Politično kadrovanje po slovensko
Gostujoči avtor
- 12. 5. 2020 ob 6:34
- 10 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
Te dni je v javnosti in medijih ponovno slišati precej negodovanja in slabe volje ob menjavah na najvišjih uradniških položajih. Za kaj pravzaprav gre?
V Sloveniji smo se nekaj let pred vstopom v Evropsko unijo, morda ravno zaradi tega dogodka, odločili vzpostaviti sodoben, strokoven in na izgradnji uradniške kariere temelječ sistem javnih uslužbencev. Sistem, ki bi tudi v politično viharnih časih znal in zmogel predstavljati tisti temeljni kamen stabilnosti, na katerem bi bilo moč tudi ob morebitnih političnih turbulencah zanesljivo tako politični oblasti kot tudi državljanom zagotavljati kvalitetno storitev in strokovni nasvet. Sistem javnih uslužbencev namreč, kljub mestoma že morečim gostilniškim in kavčerskim razpravam o nepotrebnosti državne uprave ali kar celotnega javnega sektorja, seveda ni nek nebodigatreba del države, ki samo veliko stane in troši, pa nič ne daje; ne gre za sistem, ki bi ga bilo mogoče potisniti na stran in enostavno odpustiti del javnih uslužbencev ter od preostalih obenem pričakovati večjo učinkovitost in uspešnost.
Sistem javnih uslužbencev, še posebej pa njegov ožji del, državna uprava, je ključ za uspešno, pa tudi učinkovito delovanje države; ranjen in slabo delujoč sistem javnih uslužbencev tudi za državo pomeni nepremostljive težave, kar lahko »v živo« opazujemo zadnja leta. Zakaj?
V sistemu delitve oblasti, kot ga imamo v Sloveniji, pod pojmom izvršilna oblast razumemo tako politične kot tudi upravne organe. Slednjim v širšem smislu rečemo državna uprava. Vlada kot nosilec izvršilne veje oblasti svoje funkcije opravlja s pomočjo državne uprave, ki je instrument za izvajanje politik vlade, hkrati pa je zadolžena tudi za pripravo zakonskih predlogov in drugih odločitev parlamenta.
Vlada in državna uprava sta v tesnem medsebojnem odnosu usmerjevalca in izvrševalca, pri čemer je vedno kristalno jasno, da je vlada predvsem in najprej politično telo, da ministri na svoj položaj niso prišli zaradi izjemnih strokovnih kompetenc, znanj in dolge kariere na nekem področju (seveda obstajajo tudi častne izjeme), in da mora biti državna uprava čim bolj nepolitična, obenem pa visoko strokovna in profesionalna. Upravnemu in družbenemu sistemu državna uprava namreč zagotavlja ustrezno stabilnost v času političnih kriz in nestabilnosti in to je ena njenih najbolj prezrtih in nerazumljenih vlog.
Ob zavedanju pomena in vloge strokovnega, politično neodvisnega in visoko profesionalnega sistema javnih uslužbencev, ki je v začetku tega tisočletja po dolgih letih agonije stopil na pot mnogih drugih kariernih sistemov javnih uslužbencev po svetu, se je seveda retorično vprašati, zakaj omenjenega sistema politika enostavno ne zmore pustiti na miru in mu hkrati ne nudi potrebne podpore. Žal slovenska politika tega preskoka v miselnosti ni bila nikoli sposobna, saj vedno znova dobivamo najvišje javne uslužbence, pri katerih izbiri ima končno besedo vsakokratni minister in kjer samo zelo naivni lahko verjamejo, da ministra prepriča predvsem strokovnost kandidatov.
Žal očitno politika tega ni sposobna niti danes, ko ob imenovanjih najvišjih javnih uslužbencev vidimo, da nekateri pridejo na svoje položaje brez potrebne izobrazbe in izkušenj na bodočem delovnem področju. S tem se žal zgolj nadaljuje razgradnja kariernega strokovnega sistema javnih uslužbencev, kot je bil kvalitetno zastavljen ob uveljavitvi leta 2002.
Ob tem je žalostno predvsem dejstvo, da vsakokratna vlada – tukaj je potrebno zelo jasno povedati, da med levimi in desnimi vladami glede tega vprašanja nikoli ni bilo večjih razlik – ne vidi ali noče videti, da vse navedeno predstavlja korake v povsem napačno smer.
Kakšen sistem javnih uslužbencev Slovenija dejansko potrebuje, je jasno; to mora biti predvsem strokoven, apolitičen, karierni, profesionalni in visoko etični sistem, ki bo zmogel tako politiki kot državljanom zagotoviti najvišjo možno raven storitev in ki bo sposoben slabim predlogom in rešitvam, pa naj jih predlaga ali promovira kdor koli že, reči jasen in odločen ne. In v takšnem sistemu mora imeti politika strogo omejen vpliv.
Žal je bilo v zadnjih letih, v časih Cerarjeve in Šarčeve vlade, na vodilne uslužbenske položaje imenovanih kar nekaj oseb, ki so predvsem imele pravilno strankarsko izkaznico, ne pa nujno tudi ustrezne izobrazbe in predvsem bogatih delovnih izkušenj; upravičen je strah, pa se bo podoben trend nadaljeval tudi v tretji Janševi vladi in kasneje tudi v vladi, ki bo le-to nasledila – po preprostem načelu, zakaj pa ne, če lahko in če so tako delali tudi naši politični predhodniki.
Morda bi bil dober in racionalen korak v pravo smer ponovna uvedba državnega izpita iz javne uprave, ki bi pomenil nekakšno vstopnico v uslužbensko razmerje in bi preprečeval, da bi službo v javni upravi opravljale osebe, katerih strokovnost in znanje sta pomanjkljiva; izpit bi morali v določenem daljšem časovnem obdobju opraviti čisto vsi javni uslužbenci, ki so bili zaposleni po letu 2007, ko je bil omenjeni izpit brez pravnega razloga ukinjen.
V Sloveniji smo se nekaj let pred vstopom v Evropsko unijo, morda ravno zaradi tega dogodka, odločili vzpostaviti sodoben, strokoven in na izgradnji uradniške kariere temelječ sistem javnih uslužbencev. Sistem, ki bi tudi v politično viharnih časih znal in zmogel predstavljati tisti temeljni kamen stabilnosti, na katerem bi bilo moč tudi ob morebitnih političnih turbulencah zanesljivo tako politični oblasti kot tudi državljanom zagotavljati kvalitetno storitev in strokovni nasvet. Sistem javnih uslužbencev namreč, kljub mestoma že morečim gostilniškim in kavčerskim razpravam o nepotrebnosti državne uprave ali kar celotnega javnega sektorja, seveda ni nek nebodigatreba del države, ki samo veliko stane in troši, pa nič ne daje; ne gre za sistem, ki bi ga bilo mogoče potisniti na stran in enostavno odpustiti del javnih uslužbencev ter od preostalih obenem pričakovati večjo učinkovitost in uspešnost.
Sistem javnih uslužbencev, še posebej pa njegov ožji del, državna uprava, je ključ za uspešno, pa tudi učinkovito delovanje države; ranjen in slabo delujoč sistem javnih uslužbencev tudi za državo pomeni nepremostljive težave, kar lahko »v živo« opazujemo zadnja leta. Zakaj?
V sistemu delitve oblasti, kot ga imamo v Sloveniji, pod pojmom izvršilna oblast razumemo tako politične kot tudi upravne organe. Slednjim v širšem smislu rečemo državna uprava. Vlada kot nosilec izvršilne veje oblasti svoje funkcije opravlja s pomočjo državne uprave, ki je instrument za izvajanje politik vlade, hkrati pa je zadolžena tudi za pripravo zakonskih predlogov in drugih odločitev parlamenta.
Vlada in državna uprava sta v tesnem medsebojnem odnosu usmerjevalca in izvrševalca, pri čemer je vedno kristalno jasno, da je vlada predvsem in najprej politično telo, da ministri na svoj položaj niso prišli zaradi izjemnih strokovnih kompetenc, znanj in dolge kariere na nekem področju (seveda obstajajo tudi častne izjeme), in da mora biti državna uprava čim bolj nepolitična, obenem pa visoko strokovna in profesionalna. Upravnemu in družbenemu sistemu državna uprava namreč zagotavlja ustrezno stabilnost v času političnih kriz in nestabilnosti in to je ena njenih najbolj prezrtih in nerazumljenih vlog.
Ob zavedanju pomena in vloge strokovnega, politično neodvisnega in visoko profesionalnega sistema javnih uslužbencev se je seveda retorično vprašati, zakaj omenjenega sistema politika enostavno ne zmore pustiti na miru in mu hkrati ne nudi potrebne podpore.
Razgradnja kariernega strokovnega sistema
Ob zavedanju pomena in vloge strokovnega, politično neodvisnega in visoko profesionalnega sistema javnih uslužbencev, ki je v začetku tega tisočletja po dolgih letih agonije stopil na pot mnogih drugih kariernih sistemov javnih uslužbencev po svetu, se je seveda retorično vprašati, zakaj omenjenega sistema politika enostavno ne zmore pustiti na miru in mu hkrati ne nudi potrebne podpore. Žal slovenska politika tega preskoka v miselnosti ni bila nikoli sposobna, saj vedno znova dobivamo najvišje javne uslužbence, pri katerih izbiri ima končno besedo vsakokratni minister in kjer samo zelo naivni lahko verjamejo, da ministra prepriča predvsem strokovnost kandidatov.
Žal očitno politika tega ni sposobna niti danes, ko ob imenovanjih najvišjih javnih uslužbencev vidimo, da nekateri pridejo na svoje položaje brez potrebne izobrazbe in izkušenj na bodočem delovnem področju. S tem se žal zgolj nadaljuje razgradnja kariernega strokovnega sistema javnih uslužbencev, kot je bil kvalitetno zastavljen ob uveljavitvi leta 2002.
Ob tem je žalostno predvsem dejstvo, da vsakokratna vlada – tukaj je potrebno zelo jasno povedati, da med levimi in desnimi vladami glede tega vprašanja nikoli ni bilo večjih razlik – ne vidi ali noče videti, da vse navedeno predstavlja korake v povsem napačno smer.
Kakšen sistem javnih uslužbencev Slovenija dejansko potrebuje, je jasno; to mora biti predvsem strokoven, apolitičen, karierni, profesionalni in visoko etični sistem, ki bo zmogel tako politiki kot državljanom zagotoviti najvišjo možno raven storitev in ki bo sposoben slabim predlogom in rešitvam, pa naj jih predlaga ali promovira kdor koli že, reči jasen in odločen ne. In v takšnem sistemu mora imeti politika strogo omejen vpliv.
Bo Janševa vlada sledila trendom politizacije pod Cerarjem in Šarcem?
Žal je bilo v zadnjih letih, v časih Cerarjeve in Šarčeve vlade, na vodilne uslužbenske položaje imenovanih kar nekaj oseb, ki so predvsem imele pravilno strankarsko izkaznico, ne pa nujno tudi ustrezne izobrazbe in predvsem bogatih delovnih izkušenj; upravičen je strah, pa se bo podoben trend nadaljeval tudi v tretji Janševi vladi in kasneje tudi v vladi, ki bo le-to nasledila – po preprostem načelu, zakaj pa ne, če lahko in če so tako delali tudi naši politični predhodniki.
Morda bi bil dober in racionalen korak v pravo smer ponovna uvedba državnega izpita iz javne uprave, ki bi pomenil nekakšno vstopnico v uslužbensko razmerje in bi preprečeval, da bi službo v javni upravi opravljale osebe, katerih strokovnost in znanje sta pomanjkljiva; izpit bi morali v določenem daljšem časovnem obdobju opraviti čisto vsi javni uslužbenci, ki so bili zaposleni po letu 2007, ko je bil omenjeni izpit brez pravnega razloga ukinjen.
Avtor prispevka je dr. Miro Haček, redni profesor politologije s FDV.
Povezani članki
Zadnje objave
Je prihodnost mesne hrane v laboratorijsko vzrejenem mesu namesto ubijanja živali?
11. 12. 2023 ob 6:31
Gospodarstveniki niso (u)slišani: kaj pa, če so za to krivi tudi sami?
