Poroka na prvi pogled – vedno je razlog, da se dva najdeta

V prizorišču Odiseja je v sredo potekala ekskluzivna projekcija prve epizode oddaje na Planet TV – Poroka na prvi pogled. Nova sezona ljubezenskega eksperimenta se bo pričela na zadnji avgustovski dan. V ljubezenskem eksperimentu so pare tokrat združili strokovnjaki Saša Einsiedler, Zlatko Bojanović ter Edin Duraković. Če kdo ne pozna vsebine šova – strokovnjaki med kandidati skrbno izberejo pare, njihova skupna pot pa se začne malo drugače kot ponavadi, in sicer neposredno s poroko. Na otvoritvi nove sezone sta bila tudi Rudi in Marjetka, ki sta sodelovala v eni izmed prejšnjih sezon in se odločila ostati skupaj tudi po koncu eksperimenta.

Vsebine prve epizode seveda ne smemo razkriti, smo se pa zato pogovarjali z dvema strokovnjakoma, ki sta nam razkrila nekaj drugih, prav tako zanimivih podatkov – tudi o načinu izbiranja parov. »Ljubezen in zaljubljenost sta dve različni stvari. Ljubezen gre skozi želodec, zaljubljenost pa gre skozi oči,« je začel pogovor specializant psihoterapije Zlatko Bojanović in ob tem pojasnil, da parov seveda niso določali zgolj na podlagi fizične privlačnosti, opravljeni so bili tako testi kot individualni razgovori, tudi pogovori s terapevti. »Pri ujemanju so pomembne različne karakteristike, ne le videz. Od starosti, do vrednot, ciljev in skupnih točk,« je psihoterapevt dejal, da je v oddaji parčkanje videti precej površinsko, vendar pa v resnici ni bilo tako. »Da se različnosti privlačijo, ne drži; v psihologiji drži, da se privlačijo skupne točke,« je pojasnil in dodal, da je dolgoročno zelo pomembno, da si osebi delita skupne vrednote.

Vendar pa ima po njegovi oceni zelo malo ljudi ozaveščen svoj notranji kompas vrednot. Ko se dva srečata, ni prisoten zgolj socialni nivo, pač pa si v nezavednem izmenjata tudi psihološka sporočila, kjer pa je veliko pričakovanj, obljub, tudi ranjenosti. »In če v nezavednem stvari stečejo, psihološko gledano, ima par zelo velik potencial,« je zatrdil in tudi svetoval, da si je – še preden se stopi v neko resno zvezo – dobro zapisati svojih sedem najbolj pomembnih vrednot. »Smo čustvena bitja in notranji kompas reagira na sistem vrednot. Narediti svoj kompas vrednot bi marsikomu pomagalo pri izbiri,« je pojasnil.

Smo čustvena bitja in notranji kompas reagira na sistem vrednot.

Strokovnjak je izpostavil še eno zanimivost, ki velja tako za eksperiment, kot tudi za vsakdanje življenje – na papirju sta lahko dve osebi še tako idealen par, vendar pa se lahko zgodi, da se stvari vseeno ne odvijejo po pričakovanjih. 

Pojasnil je, da ljudje včasih namreč ne pridejo do teh delov sebe v popolnosti. Lahko jih zanikajo, imajo obrambne mehanizme, potlačene vsebine. Stresni faktor pa nato povzroči, da se zbudijo tudi nezavedne vsebine, ki se sicer ne bi. Lahko se na primer izkaže, da partner še ni prebolel prejšnjega partnerja, poroka z neznancem pa mu je v veliko breme. Kljub temu je dokazana večja verjetnost, da oseba najde pravo ljubezen preko »matchinga«, kot pa da jo najde na primer v lokalu.

Ob tem je strokovnjak tudi zaupal, da poroka v eksperimentu ni uradno priznana, je le del eksperimenta. Kandidate se vsak teden tudi vpraša, ali želijo nadaljevati, kadarkoli lahko odnehajo. »To ni tekmovanje, tudi ni finančne nagrade. Nagrada je, da spoznaš sebe in da morda najdeš ljubezen,« je dejal. V primeru konflikta ali osebnih kriz so se kandidati lahko obrnili na strokovnjake, deležni so bili individualne podpore in so bili podprti v celotnem procesu.

Družinske vrednote so celica stabilnosti

Psihoterapevt nam je še povedal, da se nanj ljudje obračajo predvsem z dvema problemoma – ali je to napačna izbira poklica ali pa napačna izbira partnerja. »Zato je pametno vložiti malo več razmišljanja, ne da je vse na prvo žogo,« je svetoval. Ko se partnerja srečata, imata praviloma enak nivo notranjega ranjenega otroka. Tako se ponavadi srečata na isti točki in imata posledično tudi enako izhodišče za rast, ki pa ni enakomerna. Oba morata imeti občutek, da njun odnos krepi osebno rast. Če lahko v odnosu krepiš želje in potrebe, potem je to zdrav odnos.

Če lahko v odnosu krepiš želje in potrebe, potem je to zdrav odnos.

Treba pa se je paziti nezdravih odnosov. Pri tem se je dobro zanesti tudi na lastno intuicijo, ki nam veliko pove. »Moramo biti dovolj odprti, da povemo, kako nam je. Zdravo je tudi postavljanje meja,« je med drugim povedal Bojanović in dodal, da je pomemben tudi pogum, da prekineš nezdrav ali toksičen odnos.

Parom je svetoval, da si priznajo, da se ljudje spreminjamo. »Ko pride v odnosu do večje spremembe, naj preverita pri sebi in pri partnerju, kje sta. Ali nas sprememba oddaljuje in kje se lahko približamo nazaj,« je poudaril, da je treba biti realen pri tem, kaj prispeva k odnosu, kaj ga slabi in kako se ga lahko ojača. Treba se je zavedati, da ni nujno, da nam bo prihodnja verzija partnerja všeč. Samskim pa je priporočal, naj razmislijo o tem, da je faktor mentalne stabilnosti funkcionalna družina. »Družinske vrednote so celica stabilnosti,« je priznal in dodal, da tudi sam, kot družinski človek, črpa moč v tej celici, ki mu daje smisel življenja.

V življenju ni naključij, vedno je razlog, da se dva najdeta

»Če je nekomu vrednota družina, drugemu pa se je bolj pomembno vsak večer družiti s prijatelji, teh dveh oseb seveda ne daš skupaj,« je postopek izbire parov pojasnila strokovnjakinja Saša Einsiedler in poudarila, da s profiliranjem kandidatov povečujejo možnost, da se dva ujameta. Je pa po njenih besedah še vedno pomembno, kaj je znotraj človeka. »Pari, ki jih damo skupaj, imajo veliko možnosti, da bi jim lahko uspelo, imajo dobro izhodišče. A tudi če se s kandidati pogovarjamo in če delajo teste, je to še vedno samo na papirju,« je potrdila Bojanovićeve besede in opozorila, da včasih kdo tudi prikriva svojo pravo naravo.

Po njenih besedah je veliko primerov, ko ni prvega klika, je pa možen drugi klik. »Lahko da ženski moški najprej ni vizualno všeč, ko ga bolje spozna, pa ugotovi, da jo zelo privlači,« je strokovnjakinja poudarila, da je še kako pomembna tudi karizma. »Ne glede na to, da smo pare dali skupaj strokovnjaki, v življenju ni naključij. Vedno je razlog, da se dva najdeta, celo znotraj eksperimenta se je izkazalo, da osebe niso skupaj po naključju. Tudi oni so skupaj iz nekega razloga in se lahko zelo veliko naučijo drug od drugega,« je dodala.

Celo znotraj eksperimenta se je izkazalo, da osebe niso skupaj po naključju.

»Ko se dva zaljubita, se zaljubita iz določenih razlogov,« je pojasnila hipno-transformativna coachinja in OMM mentorica Saša Einsiedler, ki je nadaljevala: »Gre za to, da naše nezavedno išče nekoga, ob katerem bi lahko nekako poustvarili rane in travme iz otroštva. Zakaj? Zato, da jih lahko kot odrasli osebi zdaj skupaj pocelita.« Pojasnila je, da moč čustev zaljubljenosti kaže tudi na to, koliko je človek ranjen. »Bolj ko se ti zdi, da brez tega človeka res ne moreš živeti, bolj to kaže na tvojo ranjenost.«

Ko se dva zaljubita, se čez čas ta čustva umirijo in začne se kazati tisto, zaradi česar sta se pravzaprav zaljubila – pojavijo se podobni občutki, kot sta jih partnerja imela v primarni družini in takrat nastopi priložnost, da jih razrešita. »Zelo pomembno je tudi, kakšno energijo oddajata osebi, ko se srečata, a tudi vizualni del je zelo pomemben,« je povedala strokovnjakinja in dodala, da ko faza zaljubljenosti mine, ko padejo rožnata očala, pride do odločitve, ali bosta dva nadaljevala skupno pot. Zato je pomembno, da ju povezujejo skupne vrednote. »Potem je na njima, ali se bosta soočala s stvarmi, ki jih morata predelati, ali pa se bosta ustrašila,« je izpostavila.

 Ko faza zaljubljenosti mine, ko padejo rožnata očala, pride do odločitve, ali bosta dva nadaljevala skupno pot.

V partnerju vidimo, kaj je znotraj nas

Ali je torej lažje, če človek ostane sam? Einsiedlerjeva je opomnila, da nam ravno odnos daje možnost spoznavanja sebe. »Če je človek sam, nima nikogar, ki bi mu nastavil ogledalo, ki bi mu kazal, kaj je v njem,« je pojasnila in še dodala, da je na tak način težje rasti, predelovati, kajti bistveno dlje traja, da se dokoplješ do določenih vzorcev. »V partnerju pa vidimo, kaj je znotraj nas, vidimo kaj moramo predelati iz svoje preteklosti,« je poudarila in dodala, da je partnerstvo čudovit poligon za to, da si dva pomagata, da si stojita ob strani, da drug drugemu podajata roko. To je zdravo partnerstvo.

O ljubezni imamo pogosto napačne predstave, radi jo idealiziramo. »Potem pa življenje naplavi nahrbtnike preteklosti in začne se delo,« je opozorila. Einsiedlerjevi je všeč misel, ki jo je slišala od nekega para: »S partnerjem se vsak dan odločava in odločiva za ljubezen.« Izpostavila je, da lahko pri partnerju vidiš le to, kaj je narobe. Če se pa vsak dan odločiš za ljubezen, posvečaš pozornost vsemu dobremu in lepemu in tisto, čemur posvečamo svojo energijo, tisto raste.

Pari imajo pogosto pričakovanja, da bo partner znal brati misli in točno vedel, kaj si drugi želi. To je eden izmed pogostih razlogov, da v odnosu pride do trenj. »Pogovarjati se moramo, moramo biti odkriti,« je svetovala in opozorila še na to, da trenja lahko nastanejo tudi takrat, ko partner nehote sproži v drugem vzorce, ki so prtljaga iz preteklosti. Če se nekdo npr. nikoli ni počutil slišanega že kot otrok, bo morda povsem nedolžen stavek ali situacijo dojel čisto drugače, skozi svoj filter dojemanja in je lahko to sprožilec teh istih občutkov, da ni slišan.

Kdor bo eksperiment na Planet TV gledal s srcem, se bo lahko veliko naučil

Oba strokovnjaka sta se strinjala, da je za gledalce dodana vrednost oddaje diskusija oz. spodbuda k diskusiji, ki je sicer morda ne bi odprli. Je vzpodbuda parom, da se vprašajo o svojem odnosu, se o njem pogovarjajo. »Ko smo se v eksperimentu pogovarjali z določenim parom, nismo nagovarjali le njiju, ampak tudi vse ostale pare. In prav tako tudi tiste, ki oddajo spremljajo doma,« je pojasnila Einsiedlerjeva in dodala, da se bo tisti, ki bo gledal z odprtim srcem, lahko veliko naučil. Ko bo gledalec videl nekoga, ki mu je hudo in joka, bo morda toliko lažje tudi sebi dal dovoljenje, da s partnerjem iskreno deli svoja čustva. Strokovnjakinja je priznala, da se je eksperiment izkazal nad njenimi pričakovanji. Tudi če pari ne najdejo ljubezni, se tkejo prijateljstva – in to je ogromna dodana vrednost. »Tudi mi trije smo se veliko naučili drug od drugega in tudi mi smo našli prijateljstvo, ki se ne bo končalo s koncem eksperimenta,« je sklenila strokovnjakinja.

Za gledalce je dodana vrednost oddaje diskusija oz. spodbuda k diskusiji.

Za uspešno partnersko zvezo je najpomembnejša redna in primerna komunikacija

O ljubezni in odnosih smo se pogovarjali tudi z dr. Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko, ki je doktorirala iz zakonske in družinske terapije. Zanimalo nas je, kateri so po njeni oceni ključni temelji za zdrav in dolgotrajen partnerski odnos. Razložila nam je, da je za uspešno partnersko zvezo najpomembnejša redna in primerna komunikacija o vsem tistem, kar je pomembno za vsakega od partnerjev ter za njun odnos. Potrebno je tudi, da damo partnerju nekakšna »navodila za uporabo«; od partnerja ne smemo pričakovati, da nam bo bral misli in ugibal o tem, česa si želimo in česa ne.

Prav tako je po besedah psihoterapevtke zelo pomembno, da partnerja ne jemljemo kot samoumevnega, odnos je delo in pričakovati, da bo uspešen, brez da bi se zanj potrudili, je kot da bi se vpisali na študij in na podlagi tega pričakovali diplomo. »Zelo pomembno je, da najdemo način, na katerega bomo ostajali s partnerjem povezani, z njim ohranjali ljubeč stik, ter si kljub obveznostim vzeli čas le zanj,« je povedala in dodala, da je ob težavah ključno, da se vprašamo, kakšen je naš prispevek, kaj lahko izboljšamo pri sebi, kar bi lahko pripomoglo k boljšemu odnosu. »Prelaganje krivde na drugega je seveda recept za neuspeh. Pomembno je, da konflikte razrešujemo čimprej, na način, ki čim manj poškoduje odnos in da se iz njih tudi kaj naučimo,« je še pojasnila.

Zelo pomembno je, da partnerja ne jemljemo kot samoumevnega, odnos je delo.

Kot je povedal Bojanović, se že v 10 sekundah odločimo, ali nas nekdo privlači ali ne. A kaj nas potem v naslednji fazi odnosa prepriča v to, da si z osebo tudi želimo ostati oz. kaj nas najpogosteje odvrne od tega? »Ko beseda nanese na vprašanje o tem, kako vedeti, kateri partner je pravi za nas, oziroma, ali smo to vedeli oziroma čutili že od trenutka, ko smo ga prvič zagledali, lahko slišimo zelo različne odgovore,« je pojasnila psihoterapevtka. Nekateri pari se strinjajo, da je šlo za obojestransko simpatijo ali celo ljubezen na prvi pogled, nekje se ta zgodi le na eni strani, na drugi pa malce ali pa celo precej kasneje. Neredko pa po njenih besedah ljubezen zraste iz prijateljstva. »Kot na splošno velja v ljubezni, tudi glede tega ni pravil,« je dodala.

