orban, ki je tudi prisostvoval njegovi inavguraciji.

V splošnih potezah politiko novega brazilskega predsednika zaznamujeta zlasti kulturni konservatizem in ekonomski liberalizem, kar pomeni še en udarec za globalizem v svetu in močan zagon nove politične paradigme suverenosti in tradicionalizma.