Pedro Opeka: za ene kot Mati Terezija, za druge kot Don Bosco

V zadnjih dneh je misijonar Pedro Opeka navduševal Slovence s svojimi govori in besedami. Zdi se, kot da ljudje njegove besede kar požirajo; ne moti jih, da dvakrat, trikrat, štirikrat in še neštetokrat ponovi isto sporočilo, in sicer: pomagati je treba sočloveku v tem trenutku, brez besedičenja, brez birokracij, ta pomoč pa gre z roko v roki z ljubeznijo, zaupanjem in vero.

Občutek imam, da se ljudje ne moremo naposlušati in nagledati njegovih besed in kretenj. Iz njega vejejo optimizem, vera in zaupanje, ki nam in zdi se mi, da še posebno Slovencem, primanjkujejo. Iz nenehnega godrnanja in pesimizma postane njegova pojava, njegov otroški nasmeh, kot magnet privlačna izjema.

Besede preroka

Prav tako lahko verjameš, da stoji za vsako izrečeno besedo. Govori s premislekom, a imajo zato njegove besede toliko večjo težo. V času, ko se lahko spletu zahvalimo za to, da je brez premisleka napisanih, a tudi izrečenih veliko nepotrebnih besed, njegove besede toliko bolj učinkujejo kot besede nekega preroka. Poleg tega veš, da te besede zgolj bogatijo njegov trud in velika dela, kar je v poplavi besed raznoraznih voditeljev redka in sijoča izjema.

Zanimivo je slišati, da večkrat poudarja dvojnost kot posledico dveh kultur, v katerih je odraščal: slovenske in argentinske. Slovenska mu je dala vero in delavnost, argentinska smisel za praznik, je dejal v soboto v Tivoliju. Ob prvi se nisem mogla premagati, da se ne bi nasmehnila. Kje je že tista slovenska delavnost? On je ima še preveč, a pri vsakodnevno nabito polnih lokalčkih v Ljubljani je niti malo ne vidim.

Slovenski begunci

Njegov odnos do beguncev označuje preteklost njegovih staršev, ki so tako kot moji stari starši in starši več tisoč drugih Slovencev našli zatočišče v Buenos Airesu. Slovenska manjšina je toliko bolj ponosna, da je tak človek odraščal v istem okolju, kot oni, čeprav se je zavedanje o njegovem delovanju v Argentini razširilo šele po letu 1995.

Za ene kot Mati Terezija, za druge kot Don Bosco ali če povzamemo, kot sveta oseba na Zemlji, ki mu je po argentinsko všeč nogomet, a se še vedno zaveda svojih slovenskih korenin; za njih je oseba z ogromno vero in sposobnostjo, da lahko svoje talente razvija vprid revežem, ter izjemen misijonar, ki popolnoma deluje v Božji previdnosti.

Takšno pozitivno osebo bi verjetno še kako pogrešali, če se njegov oče, ki ga Opeka večkrat omenja kot velik zgled, ne bi čudežno rešil iz brezna Brnice pri Hrastniku, kjer je bilo leta 1945 ubitih več tisoč domobrancev.

Naj zaključim z besedami. Verjetno bo Pedru Opeki bolj všeč, da iz besed preidem k dejanjem.