OZN predlaga spolno nevtralni jezik in s tem zahodni progresivizem postavlja nad tradicionalistične kulture

Del svetovne javnosti je nedavno vznemiril čivk z uradnega profila Organizacije združenih narodov. “Pomembno je, kako govorimo. Pomagaj ustvarjati bolj enakopraven svet ter pri naslavljanju oseb, katerih spola ne (pre)poznaš, in pri naslavljanju skupin uporabljaj spolno nevtralen jezik,” smo brali. Zraven pripeta grafika pa je ponazarjala, kateri izrazi so po mnenju OZN-ja primernejši za rabo v omenjenih primerih. Če smo negotovi, namesto izrazov punca ali fant oziroma žena ali mož raje uporabimo izraz “partner”, svetujejo.

What you say matters.

Help create a more equal world by using gender-neutral language if you're unsure about someone's gender or are referring to a group. https://t.co/QQRFPY4VRn #GenerationEquality via@UN_Women pic.twitter.com/koxoAZZuxq

— United Nations (@UN) May 18, 2020

“Kaj je tako hudimano spornega v povsem korektnem vabilu k temu, da smo pozorni, da ne bi z neprevidnimi besedami koga užalili?” se nad konservativnim negodovanjem, ki ga je prebudila objava, že čudi povprečna zahodna razumnost. Odgovor je preprost: Čisto nič. Gre za povsem legitimno stališče tako rekoč kogarkoli. Le ena organizacija je a priori oropana pravice, da objavi takšno stališče. Samo tista, katere temeljno poslanstvo je promocija miru, promocija spoštovanja in sobivanja različnih kultur, torej tudi različnih pogledov na vprašanje spola.

Legitimen, a ne univerzalen pogled

Problem je v tem, da OZN s takšno objavo prevzema kulturno ne-nevtralen in za veliko večino družb sveta radikalen pogled na vprašanje spolov. Gre za pogled, ki spolno identiteto smatra za eno izmed najbolj intimnih in družbeno nedotakljivih področij posameznikove osebne izbire. Gre tudi za pogled, ki vprašanje pripadnosti določenemu spolu ali spolni usmerjenosti vselej povezuje z vprašanjem pripadnosti družbeni skupini z večjo ali manjšo družbeno močjo, to neenakost v moči pa obrazloži z domnevno neenako (moralno) vrednostjo, ki da jo pripadnikom te skupine pripisuje dominantna družbena skupina. Iz tega dramatično zasnovanega sklepanja izpelje zahtevo po hiper-občutljivem rokovanju v situacijah, ki imajo opravka s posameznikovo spolno identiteto.

Gre torej za pogled, ki raznolikost zaradi nevarnosti, da bi le-ta nakazovala na neenako dostojanstvo, pogosto smatra za nezaželeno in zato kot rešitev predlaga spolno nevtralno komunikacijo. Gre za pogled, ki spolno razlikovanje pogosto vidi kot coklo, ki ovira uresničitev vizije družbe enakih možnosti ter enake obravnave.

Na videz nevtralna in dobronamerna objava OZN je globoko potopljena v tipično zahodno-progresivno dojemanje vprašanj spola.

S tem pogledom ni nič narobe (razen marsikaj, ampak v tem trenutku to ni problem), poanta zgornje analize je zgolj v tem, da je na videz nevtralna in dobronamerna objava OZN globoko potopljena v tipično zahodno-progresivno dojemanje vprašanj spola. To pa je problem.

Problem je v tem, da je Organizacija združenih narodov poglede tradicionalističnih kultur sveta na vprašanje spola nonšalantno označila za zastarele ter glede vprašanja spola oznanila pogled zgolj ene od kulturnih skupnosti, namreč skupnosti LGBTQ+, za nič manj kot uraden pogled krovne organizacije za spoštovanje kulturne različnosti. Neduhoviti nesmisel.

S to objavo OZN spodkopava verodostojnost in integriteto sebe kot nenadomestljive mirovniške mednarodne institucije ter jasno kaže, da v abecedi spoštovanja kulturne različnosti ni prišla niti do črke A. Zdi se, da se na skrivaj opravičuje svojim naivnim sledilcem: “Ne, ne, očitno ste spoštovanje različnosti razumeli preveč dobesedno.”

Prostor dialoga

Vendarle pa je kontroverzni čivk priložnost, da svetovna javnost v en glas opozori na pomen spoštovanja različnosti. Če se namreč na zahodu kulturni boj običajno razvnema ob primerih, ko ta ali ona javna institucija privzame eno od stališč (običajno napredno) v kulturnem boju, čemur potem sledi razprava, ali v dotični družbi glede te teme res vlada tak konsenz, kot se odraža iz uradnih objav, je tokrat situacija mnogo manj polemična.

Tokrat je namreč že vnaprej jasno, da tega konsenza ni. Dovolj je že, da pogledamo na mavrično pisanost zastav držav sveta, da uvidimo, s kakšno kulturno in vrednostno pestrostjo razpolagamo. Zato v tem primeru ne gre za vprašanje, ali se z vsebino “sporne” objave strinjamo ali ne. Pravzaprav bi bilo res škoda, če bi se ta incident iztekel v le še eno etapo kulturnega boja.

Tokrat gre za mnogo bolj elementarna vprašanja. Gre za vprašanje spoznavne ponižnosti, za to, ali je napredni Zahod zmožen uvideti, da nima ekskluzivnega dostopa do resnice in z njo do edine prave vizije “resnično pravične družbe”. Gre tudi za premlevanje, če ni morda sintagma “spoštovanje kulturne raznolikosti” vendarle mnogo več kot le obrabljena floskula, ki jo privlečeš na plano v razpravah z “nestrpnimi konservativci”.

In nenazadnje gre za vprašanje, ali smo z zadržanostjo pri uveljavljanju lastnih političnih vizij sposobni ohranjati vsaj minimalno integriteto OZN-ja kot privilegiranega prostora za eno najbolj vzvišenih človeških dejavnosti: Dialog.