Pet največjih nesmislov slovenske javne šole

Eva Gregorc
6

    Čez slab mesec boste na ulicah videli učitelje v boju za boljše plače. Tja jih bodo pripeljali sindikalisti, ki so osredotočeni na denar, ignorirajo pa kup drugih problemov, talci katerih so učitelji v slovenskih javnih šolah.

    Slovenska šola je v svojem bistvu dobra šola. Pedagoški delavci se v večini trudijo, usposabljajo in so kos delu, ki ga opravljajo. Tudi učni načrti niso samo slabi in želijo našim otrokom omogočiti izobrazbo, ki bo odpirala mnoga vrata.

    A kljub vsemu so učitelji, starši in otroci vse pogosteje nezadovoljni. Učitelji krmarijo med mnenji staršev, ravnateljev, šolske stroke ter potrebami in željami otrok.

    Starši niso zadovoljni s potekom učnega procesa in pritiskajo na učitelje. Otroci pa v šolah preživijo cele dneve ter so vedno bolj obremenjeni.

    Kje tičijo razlogi za tako stanje?

    Učitelji – birokrati, ki izpolnjujejo obrazce in občasno poučujejo otroke

    Vsak učitelj mora ob začetku leta pripraviti letni učni načrt in nato sproti še dnevne učne načrte po urah. Sledi še izpolnjevanje dnevnika in redovalnice, pisanje poročil roditeljskih sestankov, učiteljskih aktivov …

    Pravi birokretenizem pa se začne, ko poskuša učitelj prilagoditi učni proces. Ste vedeli, da mora učitelj za vsak izhod iz šole pripraviti varnostni načrt?

    Učitelji so med tem žrtve samocenzure. Mnogo projektov in dejavnosti, ki bi popestrili učni proces in bi bili za otroke zanimivi in poučni, izpade iz pouka, ker za izvedbo učitelj potrebuje morje obrazcev, dovoljenj in drugih papirjev. Če jih pravočasno ne pridobi, je v prekršku in ob morebitni pritožbi staršev žrtev lastne zagnanosti in samoiniciativnosti.

    Preprost primer: učiteljica prvega razreda bi otroke odpeljala na sprehod po okolici šole, na sproščen ogled spomladanskega prebujanja narave. Če ima v razredu več kot 15 učencev, potrebuje še dodatnega spremljevalca, s katerim se je predhodno dogovorila. Če en od otrok ni primerno oblečen ali obut, sprehod odpade. Potreben je še varnostni načrt, ki ga je predhodno potrdil ravnatelj. Če kateri od otrok med sprehodom pade in se poškoduje, izpolni učitelj še poročilo o poškodbi.

    Zaključek: otroci lahko zvončke in trobentice občudujejo tudi na slikah v učbeniku.

    Se splača za polurni sprehod dve uri ukvarjati s papirji? Koliko vsi ti papirji sploh pripomorejo k izvedbi učnega procesa? Tukaj se vsa spontanost in prilagajanje učnega procesa konča.

    Primer varnostnega načrta za izvedbo športnega dne: plavanje

    Da so učitelji samo še birokrati in nič drugega, kaže tudi dejstvo, da ob inšpekcijskem pregledu inšpektor pregleda samo potrebno dokumentacijo in ugotavlja, če se vsi podatki med seboj ujemajo. Kaj se medtem dogaja v razredu, ni pomembno.

    Vsi učitelji so enako dobri in delavni. Pa so res?

    Poleg papirologije, ki učiteljem onemogoča kreativnost, veliko škodo povroča tudi sistem napredovanja, nagrajevanja in plač. Ne glede na uspeh učencev ali delo in prizadevnost učitelja, so na koncu meseca vsi učitelji plačani enako. Tako je popolnoma vseeno ali se učitelj trudi z dodatnimi vsebinami, preizkuša nove metode, spodbuja učence k napredku, ali prebere snov iz učbenika in reši vaje v delovnem zvezku.

    Tudi ravnatelji imajo pri nagrajevanju učiteljev zvezane roke. Ravnatelj ne more nagraditi učitelja, ki je dobro izpeljal projekt, s katerim se je šola predstavila širši javnosti. Še tako zagnan učitelj slej ko prej ugotovi, da je popolnoma vseeno, kaj počne v razredu, saj njegov dodaten trud in angažma nista cenjena.

    Zagnan učitelj lahko v 15 letih dela napreduje do najvišje stopnje. In kaj počne potem? Lahko čisto nič, saj nihče ne preverja njegovih aktivnosti v razredu ali obiskovanja seminarjev. Večinoma nikogar ne zanima, če se še kaj dodatno izobražuje ali pa sedaj, ko je priplezal do vrha plačilnih razredov, zgolj še čaka na upokojitev.

    Invazija staršev na šolski prostor

    Ste že slišali za črto zaupanja? Ali za majhne in velike korake? Gre za dva pripomočka, s katerimi poskušajo šole omejiti invazijo, ki jo nanje iz dneva v dan izvajajo starši. Črta zaupanja naj bi omejevala prostor, do kam smejo starši in od kam naprej naj otroci stopajo in svoje težave rešujejo sami. Postavljena je nekje med šolsko avlo in učilnicami.

    Svoj prispevek pri invaziji staršev (vse pogosteje v družbi odvetnikov) v učni proces pa je prispeval tudi eAsistent. Gre za računalniški sistem, ki je v marsičem delo učiteljev olajšal.

    Dnevnik in redovalnica ne obstajata več fizično, ampak sta vodena s pomočjo računalniškega sistema. Učitelj ima možnosti vpisovanja opomb, domačih nalog, datumov preverjanja znanja, vidi pa samo redovalnico pri svojem predmetu. Razrednikom tudi ni potrebno “loviti” drugih učiteljev za podpisovanje dnevnika, sistem sam sešteva ure, realizacijo, izostanke itd.

    Ima pa eAsistent tudi veliko pomanjkljivost. Starši lahko šoli dovolijo, da pošilja elektronska sporočila ali SMS o vsakem vpisu, ki ga v dnevnik ali redovalnico učitelj naredi glede njihovega otroka. Vsak izostanek, vsaka ocena, vsaka pozabljena domača naloga. Otroci so na ta način oropani možnosti, da bi svoje probleme najprej poskušali rešiti sami, starši pa brez pogovora s svojim otrokom učitelja pogosto napadajo kar preko e-pošte, 24 ur na dan, 7 dni v tednu.

    Če so se pred dvajsetimi leti problemi reševali med učiteljem, starši in otrokom in je samo v izjemnih primerih posredoval specialni pedagog ali socialna delavka, so se danes vsi umaknili pravnikom in inšpektorjem. »Sodelovanje med starši in šolo se je zreduciralo na eAsistenta, govorilne ure postajajo preteklost, saj je udeležba na njih vse manjša. Zdaj vse poteka po e-principu “kdo bo koga”, zato tudi večja prisotnost pravnikov in različnih inšpekcij po šolah,« so prepričani v Društvu katoliških pedagogov Slovenije (DKPS).

    Nesposobni ali neusposobljeni učitelji?

    V Sloveniji se učitelji razrednega pouka izobražujejo na treh univerzah: v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem; učitelji na predmetni stopnji pa samo v Ljubljani. V tem času imajo v programu kar nekaj prakse, na vseh treh univerzah pa študentom omogočajo izmenjave v tujini.

    V DKPS pri izobraževanju novih učiteljev opozarjajo, da študij na pedagoških fakultetah ni prilagojen delu v razredu. »Pedagoške fakultete premalo pripravijo bodoče strokovnjake za stik s starši. Ker je to eno najbolj ranljivih področjih v tem času, ko je vse preveč pravniških obračunavanj. Fakultete bi morale narediti več, da bi učitelje opremile z boljšimi veščinami za komunikacijo s starši.« Po njihovem mnenju je tudi premalo vsebin, ki bi študente pripravile na vzgojno delo. Večina učiteljev bo namreč tudi razrednikov.

    Pedagoška fakulteta pa je »zaspala« tudi pri izobraževanju novih učiteljev naravoslovja v devetletki. »Od uvedbe devetletne osnovne šole je minilo že dovolj časa, da bi na spremembe in novo nastale potrebe Pedagoška fakulteta lahko reagirala. Učitelji, ki poučujejo naravoslovje, morajo imeti opravljene module iz biologije, kemije in fizike, oziroma iz predmetov, ki jih niso študirali.«

    Zunanja preverjanja znanja in »štancanje«

    Učitelji imajo večinoma odklonilen odnos do NPZ-jev, ker jih dojemajo kot nadzor nad svojim delom. Učenčev rezultat pri njih za otroka nima opaznih posledic, za učitelja pa, ker se predpostavlja, da so morebitni slabi rezultati posledica nezadostnega oz. slabega učiteljevega dela.

    Praksa v nekaterih šolah je celo, da slabše učence na lep način “zaprosijo”, naj se NPZ-jev ne udeležijo, da bo izkupiček razreda boljši. Tako rezultati nikakor ne prikažejo pravega znanja in so zato v obliki kot jih poznamo danes (konec 3., 6. in 9. razreda) nesmiselni.

    NPZ-ji privedejo tudi do tega, da učitelji učni proces v celoti prilagodijo in podredijo načinu ocenjevanja, ki ga uporablja NPZ. Tako pri pouku rešujejo stare izpitne pole in ponavljajo ene in iste naloge, ki se pojavljajo v tekstu. Tako znanje ni trajno, otrok pa pri takem pouku izgubi vsakršno zanimanje za predmet.

    Nesmiselni so tudi NPZ-ji pri vzgojnih predmetih. V višjih razredih OŠ imajo učenci 2 uri športne vzgoje na teden in ker v 9. razredu pišejo test iz “telovadbe” mora učitelj za dober rezultat čas posvetiti nesmiselnem učenju pravil namesto gibanju in sprostitvi.

    Klik za povečavo naloge NPZ iz Športne vzgoje, Pravilni odgovori: 2.a: D 2.b: dinamično ravnotežje
    Klik za povečavo. Pravilni odgovori: 14.a: zaprta/standardna plesna drža;

     

     

     

     

     

     

    V DKPS zato predlagajo naslednje: »glede na to, da se v šolskem sistemu stalno varčuje, bo najbolj smiseln varčevalni ukrep, odprava NPZ-jev.«

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 6

    1. Glavno je to, da otrok ne naučijo, da bi se morali varovati nevarnosti. Pa jih niso naučili. To je tako, kot bi se igrali na avtocesti.
      Medtem ko nekateri trobijo, da je integracija muslimanskih migrantov v evropsko družbo mogoča, naslednji primer dodatno potrjuje, da temu ni tako. Iz Nemčije namreč poročajo o tem, kako je afganistanski migrant v Berlinu posilil komaj štiriletno hčer svojih rejnikov, očitno pa za pošastno dejanje, ki ga je izvedel kar pred svojim prijateljem, sploh ne bo odgovarjal.
      Afganistanski migrant Mahdi A. se je po prihodu v Nemčijo preselil k rejniški družini v Berlinu. Po 14 mesecih, natančneje lani poleti, je Mahdi posilil štiriletno hčer svojih rejnikov, in to kar pred enim izmed svojih afganistanskih prijateljev, ki je brez slabe vesti ostudno dejanje opazoval, poroča nemški Focus.
      Nemške oblasti so se odločile, da bodo opustile preiskavo primera, in sicer delno tudi zato, ker je afganistanski storilec zatrdil, da je bil med posilstvom star le 13 let. Čeprav policijsko poročilo navaja, da je bil Afganistanec v času posilstva najverjetneje star 15 let, se je tožilstvo odločilo, da ne bo izvedlo preiskave ugotavljanja dejanske starosti Afganistanca, s čimer bi zanj veljala kazenska odgovornost.
      Zaradi zatiskanja oči nemških oblasti je posiljevalec brez težav ušel kazni in se celo preselil na Švedsko, kjer si je spremenil ime in s tem prikril tako svojo identiteto kot preteklost.

    2. “Otroci so na ta način oropani možnosti, da bi svoje probleme najprej poskušali rešiti sami, starši pa brez pogovora s svojim otrokom učitelja pogosto napadajo kar preko e-pošte, 24 ur na dan, 7 dni v tednu.”

      Če ima otrok take starše, potem je ta zapis v redu. Sami niso vsi taki. Niso vsi.

