Otrok in pametni telefon: nasvet “strokovnjakinje”, ob katerem se boste vprašali ali ste z drugega planeta

Andreja Barat
4

Pred dnevi je bil na portalu Siol.net objavljen članek, ki staršem z vso resnostjo priporoča, naj obvezno in pozorno spremljajo uporabo mobilnega telefona pri svojem otroku do devetega leta.

Članek je sicer, tako glede na vsebino kot glede na dejstvo, da je Siol v lasti telekomunikacijskega operaterja Telekom, očitno reklamne narave, kar niti ni ustrezno označeno. Kljub temu ga vzemimo za izhodišče za razmislek o uporabi pametnih telefonov (in drugih naprav) pri otrocih.

Devet let?!?

Ob tako nizko in površno postavljeni starostni meji je gotovo marsikateri odgovoren starš debelo pogledal. Še posebej zato, ker številni priznani strokovnjaki, pedagogi in terapevti, ki se ukvarjajo z ne-kemičnimi oblikami zasvojenosti, mejo, kdaj naj bi otrok dobil svojo lastno pametno napravo, pomikajo vedno bolj visoko v najstniška leta. Ob tem resno ter zavzeto opozarjajo, da prezgodnja in prekomerna uporaba, tudi nadzorovana, pušča na otrokovem psihosocialnem in tudi fizičnem razvoju negativne posledice.

Dopustimo možnost, da je članek pač malo površno napisan oz. da so besede citirane strokovnjakinje vzete iz konteksta. Težko si je namreč predstavljati povprečno inteligentnega človeka, ki bi desetletnemu otroku dal pametno napravo brez omejitev.

Pa nikakor ne gre za to, da bi naši otroci kot amiši živeli odrezani od sodobne tehnologije, ki je nenazadnje nadvse uporabna in tudi zabavna. Še posebej za otroka v zgodnjih najstniških letih je pomembno, da je v stiku s sodobnimi trendi. Toda številne možne poti do tega so boljše in manj škodljive kot je ta, da mu damo telefon in do devetega leta spremljamo kaj dela z njim, potem pa pač vedno manj, kot predlaga zgornji članek.

Tudi če odmislimo nadvse preprost dostop do najbolj bizarne pornografije, brutalnega nasilja, idiotskih idej vseh vrst, potencialnih škodoželjnežev, ki prežijo na otroke … je splet za otroka (in tudi najstnika) le zelo omejeno in nadzorovano, varen kraj … Kdo pri zdravi pameti je prepričan, da je enajstletnik zrel, da bo sam presodil o tem? Ali pa mislimo, da so naši otroci tako neumni, da jih zanimajo samo nogometne igrice in »despacito«? Ne podcenjujmo jih!

Čas, ko je otrok na pametni napravi,  je v veliki meri izgubljen. V tem času otrok ne bere, se ne druži, se ne giblje na svežem zraku, se ne pogovarja, se ne dolgočasi, ne išče rešitev za svojo zabavo, ne ustvarja…

Vsi, samo jaz ne!

Vsekakor argument, na katerem pademo mnogi starši. Najlažje je seveda biti pameten, dokler so otroci še premajhni, da bi sploh imeli konkretne želje okoli pametnih naprav-če seveda ne sodimo med tiste starše, ki otroku že v zgodnjem predšolskem obdobju v roke porinemo telefon in tablico, da imamo malo miru.

Toda čas, ko je otrok na pametni napravi (ne glede na to, kako se slepimo, da dela didaktične in koristne stvari) je v veliki meri izgubljen. V tem času otrok ne bere, se ne druži, se ne giblje na svežem zraku, se ne pogovarja, se ne dolgočasi, ne išče rešitev za svojo zabavo, ne ustvarja … Dražljaji so predvsem zvočno-vizualni in otrok je pri tem pasiven.

Seveda nekateri otroci na spletu ustvarjajo, se učijo, izumljajo nove stvari, programirajo…  če je vaš tak, hvala Bogu. Vendar bodimo realni, večina otrok nabija brezplačne igrice (ki so več ali manj brezkoristne), brezciljno tava po youtubu, visi na družabnih omrežjih in gleda, kaj se dogaja drugim…

Gotovo smo že vsi slišali ali prebrali, da tehnološki geniji, ki so zaslužni za razvoj pametnih naprav (Jobs, Gates, Zuckerberg…) svojim lastnim otrokom sodobno tehnologijo močno omejujejo. Verjetno ne brez razloga. Kako sicer to gre skupaj z rekordno prodajo njihovih naprav milijonom otrokom po vsem svetu, je sicer drugo vprašanje, ki pa je že bolj etične kot komercialne narave.

Otroci, ogledalo staršev …

Tako kot pri vsem, pa seveda velja, da se otrok uči in vzgaja z vzgledom. Zato se moramo najprej v ogledalo pogledati starši. Kje je moj telefon, ko sem z otroki? Na koliko časa ga preverjam? Koliko časa preživim na njem? Na drugih pametnih napravah? Ga nosim ves čas s seboj kot punčico svojega očesa? Koliko časa preživim z njim, namesto z otroci? Kaj storim, če ga kje pozabim?

Včasih (pogosto) se zdi, da smo, kar se tiče odnosa do pametnih naprav, odrasli (starši) še neprimerljivo hujši od otrok. In da otrok dobi svojo napravo predvsem zato, da lahko mi v miru uporabljamo svojo …

Marko Juhant ima na začetku ene od svojih knjig briljanten zapis, ki je lahko vodilo prav vsem staršem (pa naj se sicer strinjajo z njim ali ne). Gre pa takole: »Če bi tako pogosto kot telefon preverjali otroka, ga božali in dnevno posodabljali, odgovarjali na vsak njegov signal, sporočilo, in to večinoma z všečki, bi bili vi in otrok nedvomno uspešni!«

Če smo mi in naši starši neprestano poslušali o nevarnosti drog, je danes družba zrela za to, da sliši o nevarnostih prezgodnje in prekomerne uporabe pametnih naprav.

Nova spoznanja, nova merila, novi trendi…

Če smo mi in naši starši neprestano poslušali o nevarnosti drog, je danes družba zrela za to, da sliši o nevarnostih prezgodnje in prekomerne uporabe pametnih naprav.

Zanimiva je ugotovitev ene od študentk s Harvarda, ki je po nekaj dneh na prestižni univerzi ugotovila, da so njeni novi sošolci vsi iz tistega »kluba«, ki edini v razredu niso imeli pametnega telefona…

Seveda vsi otroci, ki jim starši ne porinejo v roke telefona do sredine najstništva, ne bodo končali na Harvardu. Bodo pa verjetno imeli bolj zanimivo in razgibano socialno življenje, bolj bodo razgledani, z več domišljije, z več izkušnjami, z globlje razvitimi odnosi, več samozavesti, globljo duhovnostjo … Ker iskren všeček, ki ga dobiš v realnosti od resničnega prijatelja ali simpatije, je vreden za tisoč spletnih. In povsem isto velja za nas starše.

Tisti, ki bodo soustvarjali družbo prihodnosti, ne bodo omamljeni internetni zombiji, ki ure na dan drsajo po telefonu, pač pa današnji otroci, ki se jim dogaja življenje. Morda so malce jezni na starše, ker so tako obupno staromodni. Toda če so dovolj inteligentni, se jim verjetno počasi svita, da se jim pravzaprav dogaja več in da so bolj kul od vrstnika, ki ima nov Iphone in raje bulji vanj, kot bi v gozdu zgradil bunker ali prebral res dobro knjigo in njeno vsebino še tedne preigraval v svoji domišljiji…

4 KOMENTARJI

  1. Do 18. leta ne smeš (sam) voziti avtomobila, do 18. se ne sme streči ali prodajati alkohola in cigret…iz razumljivih razlogov. Očitno pa lahko tvegaš s nekemičnimi zasvojenostmi in nevarnostmi.
    Krona vseh teh norosti, ki jih prakticiramo na dekadentnem zahodu pa je avstralski zakon, ki dovoljuje, da starši ob rojstvu otroka sami odločijo o spolu otroka, ne glede na kromosomsko sliko. Se pravi novorojenček ima pimpeka in starši v rojstni list napišejo, da je punčka. Še več tudi otrok sam gre lahko še pred polnoletnostjo na upravno enoto brez privoljenjastaršev spremeniti svoj spol.
    Quod deus perdere vult, dementat!
    Dragi starši, iz ljubezni do vaših otrok se je treba naučiti reči ne dovolim.

  2. Andreja, hvala za tale članek. Sem si šla ga prebrat tudi na siol.net, bolno rečem, da imamo take strokovnjake. No saj imamo take strokovnjake, ki govorijo, da je normalno, da gre otrok pri 11 mesecih v vrtec in ki forsirajo javne vrtce čimprej in javno šolo čimprej, da se otroke dobesedno vzame družini. No saj imamo take strokovnjake, ki podpirajo lgbt teorije spola v vrtcih in šolah, saj imamo take strokovnjake, ki spodbujajo uporabo kondomov in kontracepcije v osnovnih šolah, no imamo take strokovnjake, ki spodbujajo aktivno spolnost čimprej. No ko se pa karkoli zgodi, pa seveda spodbujajo splav itd.

    No so pa tudi drugačni strokovnjaki, npr. Miha Kramli, strokovnjaki iz različnih inštitutov, npr. ŠRCD, Familylab, ki pa sporočajo naslednje: da otrok ne rabi telefona do konca osnovne šole. In če bi bili starši odgovorni in ne bi sledili samo potrošništvu, bi napisali tako, kot je Ana v komentarju. Da ni vedno biti lahko starš edinega otroka v razredu, ki nima telefona, ampak se je vredno potruditi.

    Delam z mladoletnimi prestopniki, zato polagam vsem na srce, da če ne medsebojne navezanosti med starši in otroki že od spočetja naprej, če ni varne navezanosti, če ni topline, zaupanja, ljubezni, se navadno v najstniški dobi ne konča dobro in se že tako načeti odnosi še bolj rušijo. In je velikokrat težko kaj spremeniti. Saj se starši počutijo nemočne. Od javnih inštitucij pa itak ne moremo drugega pričakovati, kot to, da po eni strani dovoljujejo vse, torej dajte otroku telefon, saj se ni mogoče temu izogniti (v opombo, vem da so otroci zelo bistri in inteligentni, ter da znajo uporabljati telefone, računalnike že od majhnih nog, ne morejo in ne smejo pa biti lastniki telefonov, računalnikov in ne morejo početi karkoli na svojo roko), dajte mladostniku kondome in kontracepcijske tabletke, dajte mladostniku za poskusiti travo in ostale droge. Saj strokovnjaki vedo, da ko bo pa kaj narobe, bodo hitro odgovornost prevalili samo na starše.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime