Peticija Pahorju zaradi vrtnitve sirske družine na Hrvaško: upali so na prihodnost v svetu brez potokov krvi

Če človek ne bi vedel, v katero državo Slovenija namerava vrniti begunsko družino, bi po histeričnih reakcijah aktivistov na licu mesta ter podpisnikov peticije menil, da gre za kakšno nestabilno državo tretjega sveta tipa Libija ali Južni Sudan. A gre za Hrvaško, po zgodovini, tradiciji, okolju in kulturi Sloveniji najbolj podobno državo, ki seveda ni v nobeni vojni ali vojaškem konfliktu. Kako naj bi bila torej preselitev družine, vajene vojnih grozot in potokov krvi, iz ene v drugo varno državo tako globoko nečloveško dejanje, ki presega "vse meje razuma in srca"?! Odnos slovenskih tako imenovanih borcev za pravice beguncev do naše južne sosede je s tega vidika skrajno poniževalen. Kako bi se denimo počutili v Sloveniji, če bi na takšen način o vrnitvi beguncev v našo državo denimo ravnali nemški ali avstrijski aktivisti?!? Za maškarado lažne morale in licemerskega trkanja na vest tistih, ki jih sami označujejo za nestrpneže in ksenofobe se pri akcijah refugees welcome skupin vseskozi zdi, da gre dejansko za egoistični refleks, ravnanje iz prepričanja lastne superiornosti - le oni so tisti, ki lahko beguncem ponudijo največ in najbolje, zato ni prav, da jim kdorkoli slednje preprečuje ali namesto njih to počne kdo drug. Podoben priokus je ostal tudi v primeru dotične sirske družine, kjer se je zdelo, da ima ta z vrnitvijo na Hrvaško mnogo manj težav kot tisti, ki so se metali pred kombi in z njega trgali registrske tablice. Kamere so zabeležile, kako jih je oče večkrat prosil, naj vendar odnehajo in kombiju pustijo odprto pot. Verjetno v skrbi za svojo družino, saj zadrževati leto in pol starega otroka in domnevno depresivno mater več kot eno uro v stoječem vozilu, ki ga obenem oblegajo razjarjeni aktivisti, zagotovo ni niti humano, niti dobro za psiho otroka in matere. Zanimivo, da globoko čuteči in humanitarni protestniki na kaj takega ob svojih dejanjih niso niti pomislili.