Pogosto lahko slišimo, da tisto pravo ljubezen napoveduje občutek »poznanosti«, domačnosti, ki je prisoten že na začetku. Za to, da preskoči iskrica, da se dva zaljubita, se mora zgoditi to, da na nezavedni ravni drug v drugem prepoznata tisto, kar jima je znano iz preteklih odnosov, iz primarne družine. »Seveda gre pogosto tudi za vsebine, ki so vse prej kot prijetne in lahko čez čas prinesejo tudi spore in bolečino,« je pojasnila.

Glede težav, s katerimi se danes pari najpogosteje srečujejo, pa je opozorila, da je v današnjem hitrem svetu zelo pogost problem, da nam primanjkuje časa. »Velikokrat tudi za partnerski odnos, v tem primeru pride do tega, da se partnerja oddaljita, vse manj komunicirata in postaneta drug drugemu tujca,« je pojasnila in dodala, da posledično lahko pride tudi do prevar, tako v čustveni kot v fizični obliki. Opozorila je še, da je pogosto težava tudi v komunikaciji – te je premalo ali pa je neprimerna. Po besedah prihoterapevtke je pogosto prisotno tudi pričakovanje, da nas bo drugi, torej partner, osrečil. »Dobro partnerstvo seveda lahko naše zadovoljstvo še poveča, vendar pa moramo za temelje poskrbeti sami,« je zatrdila.

Narobe pa je tudi to, da želimo partnerja spremeniti. »Tudi tu bomo ostali razočarani, saj se vsak lahko spremeni le, če si sam želi tega,« je povedala. A tudi temačni trenutki so del vseh skupnih poti in pomembno je, da se vsakodnevno trudimo, da skupaj osvetljujemo tisto, kar je boleče, ter te vsebine razrešujemo. »Vsak pri sebi in tudi skupaj, če ocenimo, da je to potrebno,« je svetovala.

Narobe pa je, če želimo partnerja spremeniti. 

Po eni strani je partnerstvo lažje, po drugi težje kot nekoč

Fabjanovo smo vprašali še, v čem so se odnosi najbolj spremenili, če jih primerjamo z odnosi starejših generacij, ki so bile še nekoliko bolj tradicionalne. Bi se danes morda še lahko obnesle dogovorjene poroke? »Včasih so bile stvari bolj jasne – v mlajših letih so se poročali, imeli družino, morda s sošolcem, sosedom, sodelavcem, svet je bil 'manjši',« je opisala pretekle okoliščine in ob tem še omenila, da so bile takrat razveze redkejše – iz roda v rod se je namreč prenašala mantra, da je v zakonu treba pač potrpeti.

»Zdaj je precej drugače,« je dejala in nadaljevala s pojasnilom. Vsak trenutek lahko spoznavamo ljudi s celega sveta, z njimi klepetamo preko aplikacij, pošiljajo nam slike dogajanja v njihovih dnevih in počutimo se povezani z njimi na podlagi tega. Če si samski, je danes tudi povsem sprejemljivo, razhodi in razveze niso nič posebnega, oblike partnerskih odnosov postajajo vedno bolj raznovrstne. Imamo veliko informacij o vsem, na voljo so različne oblike pomoči. Moški in ženske smo bolj enakopravni – doktorantka zakonske in družinske terapije je spomnila, da so včasih ženske morale ostajati v odnosu tudi zaradi ekonomske podrejenosti. »Po eni strani je partnerstvo lažje, po drugi težje,« je ocenila. Seveda je dobro, da si z nekom zato, ker želiš in ne zato, ker iz določenih razlogov moraš. Možnosti izbire pa gredo po njenih besedah v neskončnost, seveda to prinaša tudi stres in negativne posledice, smo bolj zamenljivi, v odnosih najdemo manj varnosti. »In glede na vse to menim, da se dogovorjene poroke danes v zahodnem svetu verjetno ne bi najbolje obnesle,« je odgovorila na naše vprašanje.