Odzivi na “multikulturno” himno: danes v arabščini Zdravljica, jutri morda Hej brigade?

Uredništvo
3

V Sloveniji ob kateremkoli državnem prazniku težko mine proslava, ki ne bi razvnemala strasti in delila, namesto združevala narod.

Ob slovenskem kulturnem prazniku je veliko jeze in ogorčenja na družabnih omrežjih sprožila včerajšnja proslava, na kateri so v eni izmed kulturnih točk sedmo kitico Zdravljice, slovenske himne, zapeli v več tujih jezikih, začenjši z arabščino.

Na Domovini smo zbrali nekaj odzivov s spletnih medijev in družabnih omrežij.

“Škoda, da v zadnjih 25 letih nismo uspeli kulture razbremeniti njene družbeno-politične vloge in ji omogočiti, da bi bila samo kultura – v najbolj žlahtnem pomenu te besede,” v današnji kolumni na Časnik.si piše nekdanji (tudi) kulturni minister dr. Žiga Turk in čeprav se direktno ne nanaša na omenjeno sporno kulturno točko, ta še kako sodi v širši kontekst njegovih besed.

Turk razmišlja takole: “mar nam ne bi bila, če kultura ne bi bila tako državotvorna, prihranjena politizacija kulture. Morda bi bil kak Janez Janša manj, kakšna Prešernova nagrada niti podeljena niti vrnjena, kakšna umetniška inštalacija zgolj huliganstvo …, če bi bila kultura »samo« kultura.”

Omenjeno multikulturno izvajanje pa je konkretno komentiral Dejan Steinbuch v svoji kolumni z naslovom  Alah je res velik: Franz Preshern in slovenska nekultura v kitajskem letu opice:

“Brati 7. kitico nacionalne himne v arabščini ni le deplasirani larpurlartizem oziroma provokacija zaradi provokacije, kar je otročje in daleč od kakršne koli svetovljenskosti, ampak je tudi – oprostite prosim izrazu – navadno zajebavanje iz države in državljanov. Danes je torej dovoljeno vse, kar vznemirja normalne emocije med ljudmi,”  lahko beremo na Portalu+.

Brez provokacij na strune domoljubnih čustev ne gre
V kakšni drugi Sloveniji iz vzporednega vesolja, kjer je “kultura samo kultura” (kot piše Žiga Turk), slovenski narod pa ne tako globoko razklan in potisnjen v okove kulturnega boja, bi bila multikulturno zapeta 7. kitica Zdravljice lahko povsem simpatična interpretacija njene lastne sporočilnosti.

Seveda pa ne v realnosti našega sveta, konteksta katerega so se avtorji proslave zagotovo dobro zavedali. Zato se ne gre slepiti, da je himna v tujih jezikih, začeta z arabščino, kaj druga kot namerna provokacija, odigrana na domoljubno noto, z dobro znanimi učinki in posledicami. Verjetno bi bila ta brez posega organizatorja predstave, nad katerim se je v kamero pritožil režiser, še hujša.

Razburjenje in ogorčenje, ki ga “multikulti himna” dviga, avtorjem in somišljenikom pomeni samopotrditev lastne intelektualne superiornosti ter umske odprtosti nasproti onim drugim, katerih miselna obzorja so po njihovo omejena s sponami preživete domoljubne nacionalne zavesti.

Odzivi s Twitterja

Za to so se borili …

V arabskem jeziku zapeto 7. kitico Zdravljice spodnji tviteraš razume v širšem kontekstu:

Bi vas presenetilo?

Zakaj pa ne?

Gre za sprenevedanje?

Prizadelo tudi starejše

 

3 KOMENTARJI

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime