Pisatelji proti zažigu (nekaterih) knjig

Imeli smo manifestacijo pisateljev proti zažiganju knjig. Hvalevredno. Radio Slovenija je 8. januarja 2016 o manifestaciji poročal pri rednih poročilih ob pol štirih. Toda za razliko od drugih prispevkov je dotični prispevek imel glasbeno podlago. Ganljivo. Knjig da se ne zažiga, se je reklo. Kjer gorijo knjige, tam potem gorijo ljudje, se je posvarilo. Lepo in prav.

Če le ne bi bila vsa ta zadeva okrog osmojene knjige o politiku Kučanu (kajti o od desničarjev požgani Repetovi biografiji o Kučanu je tekla protestna beseda) tako zelo enostranska in samozaverovana, da mi je ob poslušanju uglasbenega radijskega poročanja „dvignilo dekl“.

Toliko bolj, ker se od 25. novembra 2015, ko sem sedel na imenitnem odrčku debatne kavarne na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, tudi sam štejem za žrtev prav posebnega ideološkega obračuna s knjigo.

Lažem. S knjigo Nova levica in krščanstvo, dveh visoko kvalificiranih španskih avtorjev, pravzaprav ni nihče obračunal. Vse bolj se mi dozdeva, da je nihče od v to zadevo vpletenih jeznoritežev ni niti prebral. Vseh šest obračunajočih namreč (naštejmo jih: Pogledi, Mladina, pevke Kombinata, Svetlana Makarovič, Dnevnik, Nedeljski) obračunava bolj z okroglo mizo o tej knjigi kot s knjigo samo.

Pogrom zaradi neke druge knjige

Nobene od fundamentalnih tez te knjige ne spodbijajo, spodbijajo pa, da so določene osebe o tej knjigi spregovorile na določenem kraju. V svetem kraju. V sami domnevni katedrali sekularizma in odličnosti. V Cankarjevem domu. In to v času presvetega Knjižnega sejma. To se ne bi smelo zgoditi. Ljudje, ki so zagrešili to svetoskrunstvo, bi morali biti splavljeni, ko je bil za to še čas – je povzela čustva prizadetih pesnica Svetlana Makarovič.

Torej Jožef Horvat, Aleš Primc in Branko Cestnik, kakor tudi njih usmerjevalka Manica Ferenc iz založbe Družina bi morali biti že pred mnogimi leti pospravljeni in odplavljeni v kloako, ne pa da se šopirijo z neko knjigo sredi Cankarjevega doma. Fatva, da te kap.

Prekleti smo, ker ves čas ponavljamo iste napake. Hočemo dobro, naredimo slabo. Smo motivirani, plemeniti in čustveni, rodimo še večji razdor. Ta grenka usoda je doletela tudi pisateljsko manifestacijo.

Ko so pisatelji jokali nad ožganimi platnicami Repetove knjige o nad-politiku Kučanu, bi morali dodati samo ta stavčič: Obsojamo pa tudi retro-abortistično privoščljivost naše cenjene kolegice Svetlane Makarovič!

Pisatelji, ščitite knjigo ali določenega politika?

Daleč od tega, da so hoteli slabo. A tudi daleč od tega, da so kaj izboljšali zdravstveno stanje narodove duše.

Predvideni mediji so poročali (vzhičeno, z glasbeno podlago), predvidena polovica naroda jim je zaploskala, druga predvidena polovica jih je še bolj odrinila od sebe. Rekla je: vi ne ščitite knjige kot knjige, vi ščitite določenega politika in njegovega biografa. In obe predvideni polovici sta se po predvidenem scenariju, tokrat zaradi pisateljev, preko barikad spet grdo gledale.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo drugače? V primeru pisateljskega protesta bi moral zazveneti samo en stavek, prav kratek stavek brez patetičnega naboja. Ko so pisatelji jokali nad ožganimi platnicami Repetove knjige o nad-politiku Kučanu, bi morali dodati samo ta stavčič: obsojamo pa tudi retro-abortistično privoščljivost naše cenjene kolegice Svetlane Makarovič! Dovolj bi bilo.

Jaz, menda zamujeni abortus, bi se počutil varnega. Prav vse knjige na Slovenskem bi se počutile varne.