Pogled na ukrajinsko krizo skozi oči ženske, mame

Dogodek z ene slovenskih bencinskih črpalk:



Ne morem reči, da so šle podobe ukrajinskih mamic s kovčki v eni in otrokom v drugi roki mimo kot tisoče podobnih z drugih koncev sveta. In ne morem tajiti, da ob teh prizorih ne začutim z njimi. Kot težka podoba iz sanj se slika sidra vame.

Nehote mi misli uidejo na moje otroke in vse, kar bi šlo čez mene, če bi se sama srečala z brezkompromisnim dejstvom: hitro spakiraj in še hitreje pot pod noge. Kam? Ne vem točno, nekam na varno, kamor gredo tudi druge. Poznam v tujini koga, ki mi lahko pomaga? Kako bo z otroki, ki sploh ne razumejo vsega skupaj? Kaj je najnujnejše, brez česar ne moremo?

Še posebej me zabolijo prizori poslavljanja. »Adijo! Ne veva, za koliko časa.« Nekje kljuva: prosim, vrni se živ! A prej pojdi branit našo domovino. Z upanjem, da se vrne mir in da se vrneva skupaj. Kot hišica iz kart se sesujejo skupni načrti in nastopi kruta menjava prioritet, kjer na prvo mesto skoči domovina, za kar je treba dati sebe na drugo mesto. Malce nepredstavljivo za nas, ki že od malih nog živimo v miru.

V Sloveniji se to zdi kot prizor iz filma tam nekje daleč. Morda Afrika. Ne, ne, ni daleč! To se dogaja ljudem, ki živijo podobno kot mi.

V Sloveniji se to zdi kot prizor iz filma tam nekje daleč. Morda Afrika. Ne, ne, ni daleč - 2.000 km od nas je to! To se dogaja ljudem, ki živijo podobno kot mi. To niso strgani otroci, to so punčke v roza puhovkah in mamice s sodobnimi kovčki in vozički. Z lahkoto bi jih dala v naš vrtec, kjer se srečujemo vsak dan. To sem lahko tudi jaz.

In na koncu koncev – kaj bo, ko bo tega konec? Travma na travmo, strahovi, ki jih bodo nosili v naslednje generacije. Na tisoče razseljenih družin brez očetov. Močne mame in poškodovani otroci. Ampak zdaj ni čas za psihologijo, zdaj je čas za eksistenco v najkrutejšem pomenu besede: biti ali ne biti!

Boli. Zato si misli hitro preusmerim v to, kaj lahko, saj me te misli peljejo nekam tja dol. V spiralo, kjer je dno brez(d)no in od koder me ni več za otroke, ampak ostajam sama s skrbmi in strahovi. Misel se obrne – bo zato kaj bolje?

Porodita se samo dve misli: kako lahko pomagam od tu, kjer sem in molitev. S tem grem lahko naprej in sem spet tukaj in zdaj. Ne več v strahovih, ki paralizirajo. Z otroki in možem. Tisočkrat bolj hvaležna za vse.