Od krvavih podbojev k vratom, ki vodijo na zelene pašnike

»Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« (Jn 10,9)

Ena izmed najvidnejših primerov judovske materialne kulture je t. i. mezuza, kar dobesedno pomeni podboj vrat, vendar se je pomen te besede razširil na pergamentni zvitek, ki ga Judje še danes pritrjujejo na vratni podboj in na katerem so napisane besede iz 5. Mojzesove knjige: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo!« (5 Mz 6,4-5). Za te besede je Gospod Mojzesu naročil, naj jih nosi v svojem srcu, naj jih ponavlja potomcem in naj vedno govori o njih, k temu pa je dodal: »Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!« (5 Mz 6,9)

Vratne podboje sicer srečamo že v 2. Mojzesovi knjigi, kjer bilo je v 12. poglavju Izraelcem naročeno, naj si podboje pomažejo s krvjo žrtvovanega jagnjeta, kar naj bi angelu smrti dalo znak, da gre mimo take hiše. Tudi na tej simbolni podlagi je torej mezuza nekakšen verski amulet, ki ob vsakem vstopu in izstopu iz hiše opozarja in spominja na Boga. Zanimivo, da sefardski Judje danes mezuze na podboje pritrjujejo navpično, medtem ko jih aškenaški Judje po navadi postavljajo poševno. Slednje naj bi bil protiukrep zaradi antisemitskih sosedov, ki naj bi občasno povzročali težave tako, da so čez navpično mezuzo s kratko vodoravno črto narisali križ, tovrstna »oskrunitev« pa je torej onemogočena na način, da mezuze nameščajo poševno.

Toda od trivialnosti ad rem. Gospod Jezus tudi na ta način nadgradi staro postavo, ko sam sebe imenuje vrata. Če ravno v svoji bližnji okolici ali v sorodstvu nimamo kakšnega mizarja, kot je to v mojem primeru, se nam na prvi pogled ta izjava ne zdi kaj posebnega. Če nimamo v mislih kakšnih visoko tehnoloških stilnih protipožarnih vrat, ampak pomislimo na starodavna izraelska borna prebivališča pastirjev – da niti ne omenjam njihovih staj –, se nam ta naziv zdi celo banalen. Med vsemi sedmimi mesijanskimi slovesnimi izjavami na način »Jaz sem (Ἐγώ εἰμί)« v Janezovem evangeliju – ki seveda evocirajo Božje osebno ime, razodeto Mojzesu iz gorečega grma (»Jaz sem, ki sem [ehyeh asher ehyeh]; 2 Mz 3,14) – se nam Gospodov naziv »Vrat« zdi še najmanj imeniten.

»Kruh življenja« (Jn 6,35) še nekako razumemo v evharističnem pomenu, »Luč sveta« (Jn 8,12) nas lahko ponese celo na metafizično raven, »Dobri pastir« (Jn 10,11.14) pa povzema tako starozavezno podobo Boga kot znamenito pogansko kultno podobo krioforosa (nosilca ovna). Ko se Kristus poimenuje »Vstajenje in življenje« (Jn 11,25), to zopet odpira veličastno eshatološko dimenzijo, ko se poistoveti s triado »Pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), nas ta simbolika transponira nekam v duhovno presežnost, ko pa se poistoveti s »trto« (Jn 15,1.5), nas to poleg na že prej omenjeno evharistično simboliko morda spomni tudi na mesijansko obljubo gostije z žlahtnimi vini (prim. Iz 25,6).

Ravno simbolika vrat govori o tem prehodu med zunanjim in notranjim. Opredeliti se kot vrata pomeni nekaj pomembnega: vrata omogočajo srečanje med notranjostjo in zunanjostjo.