    3. Minister dr. Slavko Gaber je nekoč “napredno” opletal s sintagmo “razšolanje šole”, kar naj bi najbrž pomenilo, narediti jo bolj prijetno in prijazno učencem, nemara tudi učiteljem in staršem.
      A “razšolana šola”, kot jo lahko opazujemo starši in dedki ob šolskih izkušnjah naših otrok in vnukov, se je strahovito spremenila – na slabše!
      Varnostniki, ki naj skrbijo “za red in mir” v šolskih poslopjih namesto zaposlenih in kvalificiranih v javnem zavodu, so postali nekaj samoumevnega.
      Odvetniki, ki namesto staršev prihajajo na govornilne ure s svežnji zakonodaje in internih šolskih aktov ter dobesedno “posiljujejo” pravniško nemočne učitelje s pravnim “črkobralstvom”, so postali nekaj samoumevnega.
      Ukvarjanje z “drugačnimi” in “vzgojno” ter “učno” neprilagodljivimi učenci je posesalo ves razpoložljivi čas pedagogov, svetovalnih služb in ravnateljev. Zato se z najbolj obetavnimi, zmogljivimi in utemeljeno ambicioznimi učenci le redko kdo ukvarja. Če pa se že najde kje kak tak izjemen učitelj, ki je “poklican” in ki hoče storiti “kar more” in v resnici izpolniti svoje poslanstvo (in ne le službe), ga ni ravnatelja, ki bi mogel in smel takega posameznika primerno nagraditi z ustrezno plačo ali drugimi bonitetami ter spodbuditi tudi druge, da ne bi le pasivno “hodili v službo”.
      Prelaganje učnih obveznosti na starše je naslednja priljubljena “panoga”, s katero “uslužbenci” v učiteljskem poklicu zaradi površnih in nepopolnih razlag ter prehitrega “drvenja” skozi predpisano snov obremenjujejo vestne starše, da iščejo, kopirajo in strižejo s spleta ali (vse redkeje) s papirnatih virov. Da celo osveščeni starši vzgojno povsem zgrešeno poskušajo iskati odrešilne bližnjice, s katerimi “podpirajo lenobo” svojih “zlatih” hčera in sinov ter kdaj za to zapravljajo celo konce tednov za izdelavo “vzornih izdelkov” po svojih presojah in zmožnostih, namesto da bi blede in z različnimi ekrani škodljivo “obsevane” in “presevane” mlade radovedneže odpeljali na zrak, v naravo in med nevirtualne vrstnike.
      Anonimno “špecanje” na šolski inšpektorat je naslednja nemoralnost, ki jo celo zapoveduje aktualna ministrica ter zagovarja direktor inšpektorata, čeprav je anonimno ovaduštvo nekaj najbolj negativnega in zavrženega v demokratični družbi odgovornih ljudi.
      Ničelna toleranca do nasilja nad posameznimi otroki je prav tako očitno v objektivnih okoliščinah odvisna predvsem od socialnega ali celo privilegiranega družbenega statusa staršev nasilneža, pred katerimi se lahko nečastno “podela” ves šolski kolektiv z ravnateljem načelu ter celo vsa šolska oblast z vsemi ministrstvi, inšpekcijami, direktorati, zavodi in agencijami vred.
      Skratka “razšolana šola” nikakor ni tisto in táko, kot smo dobronamerno ali naivno nekoč razumeli nekdanjega ministra in šolskega ideologa dr. Slavka Gabra, ampak je sprijena in zmaličena, na žalost, enako, kot se je medtem spridila in pokvarila tudi slovenska družba in država.
      “Razšolana šola” današnjih dni je torej na moč drastična “slika i prilika” družbe in države, v kateri je razkorak med civilizacijskimi in etičnimi načeli ter vsakdanjo družbeno prakso vsak dan hujši ter vsak dan bolj zaskrbljujoč.

    4. Vprašanje, če so res problem samo grozni starši ki pritiskamo (sama imam zaradi te konstantne gonje prosti staršem izjemen zadržek, ker bi se že zdavnaj morala postaviti za svojega otroka in opozoriti učiteljico za šalabajzarizme, ki jih počne, pa se zadržujem in bremzam samo zato, da ne bom še ena od tistih groznih staršev, ki pritiskajo na učitlje. In veste kaj… šola je za en drek, ker se ne glede na to, a kaj rečeš, ali si tiho čisto nič ne spremeni.)

      Ugotavljam, da hujši kot vse to (starši, vodstvo itd) je pa KANIBALIZEM MED UČITELJICAMI. One pritiskajo druga na drugo: tega niste dovolj natančno obravnavali, tega jih nisi naučila…
      – Če naredi kaj več od tistega, kar je nujno: se meče ven
      – Če ne naredi točno tako kot kolegica, je lena
      Opravljanja in zažiranja je čez glavo. Vodstvu pa to paše, ker je lažje vladat, kakor, če bi imeli dober tim.

      Ampak samo dober tim bi lahko naredil kaj za otroke. Aja, saj res, saj šola ni za njih. Šola je zato, da se žrejo učiteljice med seboj, da jih žrejo starši, da se žrejo z vodstvom in z državo. Otroci bodo pa že. Še eno uro sedeli pri miru, na enakih stolih, kot smo 30 let nazaj in na katerih odrasli ne zdržimo več niti dobro uro. In jim bodo polnili glave s kretenskim piflanjem na pamet. Vrhunska nebuloza iz 3. razreda: na pamet so se morali naučiti stavek:
      Če želimo predmet videti moramo vanj gledati in imeti oči odprte.
      Ma ne me j***!

      Ah ja, tudi vzgojne metode so še iste: nisi priden, boš pisal 50 stavkov: Med poukom ne klepetam.
      Ne zezam se! V letu 2017!
      In pogosto kolektivno. Par mulcev tečnih, cel razred piše kazenske stavke. BRUH

    5. ‘Še tako zagnan učitelj slej ko prej ugotovi, da je popolnoma vseeno, kaj počne v razredu, saj njegov dodaten trud in angažma nista cenjena.’
      Ni res, otroci trud še vedno opazijo in cenijo. Dobro vedo, kateremu učitelju zanje ni vseeno. In konec koncev je otroški ‘feedback’ pomembnejši od vseh drugih.

    Komentiraj