10. 12. 2023 ob 17:07
Kdo je bil zares prvi
10. 12. 2023 ob 16:50
Živa dediščina aleksandrink
10. 12. 2023 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Je prihodnost mesne hrane v laboratorijsko vzrejenem mesu namesto ubijanja živali?
11. 12. 2023 ob 6:31
Kdo je bil zares prvi
10. 12. 2023 ob 16:50
Živa dediščina aleksandrink
10. 12. 2023 ob 16:15
Prihajajoči dogodki
DEC
11
Brati gore | Triglav je naš ob 130-letnici PZS v Kamniku
18:00 - 19:00
DEC
11
10 mesecev v Srednji Ameriki - potopisno predavanje
19:45 - 20:45
DEC
11
Večer Dvořakovih samospevov
20:30 - 22:00
DEC
12
V objemu odvisnosti: okrogla miza o odvisnosti
18:00 - 19:30
DEC
12
Pravljično Celje: Pravljični gala balet
18:00 - 20:00
Video objave
Odmev tedna: Za denar gre
8. 12. 2023 ob 20:31
Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 20:31
Vroča tema: Obnova po poplavah poteka prepočasi, vsak večji dež nas spravi na obrate!
29. 11. 2023 ob 18:35
Izbor urednika
Tri lekcije zgodbe o donacijah za "herojskega gasilca" Sandija Zajca
3. 12. 2023 ob 18:07
10 komentarjev
Alojzij Pezdir
V sinočnjem Faktorju je komentator Miloš Čirič duhovito primerjal ustaljeno prakso političnega kadrovanja v dosedanjih slovenskih vladah in državnih administracijah kot "avtobus", ki ima odprta praviloma le vstopna vrata.
Kar pomeni, da se z zamenjavo vlade število "potnikov" oz. socialno varnih ter družbeno privilegiranih državnih uslužbencev praviloma poveča za nove bivše državne sekretarje, bivše direktorje direktoratov, agencij, skladov, inšpekcij ..., stroški državne uprave pa se neobrzdano in negospodarno povečajo, storilnost, učinkovitost in kompetentnost državne uprave pa - nasprotno - praviloma pada, pada ...
Najmanj, kar bi morala politično odgovorna, kompetentna in gospodarna vlada storiti, je, da bi na široko odprla tudi izhodna vrata iz "avtobusa" državne administracije ter da bi se na osnovi jasnih in javno preverljivih strokovnih kadrovskih ciljev, kriterijev in meril razbremenila vseh državnih uslužbencev, ki že dlje časa ne dosegajo zahtevanih storilnostnih, kakovostnih in količinskih ciljev, kriterijev in meril učinkovitega in ažurnega delovanja na svojih delovnih mestih.
Eden od temeljnih strateških kadrovskih in poslovnih ciljev vsakega odgovornega in kompetentnega ministra bi moral biti, da z jasnimi storitvenimi cilji ter kakovostnimi kriteriji in merili "prevetri" in nenehoma kritično preverja sestavo na "svojem" resornem ministrstvu ter v državni upravi pod "svojo" pristojnostjo v smeri postopnega in vztrajnega nujnega zmanjševanja števila zaposlenih v državni upravi ter vzporedno nujnega dviganja kakovosti poslovanja in storitev državnih uradnikov ter vzporedno ustreznega dviganja plač zaposlenih v bolje organizirani in bolj kompetentni državni upravi.
STAJERKA2021
Na DEMOKRACIJI je objavljen nepregledno dolg seznam kadrovanj v obdobju Šarčeve vlade.
In on očita novi legitimni oblasti kadrovske menjave.
Pa da te kap, ta človek nima kompasa za nobeno področje. Sam je počel na veliko z menjavami, sedaj pa ko nova oblast zamenja nekoga, pa je vse narobe.
Šarec, ne moreš skriti tega, kar si počel. HVALA TI, DA SI ODSTOPIL!
Kraševka
Šarec je produkt RTV, zato ga še vedno ŠČITIJO. Nikoli ni bilo Tarče, ki bi pokazala na vse Šarčeve "rabote". To, da je Šarec hitel kadrovati, ko je že bil v ODHODU, je največja ZLORTABA. Če si je s tem kupoval nove volitve, pa prav lahko štejemo za KORUPCIJO, katero Kolesarji nič ne omenjajo, pa tudi RTV ne.
Friderik
Ko bi le bilo tako preprosto! Normalno bi bilo, da bi uradnik lojalno delal za vsakogar, ki je trenutno na oblasti. Pa ni tako. Če ni iz njegove politične opcije, ni lojalen. To je eno. Drugo pa je vodenje posameznega organa. Po eni strani vodja oz, predstojnik nima nobenih vzvodov, da neubogljivega in lenega uradnika ustrezno kaznuje ali celo odpusti. In to vsak uradnik ve. Mirno lahko dočaka upokojitev, ne da bi s prstom mignil in če ga priganjaš, je to mobing ali "nedovoljen" vpliv na "strokovno" odločitev. Tako predstojniku ne preostane drugega, kot, da se še sam preda, uda v usodo in čaka konec mandata ali pa molitev za boljše čase. In tretje je, vodje ne znajo voditi. Namesto, da bi delegirali naloge, jih sami opravijo ali ne opravijo ali zavlačujejo, ker ne vedo, kaj so dolžni na svojem položajo storiti.
Med uradniki na raznih inšpektoratih, ARSO in podobnih inštitucijah pogosto slišimo znameniti "za to, kar naredim, sem še premalo plačan". In ne naredi, kar je dolžan narediti. Mediji in drugi mirno poslušajo, recimo inšpektorja, ki izjavi "da ni prejel prijave" in zato ni nič naredil. Nihče ga ne vpraša ali ni njegova naloga inšpicirati?, torej ne čakati na prijavo. To je samo primer. Na ARSO tudi leta in leta nič ne odločijo. pa še tisto potem, kar napišejo, so zgolj neke fraze in leporečenje. In tako dalje. Daleč, zelo daleč smo od profesionalnega uradništva na katerega bi se lahko vsakokratna oblast zanesla, da bo opravilo svoje delo hitro, profesionalno in kakovostno.
Kraševka
Dobro ste povedali.
Alojzij Pezdir
S profesorjem politologije se je mogoče samo strinjati.
Praksa, da vsaka vladna stranka pridobi z udeležbo v vrhu izvršilne veje oblasti začasno popolno kadrovsko, finančno in vsebinsko oblast nad posameznim ministrstvom z vsemi upravnimi podsistemi, je več kot vprašljiva, v najslabših primerih pa tudi izredno škodljiva.
Če je že samoumevno, da je položaj ministra politična funkcija, na katero pač mandatar po veljavnem dogovoru med strankami vladajoče koalicije predlaga parlamentu "favorita" posamezne koalicijske stranke, pa to nikakor ne pomeni, da bi moralo biti samoumevno tudi imenovanje enega ali več državnih sekretarjev na tem ministrstvu, ki naj bi bili tudi iz iste stranke. V takem primeru se določeno ministrstvo spremeni dobesedno v "fevd" ali "povolilni plen" določene politične stranke, kar je z vseh vidikov demokratičnosti, vladavine prava ter strokovne neodvisnosti in avtonomnosti državne uprave popolnoma nesprejemljivo in na več ravneh in na več načinov škodljivo.
Še bolj sporno in škodljivo je, kadar se kadrovski "prevzem" določenega ministrstva s strani posamezne "ministrove" stranke nadaljuje tudi na naslednjih ravneh kadrovskega obvladovanja državne uprave, z imenovanji "naših" direktorjev in predstojnikov na direktoratih, inšpektoratih, agencijah, javnih zavodih ..., ki sodijo pod pristojnosti določenega ministrstva.
Seveda je popolnoma logično, da bo tisti, ki je bil nekoč politično izvoljen ali imenovan, nekoč tudi politično odstranjen, zamenjan. Kar nujno pomeni, da več ko je bilo političnih imenovanj in izvolitev na določene funkcije po notranji hierarhiji izvršilne veje oblasti, več bo po menjavi vlade tudi menjav po ministrstvih ter po hierarhiji oblasti navzdol. Nenehne kadrovske menjave na nižjih ravneh državne oz. javne uprave pa zagotovo ne prispevajo k njeni neodvisnosti in strokovni avtonomiji, k profesionalni neoporečnosti ter k stabilnosti in strokovni kompetentnosti. Dodatna "kolateralna" škoda absolutno prevelikega števila političnih imenovanj in političnih razreševanj je "eksponentna" rast državne uprave in s tem naraščanja stroškov državne uprave. Saj novi ministri iz strahu, da jih politični nasprotniki in mediji ne bi obtožili "političnih čistk", spravljivo ohranijo večino politično odstavljenih funkcionarjev prejšnje politične garniture v državni upravi oz. ob "državnih jaslih", pa četudi zanje ni nobenega dela in jim nobenega resnega dela tudi ne bi zaupali.
Ponovna uvedba državnega izpita iz javne uprave (ukinjenega 2007), ki jo predlaga prof. dr. Haček, bi bila kot ena od možnih učinkovitih rešitev nujna za opravljanje vseh "ne-političnih" funkcij v državni upravi, pri čemer bi veljalo pojmovati kot politično funkcijo zgolj in samo funkcijo ministra oz. prvega ministra ali predsednika Vlade RS. Kar pomeni, da bi morali tudi kandidati za državne sekretarje (direktorje direktoratov, predstojnike, ravnatelje javnih zavodov ...) kot pogoj za uspešno opravljanje svoje funkcije uspešno opraviti državni izpit iz javne uprave, ki pa bi jim omogočil delo v državni upravi tudi po zamenjavi njihovega predlagatelja na ministrskem položaju.
MEFISTO
Vase rdečkarje na prisilno delo, ne pa na položaje!
helena_3
"Kakšen sistem javnih uslužbencev Slovenija dejansko potrebuje, je jasno; to mora biti predvsem strokoven, apolitičen, karierni, profesionalni in visoko etični sistem, ki bo zmogel tako politiki kot državljanom zagotoviti najvišjo možno raven storitev in ki bo sposoben slabim predlogom in rešitvam, pa naj jih predlaga ali promovira kdor koli že, reči jasen in odločen ne. In v takšnem sistemu mora imeti politika strogo omejen vpliv." - CITAT
To je bistvo. Politično nastavljene "kadre" brez potrebnega znanja bo treba zamenjati. Strinjam se z avtorjem, da mora Janševa vlada pri tej menjavi dati prednost strokovnosti in profesionalizmu. Problem pa je, da bo takšne ljudi težko najti. Preveč smo že zašli v "sistem vaši : naši". To je nevarno. Prošnja: ne izgubljajmo se v neproduktivnih obtoževanjih in ne širimo sovraštva po forumih. To je nevarno, na kar je opozoril tudi dr. Petrič v zadnjem intervjuju. Opozarjajmo na resnične in ne na namišljene probleme. Sedanji vladi pa želim, da vztraja na poti, ki jo je začrtala na začetku in se ne pusti sprovocirati. Težko bo glede na vsa podtikanja in laži. s katerimi so se spravili nanjo. Ampak državljani potrebujemo RED in MIR. Dovolj je bilo špetira in medsebojnega zmerjanja na nizkem nivoju.
Kraševka
Ja, vse je res. Toda ali DESNA - vlada lahko vlada, če ji državni uslužbenci, ki jih je nastavila "Leva roka", mečejo polena pod noge ? Lep primer je GALE, ki je kot DRŽAVNI USLUŽBENEC, nezakonito snemal ministra in pri tem pomagal Šarcu in celotni LEVICI, da bi s pomočjo Tarče, strmoglavili ZAKONITO vlado? Ko se bodo državni USLUŽBENCI profesjonalno vedli do ministrov in sekretarjen, neglede katera opcija vlada, potem bo ta problem rešen. V Sloveniji je problem, ker so državni uradniki velikokrat nasledniki komunističnega sistema in sabotirajo VLADO, če je slučajno Desna opcija! To ni profesionalno! Tudi URADNIKI se morajo truditi, da opravičijo s svojim delom - za obdržanje DELOVNEGA MESTA !
Teodor
Lepo teoretiziranje. Izkazalo pa se je, da so tudi povsem strokovni kadri ravnali zelo politično pristransko. Tako, da najprej bo treba spremeniti vrednostni sistem ljudi kot celote (beri osnovne oblike poštenosti), šele potem bodo posamezni podsistemi delovali avtonomno in strokovno.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.