Osebnosti leta 2021, katerih ne boste našli med izbranci popularnih izborov

Tadeja Zabret
Radi pravimo, da izjemen čas daje izjemne ljudi. Za osebnost leta tako navadno izberemo nekoga, ki je v preteklem letu posebej izstopal, izkazal izjemen pogum ali dosežek. Ob množici izborov osebnosti leta ta čas, ki mi mestoma delujejo kot način promocije izbrancev, ki bodo zaznamovali supervolilno leto, sem naredila še enega – svojega.

Ker je leto zaznamovala epidemija, bi za osebnosti leta najprej imenovala zaposlene v domovih starejših in zdravstveno-varstvenih centrih, o katerih mi pripovedujejo številni, ki tam živijo. Ti ljudje so naredili vse, da bi rešili čim več življenj starejših in jih naredili čim bolj znosna in prijetna, hkrati pa so zdravili tudi številne kovidne bolnike. Podobno kot zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje na kovidnih oddelkih, ki dneve in noči skrbijo za najhuje obolele z ne prav dolgo poznano boleznijo, ki je botrovala dejstvu, da je lani v Sloveniji umrlo največ ljudi glede na število prebivalcev.

Nagradila bi tudi človeka, ki je z neskončnim odgovarjanjem na vprašanja in dileme ljudi prispeval k temu, da so imeli ljudje kar najbolj relevantne informacije o covidu-19 in cepljenju proti tej bolezni. Recimo Alojza Ihana. Pa ljudi, ki so vsakodnevno sprejemali težke strokovne odločitve o vodenju epidemije in bili ob tem ves čas tarče groženj ljudi, sramotenja na družabnih omrežjih, protestih in v medijih. V mislih imam infektologinjo Bojano Beovič in vodjo strokovne skupine za covid-19 infektologinjo Matejo Logar. Naziv osebnost leta si po mojem izboru zasluži tudi idejni vodja cepilne strategije v Kočevju Primož Velikonja, ki je svojo nalogo opravil z odliko in premišljeno, kot bi se projekta morali lotiti tudi na nacionalni ravni.

Letos posebej pogosto poslušamo o razdeljenosti med ljudmi, zato bi veljalo nagraditi koga, ki je prispeval k povezanosti in enotnosti. Tradicionalno so pri nas to športniki, ki si laskavi naziv zaslužijo že za sam uspeh, za katerega so delali leta in leta. Recimo trikratni zaporedni prvak na Vuelti in dobitnik zlate olimpijske medalje v kronometru Primož Roglič, zmagovalec Dirke po Franciji in prejemnik bronaste olimpijske medalje Tadej Pogačar ali zlata olimpijska prvakinja Janja Garnbret.
Letos posebej pogosto poslušamo o razdeljenosti med ljudmi, zato bi veljalo nagraditi koga, ki je prispeval k povezanosti in enotnosti.

Da je delal v smeri povezovanja ljudi, dialoga in prispeval k družbeni normalnosti v preteklem letu, bi lahko rekli tudi za kliničnega psihologa dr. Aleksandra Zadela, ki je s številnimi konstruktivnimi besedami in jasnimi odgovori na zahtevna vprašanja psihologije v različnih fazah epidemije, tako z vidika preventive kot tudi kurative, posameznika kot tudi družbe pripomogel k učinkovitemu spopadanju z nelahkimi situacijami.

Prav tako si posebno priznanje zaslužijo vsi tisti učitelji, ki ob zahtevnih izzivih epidemije v šolstvu niso negodovali, kako se nič ne da in kako nimajo navodil, ampak so sami iskali inovativne možnosti, kako se organizirati, da bo izobraževanje čim bolj varno in učinkovito.

Osebnosti leta so gotovo tudi policisti, ki vse leto skrbijo za red in varnost ljudi, lastnine in protestov, da izgredov z granitnimi kockami, pirotehniko in nasiljem nad novinarji, zdravstvenimi delavci, stroko in naključnimi nesrečniki ne gledamo vsak teden.

Ob domačih, predvsem pa tujih ocenah, da je bilo predsedovanje Svetu EU v zahtevnih časih uspešno nad pričakovanji, bi si naziv osebnost leta zaslužil tudi kdo od vodij odlično izpeljanega predsedovanja.

Čeprav se visokim državnim funkcionarjem, ki so za odgovorne naloge plačani, takih nagrad navadno ne daje in osebno nisem ravno podpornica njegovega načina vodenja, pa bi si titulo osebnosti leta letos zaslužil tudi premier.

Pa ne le, ker je osebnost leta že zato, ker se z njim vsakodnevno tako ali drugače ukvarja celoten politični prostor. Ali ker je najbolj slaven tviteraš v državi, ki mu prehitri prsti na Twitterju v veliki meri škodijo. Ampak predvsem zato, ker je v do njega osovraženi medijski in v veliki meri tudi družbeni klimi še kar spodobno zvozil vodenje države v času epidemije in je vlada pod njegovim vodstvom vzporedno s predsedovanjem strla še kar nekaj zahtevnih zakonskih orehov in projektov, ki so prej čakali leta in desetletja. Slovenijo pa je po letih približevanja Rusiji ob številnih srečanjih in povezavah zopet trdno postavil med jedrne članice EU. In to ob nemajhnih naporih opozicije, prikazati ga kot zatiralskega diktatorja.

Tudi na predsednika pravzaprav ne gre pozabiti. Pahor je le potreboval precej modrosti za krmarjenje med kritikami zdaj s te zdaj z one strani in ob tem z organizacijo posebnih srečanj pripomogel k dialogu, povezanosti med ljudmi in spravi že zgodovinsko ali pa na sveže sprtih državljanov.

Ne gre pa pozabiti na tiste, ki so lajšali stiske najbolj ranljivih. Med njimi izstopa sicer že uveljavljeni in večkrat nagrajeni slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je tudi v času epidemije za najrevnejše na Madagaskarju naredil ogromno.

Glede na dejstvo, da se že vse leto pogovarjamo o tem, da je cepivo najbolj učinkovito pri preprečevanju hujšega poteka bolezni, omejuje pa tudi obolevanje in prenos bolezni, in glede na dejstvo, da je Slovenija še daleč od precepljenosti, ki jo želi doseči, je moj zmagovalec Primož Velikonja, skupaj z zdravstvenimi delavci, ki »v prvih bojnih vrstah« skrbijo za covidne bolnike. Še toliko bolj si priznanje zaslužijo, ker so vrli umi, namesto da bi uspešno strategijo cepljenja prenesli na nacionalno raven, zdravnike pa nagradili, po klasični slovenski praksi tolčenja po glavah uspešnih in delavnih v Kočevje poslali inšpekcijo, zdravnike pa označili za zaslužkarje.

Kdo je pa osebnost leta po vašem izboru?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Testiranje poslancev na psihoaktivne snovi
  • 01. 06. 2026
»Ten minuts gor«
  • 31. 05. 2026
Temelji krščanskega politika
  • 31. 05. 2026