Ogledalo levici: Na Kubi bi protestnike preganjali z vojsko, Janša pa naj molči o pobojih

Levici je spet potrebno nastaviti ogledalo. Sicer tokrat ne ciljam na izvažanje umazanega perila in izigravanje lastnih državljanov za politične točke. No, res pa je, da bo današnja tema, kot že marsikatera do sedaj, pokazala politično oportunost in nenačelnost pri najbolj osnovnih (ideoloških) vprašanjih, kar bomo videli na dveh primerih iz mednarodne politike.

Pred kratkim je premier Janša v nagovoru na Svetovnem forumu za svobodni Iran pozval k preiskavi pod vodstvom Združenih narodov, ki naj bi obravnavala pokol 30.000 političnih oporečnikov v tej islamski republiki leta 1988. Z vidika razsvetljenega in demokratičnega človeka je takšen poziv nujen, saj izraža voljo neke politične sile po uveljavljanju civiliziranosti.

EU se spopada s Slovenijo, ki je moteč dejavnik zunanje politike

Ne glede na upravičenost in moralno čistost izjave pa je bil Janša deležen izrazito mešanih odzivov, od odobravanja s strani iranske diaspore in Amnesty International, do neodobravanja in pogromov s strani medijev in politike levega pola ter celo s strani EU.

V medijih smo tako lahko brali, da so Janševe izjave tiste, ki vodijo v spor z Iranom, da EU sporoča, da je šlo za soliranje ter da Janševa stališča niso tudi stališča EU (slednje je prišlo celo iz ust visokega predstavnika za zunanjo in obrambno politiko Josepha Borella), Saša Vidmajer pa je v Delu zapisala: "Evropa se ne spopada samo z Orbánovo Madžarsko, ki poleg vladavine prava in demokracije ruši tudi skupno zunanjo politiko, tu je še en vzhodnoevropski pomagač. Slovenija je postala moteč dejavnik v evropski politiki."

Pred dnevi je Maduro napovedal možnost vojaške intervencije na Kubi, s katero želi ukrotiti protikomunistične protestnike. Tovariš Kordiš, bi kaj pokomentirali?

Da velik del leve sfere v Sloveniji goji globoko afiniteto do iranskega režima, ni skrivnost, in več medijev se je razpisalo o povezanosti slednjega z nekaterimi sumljivimi slovenskimi podjetji, pranju denarja (Irangate je še vedno brez realnega epiloga) ter financiranju slovenskih političnih strank levega političnega spektra iz iranskih virov.

Kordiševi nekdanji delodajalci nad protestnike z vojsko?

Druga zgodba je trenutno dogajanje na Kubi, kjer ljudje že dalj časa protestirajo. Pa ne zato, ker bi jim kapitalizem dal vsega preveč, kot to velja za naše petkove protestnike, ampak zato, ker so zaradi socializma dobesedno lačni in brez zdravil. Ker ne vedo, če bodo dočakali jutrišnji dan. Mogoče najbolj zgovorno stanje opiše spodnji tvit:

https://twitter.com/MitjaIrsic/status/1415209686312292352

Ali, kot je dejal ameriški senator kubanskega porekla Marco Rubio: "Socializem je na Kubi dosegel enako kot povsod drugod. Propadel je." Ameriški predsednik Biden je pred kratkim napovedal možnost humanitarne pomoči, a le, če bo distribucija potekala pod mednarodnim nadzorom in je režim ne bo oviral.

Biden je Kubo sicer označil za propadlo državo, ki zatira svoje ljudi. Zanimivo je, da slovenska levica, ki vehementno podpira progresivnega predsednika ZDA, v isti sapi globoko intimno čuti s kubanskim in predvsem venezuelskim režimom; spomnimo, nekateri zelo vidni obrazi slovenske leve politike se radi pohvalijo, kako so delali na venezuelski ambasadi. Da ne pozabim: pred dnevi je Maduro napovedal možnost vojaške intervencije na Kubi, s katero želi ukrotiti protikomunistične protestnike. Tovariš Kordiš, bi kaj pokomentirali?

