Peticija Pahorju zaradi vrtnitve sirske družine na Hrvaško: upali so na prihodnost v svetu brez potokov krvi

Uredništvo






Minuli teden smo bili priča odmevni protestniški akciji, v kateri so aktivisti s silo želeli preprečiti vrnitev sirske družine - očeta, mamice in otroka - na Hrvaško, kamor sta vstopila s turistično vizo in na poti proti Nemčiji na koncu zaprosila za azil v Sloveniji.

Po posredovanju policije je kombi družino vendarle odpeljal proti meji, civilnodružbene organizacije pa zdaj na predsednika Boruta Pahorja naslavljajo peticijo, v kateri želijo, da se zavzame za njeno vrnitev, pri čemer apeliarjo na njegovo "vest za posredovanje v trenutku, ko so vse ostale inštitucije zatajile."

"Spoštovani gospod predsednik Borut Pahor, apeliramo lahko le še na vas, saj je Slovenija žal pozabila pomen besede, ki jo nosi v svojem imenu – LOVE, ljubezen," začenjajo svoj apel.

V njem državni birokraciji in t.i. zagovornikom zakonitosti očitajo nečloveškost pri uporabi zakonov ter izgubo moralnega kompasa, kjer bi lahko ravnali drugače.

Sirski par je v Slovenijo ilegalno vstopil avgusta 2015 s Hrvaške, kamor sta prispela s turistično vizo ter se nato odpravila proti ciljni državi - Nemčiji. Na koncu sta zaprosila za azil v Sloveniji, ki je skoraj dve leti odločala, ali naj prošnjo sploh obravnava. V tem času se jima je tukaj rodil sin.

Na koncu je bila sprejeta odločitev, da se v skladu z Dublinsko uredbo družina vrne na Hrvaško, kar pa je močno razburilo aktiviste skupin, ki se ukvarjajo z begunci. Po njihovem prepričanju je namreč odločitev nehumana, čeprav zakonita, a Slovenija je imela tudi drugo možnost.  


Po besedah podpisnikov peticije prav zadnji dogodki presegajo "vse meje razuma in srca".  Vrnitev družine namreč vidijo kot "šokantno nečloveški ukrep".

"Po begu od granat, bomb, vsakodnevnega strahu za življenje, sta z možem upala, da bo njun otrok lahko imel prihodnost v svetu brez potokov krvi. Kjerkoli že pač. Pot ju je privedla k nam," pišejo in poudarjajo, da sta se oče in mati tukaj aktivno vključila v družbo in spletla socialne vezi.

"Družina je bila deportirana na Hrvaško, znova v tuje okolje, potem ko je Carolino, Hanyjevo in Adelovo vključevanje v slovensko družbo že lepo steklo, ko je v očeh staršev znova zasijalo upanje na prihodnost," niso zadovoljni z odločitvijo države.

Vrnitvi na Hrvaško nasprotujejo tudi iz zdravstvenih razlogov, saj naj bi mati trpela zaradi poporodne depresije:

"Le kaj bo njeni skrušeni osebi tovrstni ukrep prinesel? Mami, ki bi se morala veseliti otroškega smeha, brezskrbnega otroštva svojega sina? Kaj pa bo to prineslo komaj leto dni staremu Adelu? Ali nima pravice do takega otroštva in zdrave mame najprej Adel sam? ... Mar si upamo nositi na vesti trpljenje, ki ga zaradi birokratskih postopkov povzročamo družini, katere najmlajši član je bil rojen v Sloveniji in pozna le to državo?" se sprašujejo.

Po prepričanju podpisnikov (med njimi vrsta fakultet in oddelkov, društev in inštitutov, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami) funkcija predsednika Republike pomeni tudi odgovornost, da politiko usmeri na pravo pot tedaj, ko izgubi moralni kompas.

"Spomnite politike, kaj pomeni biti Človek," zaključujejo

KOMENTAR: Uredništvo
Ponižujoče do Hrvaške in nehumano do družine
Če človek ne bi vedel, v katero državo Slovenija namerava vrniti begunsko družino, bi po histeričnih reakcijah aktivistov na licu mesta ter podpisnikov peticije menil, da gre za kakšno nestabilno državo tretjega sveta tipa Libija ali Južni Sudan. A gre za Hrvaško, po zgodovini, tradiciji, okolju in kulturi Sloveniji najbolj podobno državo, ki seveda ni v nobeni vojni ali vojaškem konfliktu. Kako naj bi bila torej preselitev družine, vajene vojnih grozot in potokov krvi, iz ene v drugo varno državo tako globoko nečloveško dejanje, ki presega "vse meje razuma in srca"?! Odnos slovenskih tako imenovanih borcev za pravice beguncev do naše južne sosede je s tega vidika skrajno poniževalen. Kako bi se denimo počutili v Sloveniji, če bi na takšen način o vrnitvi beguncev v našo državo denimo ravnali nemški ali avstrijski aktivisti?!? Za maškarado lažne morale in licemerskega trkanja na vest tistih, ki jih sami označujejo za nestrpneže in ksenofobe se pri akcijah refugees welcome skupin vseskozi zdi, da gre dejansko za egoistični refleks, ravnanje iz prepričanja lastne superiornosti - le oni so tisti, ki lahko beguncem ponudijo največ in najbolje, zato ni prav, da jim kdorkoli slednje preprečuje ali namesto njih to počne kdo drug. Podoben priokus je ostal tudi v primeru dotične sirske družine, kjer se je zdelo, da ima ta z vrnitvijo na Hrvaško mnogo manj težav kot tisti, ki so se metali pred kombi in z njega trgali registrske tablice. Kamere so zabeležile, kako jih je oče večkrat prosil, naj vendar odnehajo in kombiju pustijo odprto pot. Verjetno v skrbi za svojo družino, saj zadrževati leto in pol starega otroka in domnevno depresivno mater več kot eno uro v stoječem vozilu, ki ga obenem oblegajo razjarjeni aktivisti, zagotovo ni niti humano, niti dobro za psiho otroka in matere. Zanimivo, da globoko čuteči in humanitarni protestniki na kaj takega ob svojih dejanjih niso niti pomislili.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Podpis peticije za zaščito Plečnikove tržnice in Vodnikovega trga
  • 20. 05. 2026
Nataša Pirc Musar javno priznala, da je prelomila obljubo
  • 26. 04. 2026
Marsičesa ste nas 'osvobodili'
  • 28. 04. 2026