Prav imajo. Ni kriv Janez Janša ...

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Po nekaj mesecih političnih preigravanj se stvari v Sloveniji vračajo v utečene kolesnice. Oblast v novi preobleki po zadnji modi ostaja v rokah politične levice, Janez Janša pa se počasi vrača v svojo ustaljeno vlogo cinično-zagrenjenega vodje opozicije.

55 glasov za Marjana Šarca je razpihalo meglo glede tega, kdo je resnični zmagovalec minulih volitev. In naj si nekateri še tako zatiskajo oči, se za zmagovalca ne more razglasiti stranka, ki je v boj stopila z ambicijo prevzema oblasti.

Ali je SDS pod Janšo stranka s takšno ambicijo, je seveda drugo vprašanje. Janša zato morda je zmagovalec minulih volitev, ne pa tudi desna sredina, kot smo ugotovili dan po volitvah.

Prav glede tega ali je Janez Janša del rešitve ali pa vendarle del problema, zaradi katerega desna sredina že lep čas ne more na oblast, se vse bolj razvnema razprava na družabnih omrežjih, pa tudi v nekaterih svobodnejših desnonazorskih medijih. Njihova argumentacija sledi tisti, kot smo jo pred časom na Domovini izpostavili v članku z naslovom: Zakaj desna sredina tako težko seže čez tretjino, ter NSi do 10 % in čez.

Povedano na kratko – pomladna desnica je omejena na svojo tretjino glasov, ker je SDS v mandatu 2004-2008 iz politične sredine krenila desno in se zasidrala v konservativnem delu političnega telesa. Od tam je (delno) izrinila tradicionalni krščansko-demokratski stranki, ki zaradi svojih primarnih vrednot ne moreta pobirati liberalnejših sredinskih volivcev. Poskus desnoliberalne stranke je bil politično likvidiran in od takrat se mora pomladni pol zadovoljiti z dosegom, ki v najboljšem primeru levici preprečuje ustavno parlamentarno večino.
Od kod pravzaprav ideja, da bi predsednik SDS moral delovati na način, ki bi presegal zgolj koristi stranke, ki jo vodi?

Strnjeno, Janša je s stranko, kot jo vodi, odvračalni faktor za vsaj dve tretjini aktivnega slovenskega volilnega telesa, zato je politična desnica obsojena na opozicijo, pravijo.

Logičen sklep, ki se pojavlja v središču aktualne razprave, je, da Janša osebno blokira doseg pomladnega bloka proti politični sredini in da njegov domet najbrž presega tudi njegova lastna stranka. Pri tem omenjajo voditelje kot sta Romana Tomc in dr. Anže Logar, ki naj bi po prepričanju mnogih imela potencial, da pritegneta tudi zmernejše sredinsko volilno telo ter s tem desni sredini omogočita tiste vrste zmago, ki prinaša tudi oblast.

Vse to najbrž drži. Pa vendar še kako stoji tudi nasprotni argument najzvestejših Janševih privržencev, češ da je SDS z Janšo na volitvah dobila daleč največ glasov, medtem ko so ostali na desnici zgolj na slabi tretjini tega ali pa se sploh niso uvrstili v državni zbor.

Zakaj že bi Janša moral ravnati v korist "višjega dobrega"?


In veste kaj, prav imajo. Od kod pravzaprav ideja, da bi predsednik SDS moral delovati na način, ki bi presegal zgolj koristi stranke, ki jo vodi? Na način, ki bi pripeljal do  nove politične večine že davno razbitega in razdrobljenega pomladnega bloka?

Mar res njegova osamosvojiteljska vloga avtomatsko pomeni, da bi Slovenijo iz primeža  postkomunistične globoke države moral osamosvajati še enkrat? Mar ni to naloga novih generacij desnosredinskih politikov, ki jim je v svobodni družbi politološko znanje na dosegu roke?
Dokler ga volivci ljubijo in dokler ga volijo, ima Janez Janša vso pravico biti točno tam kjer je.

In zakaj že bi se jim moral umikati, če še vedno uživa dostojno podporo volivcev, ki je tokrat celo zadostovala za volilno zmago, vsaj takšno na papirju? Če so res sposobni doseči več, celo prevzeti oblast in voditi državo, potem morajo biti sposobni izpodriniti njega, osamelca stare garde.

Pravica biti v opoziciji


Dokler ga volivci ljubijo in dokler ga volijo, ima Janez Janša vso pravico biti točno tam kjer je. Se skupaj z njimi veseliti relativne zmage in se skupaj z njimi jeziti nad krivico, ker jim "stare sile" spet odrekajo oblast. Skupaj z volivci biti ciničen, sarkastičen, besen, zagrenjen, se skupaj z njimi oklicati za edinega branika pred globoko državo  in na koncu, skupaj z njimi, ponovno zavzeti pozicijo, ki so je vajeni in jim je že v krvi –  pozicijo opozicije.

Zato, dragi moji, ne krivite Janše za ničesar. On pač samo počne, kar počne najraje in najbolje. Verjetno česa drugega niti ne zna niti noče.

Ne politiki sami, v demokraciji volivci odločajo o tem, komu bodo dali prav in komu ne, kateri opciji bodo zaupali oblast in s katero se bodo zadovoljili biti v opoziciji.

In ne pozabite, v demokraciji je politika vedno zrcalo ljudstva. Tako tista na oblasti kot tista v opoziciji. Še posebej, če so ta razmerja trajna.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike