Počitniške pasti

Še dvakrat, trikrat gremo spat, pa se bodo začele počitnice! Naj se sliši še tako noro, upam si reči, da bodo imeli od njih največ koristi tisti otroci, ki imajo doma starše, kateri jih bodo znali zaposliti daleč stran od računalnikov, pametnih telefonov in televizije.

Si predstavljate, kakšno razkošje različnih užitkov se bo s takšnimi, na videz ''nečloveškimi'' ukrepi ponujalo mladim, ki imajo v sebi energije za gore premikat!

Počitnice bodo takšne, bodo pa tudi drugačne.

Peter, Sonja in Tilen

Peter, ki je doma na visokogorski kmetiji, bo že od jutri naprej vstajal malo po peti uri skupaj z očetom. Najprej bosta šla v hlev, nato v senožeti, po kosilu pa bo za kakšno uro ali dve priskočil na pomoč mami, ki se večino dneva mudi v sirarni.

Težko opišem radost, ki bo napolnila njegovo dušo, ko bo končno prost, da se bo lahko usedel za računalnik in radovedno pofejstbukal naokoli, da vidi, kaj počnejo prijatelji in sošolci. Proste, a zaslužene minute se mu bodo zdele kot sočne, sladke jagode na torti.

Povsem drugačno zgodbo si že danes piše njegova sošolka, recimo, da ji je ime Sonja. Kadar jo bo poštar s svojim vztrajnim pritiskanjem na zvonec prebudil pred dvanajsto, bo sitna in čemerna kot zoprna osa. Medtem ko je oči na službeni poti in mami pri ljubimcu, nima pod božjim soncem kaj početi.

Dolgo v noč je bil pri njej Luka, fant iz sosednje ulice. Skupaj sta popila nekaj pločevink piva in pokadila dva, tri jointe, ki jih je prinesel s seboj. Dajeta se dol- občasno seveda- že dobri dve leti, od šestega razreda naprej, pa sta se tega športa že malo naveličala.

Vpisala se je na gimnazijo, a že vnaprej ve, da se bo na smrt dolgočasila, za povrh se ji ne ljubi sedeti ob knjigah. Pa tudi- zakaj bi?! Doma imajo zadosti denarja, pa še edinka je. ''Preklete počitnice!'' je zinila, ko je vsa mačkasta odprla prenosnik, si skuhala kavo in nato skupaj s skodelico zlezla nazaj v posteljo.

Tilen je zaključil pouk že kakšen teden pred drugimi. Ta trenutek, ko pišem tele vrstice, je v Angliji. Skupaj z vrstniki iz vse Evrope se udeležuje intenzivnega tečaja angleščine.

Iz Cambridgea se ne bo vrnil domov, ampak se bo za tri tedne ustavil še na Dunaju, kjer ga bo pričakal profesor violine iz znane dunajske glasbene šole. Zaveda se, da je, četudi ima komaj trinajst let, zelo talentiran. Če bo imel srečo in zadosti vztrajnosti, bo lahko nekoč igral pri Berlinskih filharmonikih.

Po tihem si želi, da bi vsaj zadnji teden avgusta obiskal babico na Kozjanskem, počel nič, le ležal pod jablano, gledal čebele med letom in užival ob babičini hrani ter njenem crkljanju.

PS. Staršev ne pogreša, saj se vsak večer pogovarjajo na Skypu.

Odrasli se počitnic bojijo

Tik pred ''zdajci'' je odraslih marsikje strah počitnic. Bojijo se šokantnih presenečenj, ki lahko v trenutku objestnosti uničijo življenje tako njim kot tudi otrokom.

Še bolj kot po navadi jih bo skrbelo, kaj, če se mularija brez čelade podi z motorji po glavni cesti, kadi za prvim vogalom, se napija? Kaj, če bo kdo obležal zaradi pretiranega napade lenobe in zdolgočasenosti?

Dragi starši, ne bojte se, že nekaj zaporednih let bolj slabo kaže, da se bo komu od počitnikarjev samoiniciativno ljubilo dvigniti rit in oditi na prosto. Statistika kaže, da je zato zelo malo možnosti, da se bodo različni kotički napolnili z otroškim živžavom, smehom, vragolijami.

Če bo tudi letos podobno, kot je bilo lani, potem ne bo nikjer videti žive duše. Počitnikarji bodo sedeli vsak v svojem kotu in si pošiljali sms-se. Ali pa bodo skakali po virtualnem svetu, in si domišljali, da jim je lepo.

Se bodo učili kuhanja, pospravljanja, šivanja?

Če bo tudi letos podobno, kot je bilo lani, potem ne bo nikjer videti žive duše. Počitnikarji bodo sedeli vsak v svojem kotu in si pošiljali sms-se. Ali pa bodo skakali po virtualnem svetu, in si domišljali, da jim je lepo. Morda se bodo kdaj pa kdaj sprehodili od kavča do hladilnika, kjer se bo skrivalo kaj užitnega? Sporočimo jeseni, koliko bo takšnih junakov.

Žal so danes redki starši, ki imajo možnost, da čez počitnice zaposlijo otroke. Tudi tisti, ki bi jih lahko poslali v gozd nabirat borovnice, tega ne bodo storili, ker se bojijo, da bi fasali kakšnega klopa.

Da bi se fantje in punce učili kuhanja, pospravljanja, šivanja odtrganih gumbov na majicah in hlačah?! Res ste nori, da vam takšna pregrešna ideja v 21. stoletju pade na pamet! Razni Petri in Tilni so, žal, častne izjeme.

Tako je bilo nekoč

Počitnice so se v zadnjih 70 letih drastično spremenile. Moje tete, z mamo vred, jih sploh niso poznale. Šestletne so šle služit za pestrne in od takrat naprej niso imele pravice lenariti ali se igrati s punčkami. Kruh so si morale služiti same.

Tudi moji generaciji so delovne obveznosti zagrenile brezskrbne počitnice. Takoj po osemletki smo poiskali delo v Alpini, kjer smo dva meseca krivili hrbte za tekočim trakom in služili denar za šolske potrebščine.

Moja starejša sinova sta varovala mlajšo sestrico in bratca. Kadar sta imela čas, sta igrala košarko, se podila za dekleti, mesec dni pa je bil namenjen pravi službi - od šestih do dveh.
So kljub temu, da niso pretiravali z lenarjenjem, da se niso udeleževali različnih animacij in organiziranih počitniških dejavnosti, preživeli? Logično, da so.

V bistvu, če sem iskrena, se mi v dno duše smilijo tisti otroci, ki med počitnicami ne bodo imeli kaj pametnega početi. Ki bodo samo uživali in se lepo imeli. Bojim se, da bodo konec avgusta od lenarjenja na smrt utrujeni … Predvsem pa naveličani: počitnic, brezdelja pa tudi sebe.