Otroci so se morali vrniti v šolo, da smo v medijih izvedeli o prednostih šolanja na daljavo

O tem, kako hude so negativne posledice šolanja na daljavo, smo prepričani praktično vsi. Sedenje pred ekranom, odsotnost žive komunikacije in druženja, slabša dinamika pouka in oteženo sledenje razlagi na kakovost izobraževanja ne vplivajo ravno blagodejno.

Osrednji mediji so se potrudili, da smo bili državljani o vseh teh negativnih posledicah podrobno in obširno obveščeni. Prav malo pozornosti pa je bilo namenjeno dejstvu, da nam v tako slabi epidemiološki sliki kaj drugega ni niti preostalo. Kaj šele, da bi izvedeli, kako ta čas res smiselno izkoristiti ali katere pozitivne vidike prinaša.



Pa tudi teh ni tako malo. Vzgoja za samostojnost, svoboda pri razporejanju časa in prilagajanju urnika po svojih željah. Da ne govorimo o časovnem prihranku dijakov vozačev, ki nekateri v običajnih razmerah samo za pot v šolo in domov porabijo tudi več kot dve uri dnevno.

Da ne bo pomote, nikakor ne zagovarjam, da bi kar za trajno uvedli pouk na daljavo. Zdi se mi pa pošteno, da se predstavi vse plati. S tem se ljudem tudi omogoči, da dano situacijo obrnejo v svoj prid in izkoristijo možnosti, ki jih v danih okoliščinah imajo.

Vrnitev v šolo pospremljena s pozitivnimi vidiki šolanja na daljavo

Ta teden so se vsi učenci in maturantje naposled vrnili v šolo. In prav na prvi šolski dan smo lahko iz njihovih ust slišali za mnoge pozitivne vidike učenja na daljavo. Na vprašanje, če se veselijo vrnitve v šolo, so odgovarjali, da ne vedo, da jim je po svoje prav ustrezalo biti doma in da so morali danes bolj zgodaj vstati, da so ujeli avtobus. Seveda so se razveselili srečanja s prijatelji.

Na primeru vračanja v šolo želim izpostaviti, kako prefinjeno deluje medijsko-propagandni aparat. Tehnično gledano se niti prej, niti ta teden niso zlagali. Prikazali so iskrena mnenja in skrbi učencev, staršev in izbranih strokovnjakov. Problem je v kontekstu, sporočilu med vrsticami, ki so ga s tem prikrito posredovali javnosti.

Ko zaradi objektivnih okoliščin epidemije otroci niso mogli v šolo, so frustracijo in slabo voljo vzbujali s poudarjanjem negativnih posledic, ko pa so se naposled v šolo vrnili, so vrnitev relativizirali z izpostavljanjem pozitivnih vidikov šolanja na daljavo. V eter so dali izjave, ki vzbujajo občutek: »Glejte, kaj bomo izgubili, zdaj, ko se ne bomo več šolali na daljavo.« Prej teh glasov nismo slišali, čeprav so obstajali in izpostavljali denimo tveganja za prenos okužbe rizičnim sorodnikom.

Ko zaradi objektivnih okoliščin epidemije otroci niso mogli v šolo, so mediji frustracijo in slabo voljo vzbujali s poudarjanjem negativnih posledic, ko pa so se otroci naposled v šolo vrnili, so vrnitev relativizirali z izpostavljanjem pozitivnih vidikov šolanja na daljavo.

Če bi jih res tako skrbelo za duševno zdravje, bi pozdravili vrnitev v šolo, ne pa iskali vseh možnih težav, ki s tem nastajajo. V času šolanja na daljavo pa bi poleg opozarjanja na negativne posledice, ki je seveda pomembno, poudarili tudi pozitivne plati, s čimer bi tako učencem kot staršem omogočili, da ta čas čim bolje izkoristijo.

Namesto tega je osrednjo pozornost dobilo protestno "špricanje" dijakov. Eden izmed njegovih pobudnikov, Lars Podkrajšek, pa je celo postal osebnost tedna na Valu 202. Fant se je javno izpostavil za določen problem, kar mnogim mladim danes manjka in angažiranost lahko le pozdravimo. Tudi to, da je njegovemu pozivu sledilo (po njegovi oceni) okrog 40.000 dijakov, je lepa številka za dijaka drugega letnika gimnazije.

A biti uspešen pri pozivu dijakom k špricanju pouka, pri čemer imaš vso podporo medijev, šolskega sindikata in društva ravnateljev, v resnici ni res izjemen dosežek. Kdaj še pa lahko dijak z blagoslovom ravnatelja šprica pouk?

Večje herojstvo je zame v tistih 30.000 dijakov, ki so k pouku na daljavo kljub vsemu prišli. Še posebej pa tisti maturanti Škofijske klasične gimnazije in še nekaterih šol, ki so se - proti toku - javno izrazili zoper protest.

Ni naključij, gre za manipulacijo s čustvi množic

Medijev v resnici ne zanima, koliko poguma je moral nekdo zbrati, da se je izpostavil v eno ali drugo smer. Tudi duševne stiske in težave pri sledenju razlage na eni ter učenje samostojnosti in svoboda pri razpolaganju s časom na drugi strani so povsem nepomembni.

V resnici gre za gradnjo narative. Gre za manipuliranje s čustvi množic. Lars je bil pač izkoriščen za poudarjanje upora trenutni oblasti. Duševne stiske izpostavljene zato, da lahko s prstom pokažemo na oblast, ki ji domnevno ni mar za mladino. In ko pride sprememba, ki smo jo prej na vse kriplje zagovarjali, kar naenkrat izpostavimo prednosti prejšnjega stanja.

Ni pomembno, kakšna je rešitev na mizi, važno je, da so ljudje nezadovoljni in da ustvarimo dvom v delo »nenaših«

Ni pomembno, kakšna je rešitev na mizi, važno je, da so ljudje nezadovoljni in da ustvarimo dvom v delo »nenaših«. Šolstvo je le eno področje, ki je še posebej priročno, saj vzbuja močna čustva pri velikem delu prebivalstva. Iste vzorce pa lahko opazimo pri praktično poljubni temi, od zdravstva do obrambe in energetike.

V realnosti nobena politična odločitev ni popolna. Vsaka s sabo prinaša pozitivne in negativne posledice. Zato je pomembno, da se o obojih informiramo in sprejmemo najboljši kompromis v danih okoliščinah. Vedno pa je mogoče negativno plat potencirati in tako ustvariti vsesplošno nezadovoljstvo. Ta opcija s sabo prinese tudi podporo morda slabšim rešitvam, saj si javnost ne ustvari realne predstave o problemu.

Predvsem pa tako propagandno poročanje pasivizira zmernejše in radikalizira skrajnejše posameznike v družbi. Pri izbiri potenciranih in »pozabljenih« vidikov ni naključij. Gre za povsem strateško delovanje z jasnim ciljem. Ne pustimo se radikalizirati ali se pasivno predati. Navadimo se brati med vrsticami in zahtevajmo poštene medije.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta: