Podnebne spremembe bi lahko bile naša nova covid kriza

Čez vikend je polnoletna postala Greta Thumberg, ena najbolj znanih in vplivnih najstnic na svetu, ki si prizadeva, da bi podnebne spremembe jemali resno kot sedaj covid krizo. In bi tako tudi ukrepali. In punco sem tokrat vzela resno. Njeno vnovično pojavljanje v medijih me je spomnilo na njene grožnje in ustvarjanje strahu o tem, kaj vse se bo zgodilo s svetom, če ne bomo takoj ukrepali.



A prav to, kar sedaj preizkušamo v času boja z novim koronavirusom, utegne biti kmalu uporabljeno v boju proti podnebnim spremembam.

Na leto 2020 bi tako lahko gledali tudi kot na leto, ko se ni zgodilo vse hudo, ki so ga raziskovalci napovedovali. Zaradi globalnega segrevanja, ki prinaša podnebne spremembe, bi moralo preteklo leto po strokovnih napovedih – in ne branju iz kristalnih krogel, dlani ali kavnih ostankov - prinesti katastrofe, hujše od globalne pandemije. Pa jih ni. Pa čeprav je prineslo »najhujšo krizo po koncu druge svetovne vojne«.

Napovedi, za katere smo lahko hvaležni, da se niso zgodile

Tako je leta 2004 ameriško obrambno ministrstvo opozorilo, da zaradi podnebnih sprememb svetu do leta 2020 grozi vojna z jedrskim orožjem, množične vstaje, velike suše in lakota.

Angela Merkel je leta 2007 napovedala, da do leta 2020 na najvišjem nemškem vrhu Zugspitze ne bo več ledenika. Čeprav se je ta od tedaj občutno stopil, ima še vedno kar precejšen obseg. Prav tako so strokovnjaki do leta 2020 napovedovali izginotje ledeniškega ledu na Kilimandžaru. Pa je ta še vedno tam. Zemljina površina je tudi vse bolj zelena, kar je trend, ki ga Nasa z vesolja opazuje že leta, kar je gotovo pozitivno, če ravno na tem področju ni veliko pozitivnih trendov.

John Holdren, ki je bil svetovalec ameriškega predsednika Baracka Obame, je leta 1986 napovedal, da bo leta 2020 zaradi lakote, ki bo posledica podnebnih sprememb, umrla milijarda ljudi. Čez dobrih dvajset let je opozorilo spet ponovil. Realno pa se je lani število stradajočih precej zmanjšalo, čeprav se je svetovno prebivalstvo precej povečalo.

Organizacija Združenih narodov je leta 2007 napovedovala, da bi do lani do 250 milijonov ljudi, tudi številni Evropejci, zaradi podnebnih sprememb trpelo zaradi problemov oskrbe s pitno vodo. Okoljski program Združenih narodov je leta 2005 napovedal 50 milijonov podnebnih beguncev do leta 2010. Ko teh ni bilo, so jih napovedali 50 milijonov do leta 2020 …

Ne govorim proti ukrepom za zmanjševanje toplogrednih izpustov, krčenju naravnih virov, preprečevanju segrevanja ozračja, a kot sicer pri razglasitvi izrednih razmer, je potrebna previdnost, saj te lahko služijo za takšne in drugačne politične cilje.

2020 nas lahko nauči tudi marsičesa o boju s podnebnimi spremembami

Tega ne pišem, da bi mislili, da podnebne spremembe ne obstajajo, da je upravičen vsakršen dvom v znanost ali ker bi hotela pokazati, da Greta Thunberg nima prav. Če se nekateri znanstveniki poslužujejo strašenja z napovedovanjem dni in let, ko bo »konec sveta«, to ne pomeni, da ni treba spremeniti našega zelo okoljsko obremenjujočega načina življenja. Inflacija napačnih napovedi tudi ne pomeni, da niso znanstveniki marsičesa napovedali pravilno - na primer dviga temperature na Zemlji – ta je bila lani sicer najvišja od konca 19. stoletja - ali dviga gladine morja.

Ni zanemarljivo, da so se poleg pandemije lani zgodili tudi požari v Avstraliji, orkan v ZDA, izbruh vulkana na Filipinih, številni potresi po vsem svetu (in hrvaški ni bil najhujši), napadi puščavskih kobilic, imeli smo uničujoče poplave … Leto 2020 je bilo tudi leto, ki nas lahko nauči marsičesa o boju s podnebnimi spremembami. Na primer, da je bolje ukrepati prej, namesto, da kasneje zatavamo v situacije napak, iluzij, neizpolnjenih obljub, negotovosti ... Ali da po krizi ni vrnitve v normalnost. Pa da se ljudje pri odločanju med svobodo in varnostjo odločamo za varnost, ker ima zaščita življenja (vsaj načeloma) prednost pred drugimi interesi.

Na to velja misliti danes, ob vsakodnevni vožnji z avtomobilom, letalskih potovanjih v eksotične dežele, ogrevanju stanovanja na 27 stopinj, da bi lahko bili v njem v kratkih rokavih, nakupovanju na Kitajskem …

Kaj nam grozi tokrat?

Začetki in konci leta in desetletja so gotovo čas, ko na plano še odločneje privrejo ugibanja o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnje; bo morda letos izbruhnil (super)vulkan, cunami, uničujoč potres, sončna nevihta, bo katera od vojn na bližnjem vzhodu prerasla v globalno, je na vidiku državljanska vojna v ZDA, morda vojna ZDA-Kitajska, bo razpadla EU … Podnebna kriza se ob tem morda zdi le ena od številih kriz, a je več kot to, ker je – tako kot pandemija – globalna.

Posledice podnebnih sprememb verjetno ne bodo prišle na točno določen trenutek, ki bi ga lahko napovedali desetletja v naprej, temveč postopoma. Napovedi in odštevanje do katastrofe sta bolj orodji medijev, načina komunikacije, tudi Grete Thunberg in številnih politikov. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je decembra svetovne voditelje (znova) pozval k razglasitvi izrednih podnebnih razmer. Nekatere države so jih že razglasile. Resolucijo na to temo je 2019 podprl Evropski parlament. Tudi pri nas je opozicija v državni zbor vložila predlog resolucije o razglasitvi izrednih podnebnih in okoljskih razmer v Sloveniji, ker gre za, tako naša aktualna opozicija, »največjo grožnjo obstoju človeštva«, pri kateri imamo časa za ukrepanje »le še desetletje«.

Ne govorim proti ukrepom za zmanjševanje toplogrednih izpustov, krčenju naravnih virov, preprečevanju segrevanja ozračja, a kot sicer pri razglasitvi izrednih razmer, je potrebna previdnost, saj te lahko služijo za takšne in drugačne politične cilje. Kar je danes preizkušano v korona epidemiji, bi bilo kmalu lahko uporabljeno v boju proti podnebnim spremembam. Obe krizi sta bili že večkrat primerjani in podnebne spremembe bodo eno ključnih političnih orodij prihodnosti.