Ne le naša Levica, tudi druge progresivne združbe, ki se "bojujejo za malega človeka, so podpornice režimov, ki so v resnici nazadnjaški in zatiralski:

https://twitter.com/SpelaRotar/status/1415902534233907209

Ne pozabimo, da medtem resnično zapostavljeni ljudje protestirajo proti režimu "rešiteljev" za golo preživetje.

Fleksibilna morala progresivcev

Levica se je torej znašla v nerešljivem ideološkem gordijskem vozlu. Progresivci po še iz sovjetskih časov trajajoči partijski liniji podpirajo Iran, čeprav tamkajšnja ideologija ne podpira niti ene vrednote (razen mogoče širjenja konservativnega islama), katere progresivci vsiljujejo v Sloveniji in na Zahodu. Z neko soc-nostalgijo in parolami o družbeni pravičnosti na ustih podpirajo Kubo, a ko njihov ameriški zaveznik Biden nastopi proti njej, enostavno ne vedo, kaj bi.

Je mogoče koga na levici kaj sram, da jim je paradigmo moralnosti speljal domnevni diktator?

Z velikim gnusom prezirajo trenutno bojda represivno Janševo vlado in zavračajo prisotnost "fašistične" slovenske policije ob protestih, do katerih imajo seveda pravico, ko pa se Kubanci želijo dvigniti iz revščine, bi jih pa njihovi zavezniki krotili kar z vojsko.

Ko je govora o množičnih pokolih, je levi pol izrazito selektiven in prav rad pozablja na zločine strani, katere ponosni nasledniki so, in Bog ne daj, da kdo misli drugače. Takega je potrebno preventivno diskreditirati in ga obtožiti netenja konflikta z (v trenutnem primeru) Iranom, pred katerim je treba trepetati. So to evropske vrednote, voditeljica Fajonova?

Vsi ti absurdni in bizarni paradoksi izražajo totalno nenačelnost in nekredibilnost. Svoja sveta načela, svoje aksiome in dogme, katerim pri nas še v mislih ne smeš oporekati, če nočeš, da te leva inkvizicija ožigosa za sovražnika svobode, so levičarji ob določenih pogojih pripravljeni v trenutku zavreči in postati podporniki najbolj zatiralskih režimov. Na kratko: v praksi podpirajo ravno nasprotno od tistega, kar širijo s propagando. To so v resnici ideološke teme, ki narekujejo prihodnost, in levica je pogrnila na celi črti.

Kaj pa je v resnici storil Janša s tem, ko je pozval k preiskavi iranskih pobojev?

https://twitter.com/ZigaTurk/status/1416312607070474240

Pokazal je stališče, da se drugače mislečih ne pobija zgolj zaradi njihovih stališč, pa naj gre za Auschwitz, Katin ali Kočevski Rog. Postavil se je na stran zatiranih, na stran drugače mislečih in na stran pluralnosti. Je mogoče koga na levici kaj sram, da jim je paradigmo moralnosti speljal domnevni diktator?

Medtem ko je konservativna sfera v svojih temeljnih načelih in vrednotah bolj ali manj predvidljiva in stabilna, ugotavljam, da jih progresivizem v resnici nima. Zgornji primeri zgovorno kažejo na to, da visoka moralna načela služijo le kot sredstvo izsiljevanja privilegijev, medtem ko jih njihovi oznanjevalci v praksi niso zmožni resnično živeti.

Vem, da bodo tisti, ki so predmet tega razmišljanja, prebrali te vrstice. Vem tudi, da se s temi dejstvi ne bodo soočili, pač pa se bodo v sebi lastni ignorantski tišini obrnili stran, kot že mnogokrat doslej. Glede na dejstvo, da so v veliki večini nosilci diplom, magisterijev in doktoratov, tega ne moremo pripisati njihovemu nizkemu intelektu, pač pa nekaterim drugim osebnostnim lastnostim.