Prašičje glave za naše muslimanske brate

Med 12. in 13. januarjem ponoči je nekdo na gradbišče Islamskega kulturnega centra odvrgel na pol prerezane svinjske glave in s krvjo napolnjene kozarce za vlaganje.

Težko si predstavljam, komu se je to lahko zdela dobra ideja. Za takšno dejanje moraš biti vsaj malo bolnika – da te že samo gradbišče IKC tako strašno moti, da ga oskruniš s trupli živali, ki pri muslimanih veljajo za nečiste.

Saj, kaj pa je storilec s tem dejanjem dosegel? Muslimanski migranti niso nenadoma nehali prestopati slovenske meje. Tudi ISIS v Siriji se ni prav nič umiril. In ne, niti v Sloveniji živeči muslimani zaradi tistih nekaj svinjskih glav niso ravno prestrašeni, kaj šele manj verni. Prej obratno – nestrpni izpad je verjetno podžgal še kakšnega bolj medlega vernika.

Dejanje, ki le razdvaja in seje sovraštvo, poleg vsega ni niti izvirno – storilec je prav gotovo idejo pobral pri neznanem »nizozemskem domoljubu«.

Medel medijski odziv

Glede na to, kako burno so se muslimani sposobni odzvati že na karikaturo Mohameda v časopisu, se je okrog dogodka dvignilo relativno malo prahu. Islamska skupnost je podala izjavo, v kateri so med drugim zapisali, : »IKC bo obogatil Ljubljano, slovensko družbo in celotno Slovenijo, ki je v preteklosti pokazala in dokazala, da zna živeti strpno in so njena vrata odprta za vsakogar, ki je dobronameren in iskren. Tudi v prihodnje bomo gradili duh spoštovanja in se borili zoper kakšnokoli sovraštvo.«

Kljub tako spravljivi izjavi ne dvomim, da so bili slovenski muslimani prizadeti, njihova čustva pa razžaljena. Kot smo prizadeti in razžaljeni slovenski kristjani vsakič ko se na steni kake cerkve pojavi žaljiv grafit, ter še posebej v primerih Marije s podgano v naročju in zažiga Strunjanskega križa.

Žalostno je, da se imamo za strpno družbo, ki sprejema drugačnost, pa se nam vseeno dogajajo takšni izgredi. Da so nas polna usta odprtosti in razumevanja, sredi noči, ko nihče ne gleda, pa mečemo kedavre na bodoče svete prostore.

Želim si, da bi bila Sloveniji močneje prisotna miselnost, da je žaljiv odnos do katerekoli verske skupnosti nesprejemljiv. Da so verska čustva pomembna in bi morala biti nedotakljiva, norčevanje iz njih pa priznano kot ena najhujših možnih žalitev.

(Ne)razumevanje globine žalitve

Ni vse, kar delajo muslimani po svetu, prav. Daleč od tega. A to ne pomeni, da so vsi po vrsti slabi ali da je z vero kot tako kaj narobe. Zaslužijo si spoštovanje, tako vsak posebej kot vsi skupaj.

Zato me je nekako začudilo, da v medijih niso ostreje obsodili teh dejanj, da jim niso posvetili več pozornosti. Ko pa so muslimani tako priročna senzacija, tako v podobi žrtve kot grešnega kozla.

Verjetno je krivo, da večina novinarjev ne razume vere kot nekaj globoko osebnega in si niti ne predstavljajo, kako izjemno je vernik lahko prizadet, če nekdo skruni nek verski objekt (četudi šele v nastajanju).

Želim si, da bi bila Sloveniji močneje prisotna miselnost, da je žaljiv odnos do katerekoli verske skupnosti nesprejemljiv. Da so verska čustva pomembna in bi morala biti nedotakljiva, norčevanje iz njih pa priznano kot ena najhujših možnih žalitev. Pa da je treba nestrinjanje podkrepiti z argumenti, ne pa z žalitvami.

In da za mnenji stojiš z obrazom, imenom in priimkom, namesto, da se skrivaš za nočjo ali vzdevki na spletnih forumih.