Paradoks Ruske kapelice: z državniškimi častmi slavimo spomin na Ruse, ki so ubijali naše dede v zamolčanih bitkah Galicije

Uredništvo
14

Slovesnost pri Ruski kapelici v spomin na ruske ujetnike, ki jih je pri gradnji prelaza Vršič med 1. svetovno vojno zasul plaz, je iz diskretnega pietetnega srečanja v zadnjih letih prerasel v prvovrsten politični dogodek meddržavnega nivoja, ki se ga udeležujejo najvišji politiki obeh držav.

In medtem ko se naši ugledneži sončijo v družbi politikov svetovne velesile ter mediji na dolgo in široko razglabljajo o politično-gospodarskih vidikih rusko-slovenskega prijateljstva, se zdi, da je zgodovinski kontekst dogodka postal popolnoma nepomemben, prezrt in zanemarljiv.  

Kako sicer drugače razložiti dejstvo, da vsakoletni prvi avgustovski konec tedna z državnimi častmi ohranjamo spomin na okoli tristo umrlih pripadnikov vojske, ki se je s puškami in bajoneti bila proti našim dedom v prostranstvih Galicije, kjer v od domovine pozabljenih grobovih leži več kot 10 tisoč slovenskih vojakov?

Ali se zgodovinskega konteksta slovesnosti pri Ruski kapelici Slovenci sploh zavedamo, smo povprašali mimoidoče na ulici. Odgovori so bili bolj ali manj pričakovani.

Velika večina slovenskega naroda je 1. svetovno vojno dočakala pod cesarsko krono med našimi ljudmi izjemno spoštovanega habsburškega vladarja Franca Jožefa.

Avstro-ogrsko cesarstvo se je po vojni napovedi Srbiji kmalu znašlo v vojaškem konfliktu s carsko Rusijo, tradicionalno srbsko zaveznico.

Ob bok Rusiji, na stran Antante, je leta 1915 prestopila tudi Italija in odprla se je nova fronta v Posočju. Cesta čez Vršič je naenkrat postala izjemnega pomena, saj je bilo zaledje soške fronte zelo slabo oskrbovano. V ta namen je Avstro-ogrska v naše Alpe poslala več kot 10.000 ruskih ujetnikov, ki so, pod poveljstvom iz Beljaka, ekspresno gradili cesto čez prelaz. Pri tem jim šlo na roko še precej ugodno vreme in zima skorajda brez snega.

Ta je v večjih količinah zapadel šele februarja 1916, nato pa se je 8. marca istega leta utrgal ogromen plaz in pod njim pokopal še sedaj neznano število ruskih vojnih ujetnikov, med katerimi je bilo sicer veliko Ukrajincev. Že čez nekaj dni je nov plaz ponovno povzročil nove žrtve. Leta 1917 v njihov spomin zgradili Rusko kapelico, kjer so pokopali padle.

Ko se je čez dobro leto vojna končala, je Avstro-Ogrska razpadla in prek prelaza Vršič je potekala nova rapalska meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Slednje pa cesta čez Vršič ni več zanimala. Italijani so primorski del ceste odlično popravili in utrdili, gorenjski del pa je ostal zanemarjen še do konca 2. svetovne vojne.

Umrli so sovražniki naših dedov na fronti Galicije

galicija-wiki
Galicija – klik za povečavo (vir: wikipedia)

Na Vršiču umrli ruski ujetniki so bili seveda vojaki sovražne vojske naših dedov, ki so pod avstro-ogrsko krono v številnih slovenskih polkih množično odhajali v boj za svojo tedanjo domovino.

In medtem ko se o Soški fronti zadnja leta vendarle sliši precej več kot v času komunizma, pa ostaja popolnoma zamolčano največje bojišče s slovensko udeležbo v narodovi zgodovini.

Že na začetku vojne je s 3. korpusom v Galicijo, pokrajino na območju današnje Poljske in Ukrajine, odšlo okoli 33 tisoč Slovencev, kar je po oceni zgodovinarjev največja slovenska ekspedicijska vojska v zgodovini.

Pod kroglami in bajoneti vojske Ruskega imperija je v Galiciji življenje izgubila približno tretjina vseh slovenskih vojakov.

Grobovi več kot deset tisoč naših dedov tako, za razliko od nekaj sto umrlih ruskih ujetnikov v plazu pod Vršičem, ostajajo anonimni, pozabljeni in izgubljeni, brez spomina in pozornosti svoje domovine, današnje samostojne države Slovenije.

Avstro-ogrska vojska v Galiciji 1914 (vir foto: www.zolynia.org)
Avstro-ogrska vojska s številnimi slovenskimi polki v Galiciji leta 1914 (vir foto: www.zolynia.org)

Mimoidoči o vsem skupaj ne vedo veliko

Šestnajst od osemnajst naključno vprašanih mimoidočih na ljubljanskih ulicah je zelo dobro vedelo, da se ob dogodku pri Ruski kapelici spominjamo umrlih ruskih vojnih ujetnikov.

Za precej težje pa se je izkazalo vprašanje ali so se umrli Rusi z našimi predniki borili na isti ali nasprotni strani in za katero vojno pravzaprav gre.

Deset od osemnajstih jih je namreč trdilo, da so se Rusi in Slovenci borili z ramo ob rami na isti strani zgodovine, le štirje so vedeli, da je šlo za pripadnike nam sovražne vojske.

Pomenljivo je bilo oklevanje Marka iz Ljubljane, ki je ob drugem vprašanju razmišljal: “Seveda smo bili z Rusi na isti strani. Ne čakaj….če so bili ujetniki in pri nas. Zgleda nismo bili na isti strani. Zakaj potem praznujemo? Spet nas nekdo laže….zato pa ne berem novic.”

Pieteta za ideološke potrebe
Napačno bi bilo onečastiti pomen pietetnega spomina na nedolžne žrtve katerekoli vojne in katerekoli strani v spopadih velikih vojnih tragedij 20. stoletja.

A zgoraj predstavljen kontekst in druge prakse zadnjih let nakazujejo, da spomin na padle v vojnah prejšnjega stoletja nezadržno izgublja naravo častne, iskrene pietete, temveč vse bolj postaja ideološko orodje za aktualne potrebe in interese.

Po drugi strani pa je zamolčana smrt naših prednikov, očetov in sinov slovenskih mater, daleč od doma, v boju za tedanjo domovino, zagotovo ena največjih sramot slovenskih sedanjih in preteklih političnih elit ter šepeče pomenljivo sporočilo, da dar življenja za domovino ni vrednoten enakovredno, neobremenjeno, izven ideološkega konteksta.

Nečastni molk državnih oblasti je kot glas vpijočega v puščavi o vsej globini njihove dvoličnosti.  

14 KOMENTARJI

  1. Med drugo svetovno vojno naj bi bilo v nemško vojsko prisilno mobiliziranih 70 000 Slovencev, 14 000 od tega naj bi jih padlo. Upam, da se ne bo pojavil kak “pameten” novinar, ki bo ob odkritju spomenika kakemu zavezniškemu vojaku razlagal, kako hinavsko je to, saj so zavezniki vendar pobijali naše fante v vrstah Wehrmachta.

  2. Glede na zgornje mnenje, prisilno mobilizirani Slovenci v nemško, padli na ruskih frontah, nimajo pravice do groba in spomenika ?
    Moj oče je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Ni hotel iti v nemško vojsko, pa so Nemci prišli po njega in ga tako pretepli, da je imel celo življenje vidne poškodbe po telesu. Moj dedek, oče mojega očeta, ga je prosil, naj gre v nemško vojsko. Pri hiši je bilo doma namreč dvanajst otrok, iz mesta pa je prišel s svojo družino k njim stanovat še stric. Dedek ga je prosil, da naj gre v nemško vojsko zato, ker se je bal, da ji bodo vse izselili ali poslali v taborišče. Moj oče se je žrtvoval za vso družino in sorodnike. On je bil manjše zlo, kot uničenje cele družine.
    Tudi pobeg k partizanom, ki jih na Štajerskem ni bilo, je pomenila deportacijo. Partizani na Štajerskem so bili skrivači, ki so ljudem storili več škode kot koristi. Če je kakšen skrivač ubil enega nemškega vojaka, so se Nemci maščevali in v zameno pobili 12 Slovencev. To se je zgodilo tudi v mojem kraju kjer je bilo pobitih 12 talcev.
    Globoko sem prepričan, da si padli Slovenci v Rusiji zaslužijo spominsko obeležje. Tudi oni so padli za domovino, saj so s svojim življenjem reševali slovenske družine.

  3. Moj stari oče je bil tako, v Galiciji, kot na Soši fronti.

    V Galiciji ni bilo tako nevarno, ker so granate padale na zemlji in so samo naredile krater (če te ni slučajno zadela). V Galicije sta morila predvsem Mraz in Lakota. Stari oče je jedel pomije z gnojišča, da je preživel. Tudi Bohka (razpelo) je vrgel na ogenj, da se je ogrel. Bile je tudi en dan v ruskem ujetništvu in uspel takoj zatem pobegniti.

    Na soški fronti pa so bile granate bistveno bolj nevarne zaradi odbojev in šrapnelov, ki so leteli vsepovprek.

    Avstrija je imela dva 350 mm topova s katerim so streljali na Udine. (imena topov KATTEL in POLDI). Stari oče je bil celo odlikovan, ker je namerilcem pri topu postavil na vrh neke smreke oznbako, po kateri so oni potem delali korekturo ognja. Stari oče je preživel, je pa vedno dejal, da se nikjer ni delalo takih svinjarij, kot ravno pri partizanih.

    Praded po materini strani pa je umrl na Soški fronti, ker je granata zadela šotor, kjer je delal kot bolničar. Kje je pokopan ne ve nihče.

  4. Jajo !
    Prosim, da konkretno zapišeš kje so Domobranci klali svoje brate in koliko so jih zaklali, navedi tudi datume klanja!
    Vsaj tri največje primere domobranskega klanja lastnih bratov, prosim lepo!

  5. Odlično, Uredništvo!

    Tema vredna narodovega spomina in terjatev do Države Slovenije.

    Podobna tema so vsi padli Slovenci na Soški fronti in še posebej to velja za čast in slavo braniteljem ŠKABRIJELA!
    Čez 20.000 (dvajset tisoč) ! braniteljev, Slovencev, je za večne čase pokazalo Lahom koliko je v Slovencu srčnosti, poguma
    ,korajže in moči ter narodne zavesti !
    In ?
    Samo skromen, zelo star spomeniček sramežljivo kaže na enega največjih, če ne največji slovenski branik proti tujim zavojevalcem. Sveta gora Slovencev je skromna gora ŠKABRIJEL pri Novi Gorici !

    Še ena terjatev , in do Naroda in do Države Slovenije!
    Obeležiti na novo, podućiti narod in obhajati in častiti spomin na visoki državni ravni. Nujno.

  6. Naša poltična zgodovina je doslej izkrivljala, poneverjala ali zamolčala vse, kar se je dogajalo pri nas in v Evropi med drugo svetovno vojno. Zdaj je to uspešno nadgradila tudi z dogodki iz prve svetovne vojne. Značilno za nas Slovence pa je, da ne čutimo do lastnih žrtev prav nobenega sočutja. Iz političnih razlogov se klanjamo nekaj sto žrtvam vojske, ki se je borila proti slovenskim fantom, zanemarjamo pa desettisoče lastnih žrtev iz prve svetovne vojne na soški in galicijski fronti ter iz druge svetovne vojne na ruski in domači fronti. In brezbrižno gazimo po 600 povojnih moriščih in zapiramo rudniške jaške polne nedolžnih povojnih žrtev. To je pieteta po slovensko!

  7. Slovenski vojaki v Galiciji se niso borili za svojo domovino! Avstro-Ogrska je bila le država v kateri so bile takrtne slovenske dežele. Noro je razmišljanje, da so naši (vaši) predniki z zavestjo obrambe domovine odhajali v vojno. Ne niso, saj je takrat že bila močna želja po lastni domovini (državi)! Tako so se torej Slovenci borili za tujo državo na vseh frontah prve vojne. Tudi na soški. Pri soški je pozitivno le to, da so varovali ali poskusili zavarovati svoje etnično ozemlje. Sicer je pa vojna bila nesmiselna, še bolj nesmiselno pa je, da danes nekdo razmišlja tako kot avtor tega članka. Če je kapelica in slovesnost namenjena Rusom je to zanj že leva ideologija. Kolikor vem, so žrtve bile pripadniki carske Rusije in torej še daleč od boljševikov.

  8. Če je to res – in najbrž, da je res- bo potrebno postaviti eno cerkvico tudi v Galiciji: Upamo samo lahko, da bodo povebljeni na tamkajšnjo mašo vsi naši gospodarsveniki…

  9. Vsak levičar kdaj stopi/zavije/pogleda tudi v desno in obratno. na koncu koncev imam vsaka cesta samo dva ovinka, pa vendarle v povprečju nekam relativno naravnost pripelje. Problem je le takrat, ko so ovinki tako na gosto, da je linearni napredek skoraj ničen – kot serpentine na Vršič. Ali kot naša debata o levih in desnih. Skoraj stojimo na mestu že dvajset let. Ko pa zaradi tega stopicanja ugotovimo, da nismo nikamor prišli, sta pa Kučan in Janša kriva za vse.

  10. Ja, sarkazem, dobro pišeš!
    Komunist je in vedno bo zatajil lastno mater, očeta, brata, sestro, p’rjatla. Vedno bo ubogal ukaz višje inštance in bo delal
    kot naštelan robot, kajti njihov cilj posvečuje prav vsa sredstva.
    Udbokučanisti z A. Možino, največjo trenutno Poturico slovenskega rodu spet kvačko, enako/podobno in še bolj spletkarsko kot primarno Društvo slovensko ruskega “prijateljstva na osnovi strategije in vodenja KPSZ in Kominterne-ki se dandanes, pač, imenujeta nekako drugače-v bistvu pa je vse kot je bilo. Podlo, izprijeno, v temelju krvavo in sedaj v zakajenih katedralah še blagoslavljano in na široko in hinavsko pokrižano-glejte Putina kako se KGB lisica pokriža !
    Kakšne žrtve, kakšna kapelica, kakšni ubogi vojaki, sto ali tisoč njih-sajh je vseeno, ko po exYu gnije nepokopanih milijon
    in nveč, po stepah Rusije pa desetine milijonov – kaj sto “ruskih” ujetnikov pod Vršičem! dajte no!
    Pieteta ?
    Pieteta komunistov ? Pieterta velikega diktatorja z dvema kovčkoma na dva gumba, ki izbrišejo ves svet ? Pieteta največjega bogatuna z 50 do 200 milijardami pod ritjo ?
    Pieteta M.kučana, B.Pahorja in ostale proslule falange Udbokučanistov ?
    Plaha-plaha, za bedake!
    Gorje njim, ki pridijo otroke Jezusa Kristusa !
    Je Putin videl Jezusov dvignjeni prst na ikoni na kapelici ?
    Ga je Kučan Mila in A.Geržina?
    Ne me basat, loopovi, prekupčevalci s človeškimi dušami! Hudičev rod! Izginite in ne kvarite nam dneva !Barabe hinavske- in- plozajo svetu o miru in prijateljstvu! DOST VAS MAMO, KAJNOVCI !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime