Populistični nacionalizem v vzponu: je to prihodnost sveta in Evrope?

Vznik narodnosti kot pomembne za posameznikovo identiteto datira nekam v 18. stoletje. Seveda so pred tem obstajali jeziki, etnije in nacionalne skupnosti, vendar pred tem pripadnost narodu in naciji ni igrala poglavitne vloge v življenju individuuma.

Po vzponu nacionalnih držav je po 2. svetovni vojni prišlo do nadnacionalnega povezovanja. Nastajala so zavezništva med enako mislečimi narodi, kot so Evropska unija, NATO in druga.

In če je še včeraj pojem nacionalnosti na stari celini bledel pod sloganom "več Evrope", se je čez noč vse spremenilo. Prihodnost Evropske unije kot vse tesnejše nadnacionalne zveze držav je pod vprašajem, močne korenine pa ponovno poganjajo ideje izolacionizma in (radikalnega) nacionalizma.

Kako je narod postal kategorija, je stvar mnogih teorij in interpretacij. Ena izmed vidnejših je Andersonova, ki je v temeljih povezal vzpon nacionalizma in izum naroda z zatonom religioznega načina življenja. Utemeljeval je, da gotovost, ki jo daje religijska skupnost ter vera v onostranstvo, v 18. zamenjala negovotost in bivanjska nesigurnost.

Zapisal je: »Raj je bil pokopan: usodnost je postala s tem bolj nedoločena. Treba je bilo torej poiskati posvetni način za transformiranje usodnosti v kontinuiteto in slučaja v smisel. In malo je reči, ki bi temu bolj ustrezale kot ideja naroda.«

Zaton in ponovni vzpon nacionalizma

Sicer je nacionalizem zaradi krute izkušnje druge svetovne vojne za desetletja postal stvar margine in mračnjaštva, zamenjal pa ga je tako imenovan »zdravi patriotizem«. Zbudile so se ideje univerzalizma in nadnacionalne ureditve.

Vendar ni več tako. Mimo resnega medijskega zanimanja, v senci norčevanja in čudenja mainstream medijev, se po vsem svetu budijo nacionalistična čustva in ob njih popularni nacionalistični voditelji.

V Ameriki, kjer je 61 milijonov ljudi prepričal vzklik »Napravimo Ameriko spet veličastno!« je situacija jasna, o tem je bilo mnogo povedanega. Vendar pa se podobna gibanja porajajo tudi drugje. V Franciji odlično kaže Nacionalni fronti in Marine Le Pen, ki sicer ne govori o specifičnih nezaželenih etnijah, omenja pa  gromozanski val migrantov.

Eno izmed gesel njene stranke je: »Izberi svojo sosesko, glasuj za fronto!« in seveda daje vedeti, da je na strani Frexita, torej izstopa Francije iz Evropske unije, s sloganom: »Ne Bruslju, da Franciji!«

Potem je tu Velika Britanija, kjer je bilo v referendumskem boju za izstop iz unije slišati tudi vzklike: »Hočemo svojo državo nazaj!« Torej je tudi brexit stekel z nacionalističnim podtonom, ki ne predvideva nadnacionalnega povezovanja.

Ne moremo mimo Kitajske, ki meddržavno sodelovanje vse bolj vidi kot nekaj negativnega za svoj ekonomski razvoj, prav tako se ostrijo odnosi z Japonsko. Turčija je v kontroverzni vojni s Sirijo, eskaliranem odnosu s kurdsko in ostalimi manjšinami, tu je Erdoganovo islamsko vsiljevanje in geslo o »Novi Turčiji«.

Simptom istega trenda je tudi aktualno kamenjanje begunskega taborišča na otoku Hiosu v Grčiji. Da so neonacisti ponoči napadli kamp in vdrli v bivalne prostore, v katerih so spale družine.

Kakorkoli pa vsi ti pojavi niso ločeni od domačega okolja, tudi v Sloveniji je opaziti porast novega nacionalizma, ki se v veliki meri veže na migrantsko krizo in širi po družabnih omrežjih.

Liberalni diskurz dela nacionalizmu uslugo

Kako in zakaj prihaja do porasta rasizma in nacionalizma, je vredno raziskovanja. Eden izmed razlogov je gotovo tudi naraščajoča neenakost, saj se nacionalističnim ideologijam večinoma pridruži delavski razred, ljudje z nižjo izobrazbo in dohodki.

Po drugi strani pa pri amortizaciji nacionalizma tudi ravno ne pomaga liberalna misel. Kot pove novinar Economista: "Mnogi prebivalci Evrope, sploh starejši, so bili zadovoljni v državah, kakršne so bile. Niso pričakovali imigracije in tega, da je Evropa bolj muslimanska, ZDA pa manj belska. Ko izražajo svoje negotovosti, so te odpravljene kot rasizem.«

Medijski in liberalni diskurz, ki zatira vsako domnevno nestrpnost in ne dopušča debate, kvečjemu povzroča še večje nacionalistične težnje, ki se razvijajo na obrobju in na skrivaj.

Učinek je bil viden na ameriških predsedniških volitvah, ko zaradi »skritih sramotnih mnenj« nihče ni zares predvidel Trumpove zmage.