Peter Herbeck, misijonar: Cerkve, ki so sledile »modernizaciji«, so prazne. Cerkev se ne sme preveč zliti s kulturo

Je organizacija s sedežem v Ann Arborju v Michiganu. Njeno poslanstvo je promovirati novo evangelizacijo in duhovno obnovo v duhu cerkve. To počnemo na več načinov, preko televizije, radia, preko tečajev za duhovnike, neposredne evangelizacije, preko knjig, seminarjev. Dejavni smo tudi preko raznih kampov, svoje ideje pa izražamo tudi na univerzah. Cilj je, da mladi ljudje začutijo osebni odnos z Jezusom Kristusom ter da se napolnijo s Svetim Duhom in da razumejo duhovne darove, ki jim jih je dal Bog. Delamo v veliko državah sveta, sodelujemo pa tudi z duhovniki.

Veliko podobnosti je v stanju cerkve v ZDA in Kanadi ter v zahodni in srednji Evropi. Kulturne spremembe so svoj pečat pustile po praktično celotnem Zahodnem svetu. V teh državah lahko opazimo upad religije, predvsem kar se tiče obiskovanja maš. Ta problem je zelo resen v Kanadi, Nemčiji in na Češkem, v ZDA sicer ne toliko, a je trend vendarle opazen. Pomembno je, da poiščemo način, kako ljudi spodbuditi, da se udeležijo maš. Razlog za upad pomembnosti Cerkve pa je praktično enak v vseh teh državah. V Afriki pa je zgodba povsem drugačna ...

Nek prijatelj mi je nekoč dejal, da je Cerkev v Afriki podobna mlademu zaljubljencu. Nekdo, ki je strasten, angažiran, poln življenja ... Ko pa sem se tako nekoč z letalom odpeljal iz Afrike v Evropo, sem dobil občutek, kot da sem prišel od mladega zaljubljenca do vdovca. Kot da so zgolj oddaljeni spomini o dobri, živi Cerkvi. Cerkev v Afriki je zelo mlada. Kot taka ima tako prednosti kot slabosti mladega človeka. V številnih krajih je zelo živa. Jezus je v nekaterih skupnostih praktično center, glavni fokus njihovega življenja. Občutek je popolnoma drug kot v Evropi. Obisk cerkva je zelo velik, liturgije pa so lahko izjemno dolge.

Prvič sem se udeležil maše v Afriki v Gani, in maša je trajala 5 ur. Ljudje so plesali in peli. V Afriki nimajo raznih motilcev, kot jih imamo v Zahodnem svetu. Ljudje tam ne gledajo konstantno v svoje telefone, nimajo socialnih omrežij. Predvsem v podeželski Afriki niti nimajo telefonov, a imajo drug drugega. Nekateri ljudje morajo pešačiti 1 uro, da pridejo k maši, a se potem v skupnosti zadržujejo po cel dan. Je pa res, da situacija ni popolna, ker so zraven ljudje, ki pa seveda niso popolni. Kakorkoli, je pa Cerkev zelo mlada, strastna, močne pa so tudi skupnosti.

Ko pa sem se tako nekoč z letalom odpeljal iz Afrike v Evropo, sem dobil občutek, kot da sem prišel od mladega zaljubljenca do vdovca.

Zgodovinsko gledano je krščanstvo imelo zelo velik pomen za Združene države Amerike. Sedaj so države na obeh obalah, se pravi Zahodni in Vzhodni, postale zelo sekularne, vsaka na svoj način. Še vedno pa je veliko vere v nekaterih državah. Imamo tudi države, kjer ogromno ljudi hodi v Cerkev, a ta se seveda sooča s številnimi izzivi.

Kulturne spremembe so se zgodile v tem času in Cerkev je soočena s številnimi pritiski, tudi na samo Cerkev, da postane bolj »woke«. Če gledamo situacijo v t.i. Bible beltu (kjer so države, kot so npr. Alabama, Oklahoma, Mississippi, Teksas), ki se nanaša predvsem na protestante, je tam še vedno veliko vere, a se tudi tam počasi dogaja preobrat.

Cerkev se tako kot v preteklosti sedaj sooča s številnimi izzivi, ki vplivajo tudi na vernike. Situacija je tako v ZDA podobna kot v Evropi, je pa res, da je udeleževanje vernikov pri maši v ZDA večje, sploh če primerjamo s srednjo Evropo. V ZDA se 23 % ljudi redno udeležuje nedeljskih maš, medtem ko je v nekaterih državah zelo majhno, na Češkem npr. zgolj 3 %.

Prava pot je Jezus. Vprašanje modernizacije je sledeče. Kaj pomeni biti moderni moški oziroma moderna ženska? Vedno moramo gledati na podlagi Jezusovega nauka. Obstajajo moderne stvari, ki niso v skladu z Jezusovim naukom. Nekatere pa seveda niso v naprotju in jih Cerkev lahko sprejme. Jezusov nauk mora biti standard. Če gledamo na primer anglikansko Cerkev in sploh nekatere protestantske smeri, so te vedno govorile o modernizaciji. Sledile so tej »modernizaciji«, a posledično izginjajo. Njihove Cerkve so prazne. Celo v Angliji, da ne govorimo o Kanadi. Tako se Cerkev preveč zlije s kulturo.

Modernizacija za mnoge pomeni sprejemanje seksualne revolucije, npr. homoseksualnost, transspolnost, splav ... Če se Cerkev temu podredi, ni več Cerkev. Naloga Cerkve je obnova, če pa to hoče storiti, se mora podrediti zgolj Jezusu.

Rodil sem se v dokaj tipični katoliški družini v malem mestu New Ulm v Minnesoti. Sem eden od sedmih otrok, drugi najmlajši. Imeli smo katoliško šolo in katedralo. Odraščal sem v 60-ih in 70-ih, ko je že prišlo do seksualne revolucije. Veliko ljudi je nehalo hoditi v Cerkev, jaz pa sem hodil, ker so vztrajali moji starši. Veren sem bil, a Jezusa nisem povsem sprejel. Moj oče je bil vojni veteran, imel pa je PTSD, posledično pa se je več let boril z alkoholizmom. Veliko je hodil na zdravljenja, a mu ta niso kaj dosti pomagala.

Nato pa je moja sestra bolj spoznala Jezusa in povedala nam je, da je on odgovor za probleme, ki jih imamo v naši družini. Rekla je tudi, da je glavno, da damo svoje srce Jezusu. Kako pa to storimo? Moja sestra je povedala, da ga moramo povabiti v svoje življenje, da postane gospodar našega življenja. In jaz sem to storil. Moje življenje, pa tudi življenja ostalih mojih bratov in sester se je tako močno spremenilo.

V moji družini pred tem o veri nismo kaj dosti razpravljali. Nismo molili skupaj. Nato smo to začeli početi. Moj oče je prvič povedal, da ima probleme, in z njim smo šli na zdravljenje alkoholizma. Začel se je udeleževati katoliških srečanj in do konca svojega življenja ni več pil.

Vere se zgolj ne podeduje. V nekem trenutku moraš poslušati Jezusa in si reči, da mu moraš slediti. Vesel sem, da mi je nekdo v starosti 16, 17 let povedal, kaj pomeni, da slediš Jezusu in mu prepustiš svoje življenje. Sedaj sem poročen z žensko, ki se je spreobrnila iz judaizma in postala kristjanka. Imava 4 otroke, ki so v 20-ih in 30-ih, in tudi oni in njihove družine sledijo Jezusu. Če se mi ne bi zgodilo, kar se mi je pri 16, 17 letih, ne bi počel tega, kar počnem danes.

Tako, da smo živeli v veri. V naši družini, kjer sem odraščal, nikoli nismo govorili o veri, o Jezusu. Midva z mojo ženo pa sva hotela živeti v veri, družila sva se s prijatelji, ki so imeli podobno mišljenje ... Ko so najini otroci odraščali, so bili vključeni v to. Tudi pogovarjali smo se o veri. Najini otroci so naju spraševali, kako to, da Cerkev verjame v to in to? In potem smo se o tem pogovarjali.

Doma bodo otroci verni, če njihovi starši ljubijo Kristusa in živijo z njim. Tako vera ni zgolj zbirka pravil, ki jih otroci ne razumejo. Pogovarjali smo se doma o vsem, kar je povezano z vero. Vera je bila tako nekaj, kar smo živeli, ne pa zgolj dolžnost, da se hodi k maši. Za večino mladih ljudi je Cerkev zgolj to. Pomembno je tudi, da imamo prijatelje, ki mislijo podobno, ker če bodo imeli otroci take prijatelje, bodo lažje živeli v veri.

Doma bodo otroci verni, če nujni starši ljubijo Kristusa in živijo z njim. Tako vera ni zgolj zbirka pravil, ki jih otroci ne razumejo.

Vsako obdobje v življenju je priložnost za človeka, da sreča Jezusa. Ko si star 10, je drugače, kot če si 17. Pomagati jim moramo razumeti Jezusa in Svetega duha v njihovem življenju. Moramo moliti z njimi in jim pomagati, da odprejo svoja srca Jezusu, predvsem pa je pomembno, da gradimo skupnosti okrog njih. Da lahko ugotovijo, da obstajajo ljudje, ki mislijo podobno kot oni.

Cerkev mora tudi učiti, kaj pomeni, da slediš Jezusu, in kako to izgleda v življenju. Na morebitna vprašanja mladih ljudi pa moramo tudi najti odgovore. Pomagati jim moramo, da gredo na romanja. To so nekatere kritične točke. Če so mladi ljudje izolirani, če ne dobijo odgovorov na vprašanja, ne bodo verni.

Definitivno, če gledamo statistično, je družina največji faktor, tu ni dvoma. Največjo vlogo pa ima tu oče. Tudi mama, ampak če oče živi vero, ima strast in res išče Jezusa, je velika verjetnost, da bodo otroci verni. Tega pa je vedno manj. Mladi ljudje hočejo vedeti, ali bodo našli pravo osebo, s katero se bodo poročili, vedeti hočejo, kako biti mož in oče ter kako izbrati pravo kariero in biti pri tem uspešen. Ali Jezus in Cerkev zmoreta kaj povedati o tem?

Morali bi reči, da imata odgovor na ta vprašanja, ki si jih mladi ljudje postavljajo. Veliko ljudi, predvsem mladih, ima občutek, da Cerkev ni povezana z njihovim življenjem. Menijo, da Cerkev nič ne stori zanje, to pa je zato, ker ne poznajo Jezusa. Vidijo jo zgolj kot zbirko pravil. Tako mlajši menijo, da ne potrebujejo vere, da bi bili moralni ali da bi skrbeli za okolje ter revne. Če se tvoje srce zaljubi v srca, boš živel vero, ne glede na okoliščine.