Politično korekten izhod iz kolesja sistema

Ko maturanti odpišejo svoj esej, se v medijih pojavijo eseji o eseju, ki poskušajo povedati to, česar avtorji ne bi znali povedati v svojem četrtem letniku. Nekakšna čudno novinarsko dokazovanje, da znamo bolje pisati o tem, o čemer morajo pisati nove in nove generacije najstnikov. In tako tudi mi.

Hoteli smo napisati kritični komentar o tem, kako je Alamut preveč trivialen in Huxley preveč kratkočasniški, kako smo mi, zgodnejših letnic rojstva, brali zahtevnejše čtivo.

Hoteli smo pisati o tem, da so slavisti z naslovom tokrat res brcnili v prazno, saj je samomorov v naši deželi že tako preveč. Želeli smo polemizirati, ali je refleksija devetnajstletnikov neprimerna in zdravilna, če je pametno, da naši maturanjte bolje kot mladeniči na gori Alamut prevprašajo svojo družbeno in zgodovinsko pozicijo.



Hoteli smo pisati o tem, da je samomorilnost prej osebna kot sistemska in da naslov, ki samomor poveže s kolesjem sistema, neudobno spominja na Durkheima in vse ostalo, kar bi lahko najstniki o deviacijah napisali na družbenem nivoju.

Po drugi strani esej o individuumih, ki jedo antidepresive, tudi ni svetla alternativa. Je sploh rešitev? Kdo ve.

Ne bomo pisali o tem. Dan po maturitetnem eseju se je na spletu kot lista za odstrel pojavil poimenski seznam maturitetne komisije, ki nam uničuje mladino. Še malo pa bodo našli ostale prestopke teh pedagogov, jih javno ponižali in kolesje sistema bo morda pripeljalo v kakšen nov samomor. Izhod ali ne, kolesje slovenskega medijskega sistema samomore vsekakor generira. Zatorej bomo ubrali drugo pot.

Sedaj pa hodimo niti ne iz lastnih življenj, temveč iz sistema. Afirmacija skupnosti, ki pa ne pojde onkraj vdanosti v našo nemoč za spremembo.

Kam?!

Mogoče pa bomo za hip prevprašali uporabljeni samostalnik, ki je obvisel med samomorom in kolesjem sistema: Izhod. Mogoče je to politično najprimernejša formulacija: boj proti sistemu je preveč terorističen, boj za nov sistem preveč partizanski, samomor kot totalni konec preveč poganski.

V duhu šolske literarne nevtralnosti, ki se trudi obenem ostajati angažirana in kritična, torej z samomorom odhajamo iz življenja. Odhajamo kam? Na sterilen peron kot Harry Potter? V nebesa? Kaj izhaja iz izhoda na koncu sistema? Je naš edini privilegij, da nismo za zaprtimi vrati, temveč nam doba po Sartru in eksistencializmu dobrodušno ponuja izhod?

Iz sistema odhajamo kot bežni popotnik v času in kraju, ki nam pač ni bil povšeči. Kako praktično – abortus pa je izhod iz nosečnosti, umor izhod iz neugodnega odnosa. Pravzaprav škoda. Geste, ki so bile nekdaj tragične, amoralne, ali pa revolucionarne in prodorne – pompozne v svoji bojevitosti, samuraj, ki si sabljo zapiči v trebuh, Sokrat, ki mirno pogoltne strup v upor svojim sodnikom ...

Sedaj pa hodimo niti ne iz lastnih življenj, temveč iz sistema. Afirmacija skupnosti, ki pa ne pojde onkraj vdanosti v našo nemoč za spremembo.

Hoteli smo pisati o tem, da Huxley in Bartol, sploh pa ta naslov, niso dovolj dobri, da bi naši maturantje postali zmogljivi um naše skupne prihodnosti. Ampak po drugi strani, vedno  je na voljo tudi izhod.