Partizansko-»zavezniško« bombardiranje Grgarja v letu 1945 (6. del)

Grgar, kraj pod Sveto Goro pri Novi Gorici, so marca in aprila 1945 šestkrat raketirala t. i. zavezniška letala. Prvič je bilo to 14. marca. Pri tem je bilo ubitih šest otrok in dva odrasla, popolnoma je bila uničena cerkev in 25 hiš, 72 so jih poškodovali. Ali so komunistični »borci« kaj prispevali pri obnovi? 

Napade na Grgar je pripravilo partizansko vodstvo, da bi uničilo nemško posadko v vasi, a pri tem ni bilo uspešno. Enako so hoteli uničiti tudi cerkev in samostan na Sveti Gori. Komunističnim partizanom ni bilo prav nič mar za ljudi, ki so živeli v tej razmeroma veliki vasi. Gledali so le na svoj skrajno ozek totalitarni interes.  

Letala, ki so jih imenovali titovci, so prvič bombardirala (raketirala) Grgar 14. marca 1945. Partizanski obveščevalci so nato priklicali nad Grgar uničevalna letala še štirikrat v marcu, enkrat pa aprila. Porušila ali poškodovala so kar 96 hiš.  

Letala, ki so jih imenovali titovci, so prvič bombardirala (raketirala) Grgar 14. marca 1945. Partizanski obveščevalci so nato priklicali nad Grgar uničevalna letala še štirikrat v marcu, enkrat pa aprila. Porušila ali poškodovala so kar 96 hiš. 

Največ stavb je bilo poškodovanih v delih naselja na Griču, v Gorenji vasi in Britofu v bližini cerkve, ki je bila prav tako porušena in še veliko let po koncu vojne ni služila svojemu namenu. Ostal je le zvonik, nema priča barbarstva. Verske obrede so morali opravljati v župnišču, ki je bilo prav tako potrebno obnove.  

Poleg popolnoma uničene cerkve so titovci močno poškodovali tudi šolo in šolsko opremo v njej. Toda kljub temu uničevanju so Nemci Grgar zapustili takrat, kot bi ga sicer, konec aprila. 

Komunističnim partizanom ni bilo prav nič mar za ljudi, ki so živeli v tej razmeroma veliki vasi. Gledali so le na svoj skrajno ozek totalitarni interes. 

Ubili mater in pet otrok 

Domačinka Karolina Doljak (1914–1993) je v tistih težkih dneh pisala dnevnik, v katerega je natančno beležila dogodke in svoje občutke ob doživljanju bombnih grozot. Preberimo si njeno dragoceno pričevanje, saj je eno redkih neposrednih pričevanj, napisanih takoj po dogodkih, ki jih imamo, čeprav so »zavezniška« letala takrat uničevala številne slovenske kraje. Objavili so ga domačini v Grgarskem zborniku (Grgar, 2009, str. 190–193). 

»Sreda, 14. 3. 1945. V zgodnjem jutru sem se vračala iz Gorice domov. Hodila sem s pospešenim korakom, da bom čim prej ven iz nevarnosti bombardiranja. Ko sem se nekoliko okrepčala in odpočila, sem prešla na običajna hišna opravila in tako je prišel čas kosila. Bilo je ravno pol ene, ko sedem za mizo h kosilu. Nakar se zaslišijo ostri streli brzostrelnega topa. V strahu zakričim: 'Mama, v klet!' V tistem hipu smo že bile tam skupno s svakinjo Marico. Takoj nato so začele padati še bombe. V smrtnem strahu smo se stiskale skupaj, čakajoč, kdaj se zruši hiša na nas in v skrbeh, kaj se je zgodilo z ostalimi, ki jih ni bilo doma. Ko je prenehalo to strašno bobnenje in so zrakoplovi odšli, sem se oddahnila in gledala, kam bi zbežala, a ker sem se bala, da se bodo zrakoplovi vrnili, sem oprezno stopila iz hiše in videla, v kakšni strašni nevarnosti smo se nahajale. Bombe so namreč padale prav blizu naše hiše in ena je celo prebila v naš hlev ter nam ubila kravo, junico pa ranila. Stopivši na cesto, zagledam strašno sliko, ki mi bo za vedno ostala grenak spomin. Zadaj za Starčevo hišo čepi France Budinšču s krvavečim otrokom v naročju (ki je kmalu nato izdihnil), kličoč Jezusa in Marijo na pomoč. Tam zraven se je kakor zmešan prestopal Pepo Starču (oče te nesrečne družine). Tiščal si je desno zapestje. Bil je ranjen. Malo stran je stal mali Pepe Starču (sin) ves zaprašen in s prestrašenim obrazom, nato se je v zmedenosti spustil v tek proti vasi. Oče in sin sta bila skupno z ostalo družino v kuhinji, ko je bombardiralo. Oče Pepo (pisali so se Juretič) je pestoval najmlajšega sina Benjamina, ki mu ga je ubilo v naročju. Po sreči, čudežno sta ostala živa le onadva, medtem ko je ubilo mater in pet otrok. Zadelo je tudi Seličevo hišo in jo precej poškodovalo. Vojakom, ki so bili v njej, se ni nič hudega zgodilo. Hudo me je pretresla in prizadela ta prebridka usoda in izguba tolikih dragocenih življenj. 

Ko sem pozneje izvedela, da je tudi cerkev porušilo, je bil zame še en hud udarec in za nas vse velika izguba. Morda pa je božja previdnost tako hotela, da ni bilo še več človeških žrtev. Za cerkvijo sta bila ubita tudi dva vojaka. Na cerkovni njivi v Griču so med tem brnenjem orali. Vola sta se prestrašila in zbežala z oralom vred na drugi konec njive, naravnost v 12 metrov globoko brezno. Za čudo jih je Bog ohranil žive in nepoškodovane. Čez dva dni so jih z naporom spravili ven nepoškodovane. Moj oče se je med to katastrofo vračal iz mlina domov. Presenetilo ga je ravno pri Černetčevi hiši in tja se je stisnil in v strahu čakal, kaj se bo zgodilo.« 

Le še kup razvalin 

»Četrtek, 15. marca 1945. Noč je minila mirno, le naše spanje je bilo nemirno zaradi prestanega strahu. Mama in teta Tinca sta šli v Plan'no (ime parcele) sejat ječmen. Oče, Marica in jaz smo ostali doma v strahu, kaj bo pa danes; upali smo sicer, da se to več ne ponovi, ker smo bili skoraj prepričani, da se je zgodilo le pomotoma. Pripravljeni smo vseeno bili, da pojdemo v kaverno, toda prišlo je k nam v hišo nekaj vojaštva. Sprazniti smo jim morali eno sobo, s tem smo zamudili in ostali doma. Težko nam je bilo tudi pustiti hišo samo, da nas ne bi morda okradli. Hitro popoldne sem šla klicat Marico, ki je šla že prej v kaverno, da bi prišla domov radi nekega opravila. Zaradi bojazni in strahu prejšnjega dneva sva se obotavljali. Najin strah se je žal uresničil. Tri četrt na eno so spet prišli železni ptiči, noseč ogenj in smrt. Midve z Marico sva bili varni, toda oče je ostal doma. Koliko strahu sem spet užila. Ni mi bilo mar, če nam hišo poruši in vse uniči. Prosila sem z vsem srcem Boga, naj mi očeta ohrani pri življenju. Uslišana je bila moja prošnja. Bog mi je ohranil pri življenju očeta in tudi hišo, čeprav jo je močno stresalo, ker so spet bombe padale v bližini. Ponovno sta bili zadeti Šeličeva in Starčeva hiša. Na novo pa Tuščekova (Zimic). Cerkvi spet ni prizaneslo, tako da je na mestu našega lepega svetišča ostalo le še kup razvalin. Zvonik je še ostal, ki se dviga proti nebu in nas opominja, da je tam naša prava domovina. Tudi danes ni šlo brez človeških žrtev. Pri Kurinčevih je hudo ranilo očeta in tudi Ivana Mohorčevega. Takoj so ju prepeljali v goriško bolnišnico, toda oče Kurinčev je zaradi prevelike izgube krvi hitro umrl. Družina je ostala brez očeta, strehe, hrane in obleke, kajti ogenj je popolnoma vse uničil. Tudi pri Mohorčevih je vse zgorelo. Krenjčevim je zgorel hlev in krava v njem. Zvečer je bil pogreb Starčevih žrtev. Kako velika tragika in neizmerna žalost.« 

»Oče, Marica in jaz smo ostali doma v strahu, kaj bo pa danes; upali smo sicer, da se to več ne ponovi, ker smo bili skoraj prepričani, da se je zgodilo le pomotoma.« 

»Tri četrt na eno so spet prišli železni ptiči, noseč ogenj in smrt. Koliko strahu sem spet užila. Ni mi bilo mar, če nam hišo poruši in vse uniči. Prosila sem z vsem srcem Boga, naj mi očeta ohrani pri življenju.« 

V zaklonišču 

»Petek, 16. marca 1945. V upanju, da bomo v Vasi' varni, ker tam ni vojaštva, smo si vsi pomagali tja gor z živino in kolikor moč tudi z drugim blagom. Mi smo šli k Filipčevim, Marica pa k Matičevim. Komaj smo se malo ustanovili, že povejo, da bombardira na Trnovem. Takoj smo se zatekli v Ogrado (ime parcele), kjer imamo zasilno zaklonišče, pa hvala Bogu za danes so nas pustili pri miru. 

Sobota, 17. marca 1945. Danes nič posebnega pri nas. Jaz sem bila v Gorici. Od 10. ure do 5. ure popoldne v zaklonišču.« 

Tretjič bombe 

»Torek, 20. 3. 1945. Ker nas je teh par dni pustilo pri miru, smo se že malo pustili brez skrbi in nismo tako hitro šli v kaverne. Ko smo se napravili z našimi culami, da gremo, je že pri vežnih vratih zaropotalo, tako da nismo utegnili iti iz hiše in smo se tam tiščali vsi v strahu. Ko je prenehalo, smo bežali na prosto. Že v tretje nas je Bog obvaroval in upajmo, da nas bo še naprej, če bo njegova volja. Gmotna škoda tudi to pot. Kuharjevim v vasi je zrušilo hišo in ubilo vso živino. Ilhovim pa je zgorel hlev, a živino so rešili. Prizadelo je še nekaj drugih hiš v vasi. 

25. 3. 1945. Danes je nedelja in praznik Marijinega oznanjenja. Zjutraj sem bila pri maši. Potem ko smo pripravili kosilo, smo šli v Ogrado pred kaverno, da bomo blizu zaklonišča, če bo spet nevarnost. Z Marico Filipčevo sva si kratili čas z ugibanjem sreče po številkah, tako da je bilo vmes hudega tudi malo smeha. Kar naenkrat se zasliši tisti peklenski ropot, ki te pretrese do kosti. V hipu smo bili v kaverni. Danes ni preveč hudo treslo, ker so metali samo na Britof (predel blizu cerkve). Hiša od Cilke Moharetove (Cilkni) je zgorela. Hiše: Gorbančevo, Ježevo in Urižukno je pa precej porušilo. Drugih nesreč ni bilo.«

Čudež pri Bratužu 

»26. 3. 1945. Tudi danes nam ni prizaneslo, ob navadni uri so prišli bombniki. Pred Filipčevo hišo sta padli dve veliki bombi. Zrušilo je prašičji hlev in ubilo 12 kokoši. Streho od hleva za živino je zrušilo eno polovico in tudi nad hišo je preluknjalo streho. Sosedovo, Starčevo hišo (v Vasi) je tudi zadelo in v hlevu je zasulo živino in pod razvalinami je čudežno ostala živa. Možje so hitro priskočili na pomoč in vso žival srečno rešili. Tuščekovim pri Uršli je zgorel hlev za živino. Starčevim v Griču pa hlev za živino z živino vred. Pri Bratužu se je zgodil čudež. Hišo mu je porušilo prav do tal. On se je stisnil pod stopnice in ga je popolnoma zasulo. Napravil si je majhno odprtino in klical na pomoč. Slišala sta ga dva moška in hitro stekla na pomoč in izvlekla izpod ruševin živega in nepoškodovanega.« 

Še šesti napad 

»16. 4. 1945. Trije tedni so minili mirno in tudi mi smo se umirili v trdnem upanju, da nas ne bodo več napadali. Jaz sem bila tisti dan v Ravnici na obisku pri nuni Filipčevi, ki je zbolela za pljučnico in so jo pripeljali tja zaradi nevarnosti. Hitro popoldne so začeli krožiti nad nami zrakoplovi. Krožili so zelo nizko in zato smo bili zelo prestrašeni, da nas bodo bombardirali, in resnično so jih začeli usipati, toda v Grgarju in ne v Ravnici. Bila sem v velikem strahu, da bodo človeške žrtve, ker so ljudje začeli z delom na polju in jih je presenetilo zunaj na prostem. Hvala Bogu se je izteklo brez človeških žrtev. Uničilo je precej hiš na placu (trg, večji prostor sredi vasi, v bližini cerkve), pred cerkvijo je precej sekalo. Mamlovem je porušilo hlev za živino in ubilo kravo in ovco, pa tudi hišo je zadelo in prav tako tudi Vončinovo hišo, Žorčevo in Učenikovo hišo. V Vasi pa Matičevo in Gorbančevo hišo. Boltarjevim hlev za živino, Tuščekovim hišo, ki je zgorela. V Gorenji vasi je Matjolovim zgorel hlev za živino, hišo so rešili. Zrušilo je Šmeljevim, Mamčevim, Dovčevim in v Pancalah je ena bomba prodrla skozi streho, padla na posteljo in eksplodirala. Tudi Filipčevim je preluknjala zadnjo steno. Več bomb je ostalo neeksplodiranih in to je bila sreča. Filipčevim je spet ubilo 7 kokoši, Kurinščevim iz Fobce pa dva vola.«  

Tako je partizansko uničevanje Grgarja za zgodovino ohranila Karolina Doljak. 

Cerkev so partizanske bombe povsem uničile, v zrak so štrleli le zidovi in zvonik. Od bogate opreme (oltarjev in orgel) se je ohranil le manjši del poškodovanih kamnitih delov. Stavba župnišča je bila napol porušena. 

Partizanske bombe 

Cerkev sv. Martina v Grgarju sta prizadeli obe svetovni vojni. Najprej je bila precej uničena med prvo svetovno vojno, saj je stala v neposredni bližini bojnih črt, tako rekoč do tal pa so jo marca 1945 porušili partizani, ki so nad Grgar kar šestkrat priklicali t. i. zavezniška letala, takrat so jim rekli titovci. Ko so od 14. marca do 16. aprila partizanska letala večkrat priletela nad Grgar, so bombardirala tudi cerkev in župnišče (podobno je bilo v Idriji). Cerkev so partizanske bombe povsem uničile, v zrak so štrleli le zidovi in zvonik. Od bogate opreme (oltarjev in orgel) se je ohranil le manjši del poškodovanih kamnitih delov. Stavba župnišča je bila napol porušena. 

Župnik Alojzij Filipič se je preselil domov v Ravnico, maševal pa je v grgarskem zaselku Zagorje – pri Levenovih (Doljak), in sicer kar na štali. Zelo je bil prizadet zaradi porušene cerkve, pa tudi zaradi krivičnega obrekovanja nekaterih ljudi. 

Cerkev sv. Martina v Grgarju sta prizadeli obe svetovni vojni. Najprej je bila precej uničena med prvo svetovno vojno, saj je stala v neposredni bližini bojnih črt, tako rekoč do tal pa so jo marca 1945 porušili partizani, ki so nad Grgar kar šestkrat priklicali t. i. zavezniška letala, takrat so jim rekli titovci. 

Nadaljevanje prihodnjič. 

(D187, 48-50)