Kako torej razložiti ta navidezno banalno vsakdanji mesijanski epitet »vrata«? Božja beseda se namreč mestoma utegne zdeti jezikovno in stilistično nedorasla sijajnim primerom klasične antične literature, kot je to pred spreobrnjenjem, spričo v slabo latinščino prevedenega Svetega pisma doživljal tudi sv. Avguštin. Toda tudi huronsko delo sv. Hieronima, ki je Božjo besedo prevedel v latinščino vsaj približno znosne kvalitete, tozadevno ni pomagalo dosti, saj navidezna banalnost, obrabljenost bibličnih pripovedi ostaja trd oreh tudi za marsikaterega dandanašnjega bogoiskatelja. Potreben je obrat emavških učencev, da nam Gospod odpre oči in Pisma (prim. Lk 24,31-32), ki jih dojamemo kot bogonavdahnjena, saj smo preko njih – ravno v njihovem jezikovnem in literarnem uboštvu, ki ponazarja učlovečenje Besede – postavljeni pred Obličje, ki nas nagovarja osebno.

Ravno simbolika vrat govori o tem prehodu med zunanjim in notranjim. Opredeliti se kot vrata pomeni nekaj pomembnega: vrata omogočajo srečanje med notranjostjo in zunanjostjo. Samo v Jezusu se lahko resnično srečamo z Očetom, Oče pa se z vsakim od nas sreča po Sinu. Jezus je prag, kjer se dotikata končnost in neskončnost, kjer se srečujeta čas in večnost. Samo v Jezusu je vse to mogoče in do njega ni bližnjic ali alternative. To ne pomeni, da moramo v Jezusovem imenu zavreči vse, za kar se zdi, da nima nobene zveze z Njim, ampak ravno zato, ker vemo, da je On edini Odrešenik in posrednik ter edina »pooblaščena« vrata, potem je vse vedno povezano z Njim, četudi to ni vedno očitno. Prav na tem temelji krščanska odprtost in pripravljenost na srečanje z vsakim: gre za intimno prepričanje, da je na dnu vsega, tudi najbolj različnega in oddaljenega, vedno On.

Ker pa Božja beseda raste skupaj s tistimi, ki jo berejo (divina eloquia cum legente crescunt), kot pravi sveti Gregor Veliki (Hom. in Ez. 1.7.8), stopímo skozi ta vrata in pri že prej omenjenemu možu iz antike, sv. Avguštinu, poiščimo še globlji pomen vstopanja in izstopanja skozi vrata. Vstopiti skozi Kristusa-Vrata zanj najprej pomeni sprejeti krst in vstopiti v Cerkev, postati del njegovega mističnega telesa. A hiponski škof ponudi še drugo razlago:

»Lahko bi rekel, da vstopimo, ko se ukvarjamo z notranjim mišljenjem (interius aliquid cogitamus), in izstopimo, ko se lotimo kakšnega dejavnega dela zunaj. Kot pravi apostol: Kristus po veri prebiva v naših srcih (Ef 3,17), vstopiti preko Kristusa pomeni, da se v skladu s to vero posvetimo mišljenju. Izstopiti preko Kristusa pa pomeni v skladu z isto vero lotiti se zunanjih del, to je v prisotnosti drugih ljudi. Zato tudi v psalmu beremo: Človek odhaja k svojemu delu (Ps 104,23); in Gospod sam pravi: Naj vaša dela svetijo pred ljudmi (Mt 5,16).« (In Io. 45.15)

Avguštin torej Jezusove besede »Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Jn 10,9) razlaga v smislu, da pri Gospodu najdemo pašo, to je pravo Življenje, tako v tistih trenutkih našega zemeljskega življenja, ko se zberemo sami v svojih mislih, torej v kontemplaciji, kot takrat, ko moramo v luči vere delovati navzven.

Končno pa severnoafriški škof najde še en pomen navedenih besed, to je eshatološkega. »Zdi se mi namreč, da je mislil: Da bi imeli življenje, ko pridejo, in da bi ga imeli obilneje, ko odidejo.« (In Io. 45.15) Ko vstopimo že v tem zemeljskem življenju skozi Kristusa v Cerkev, začnemo prejemati od njega to Božje življenje, ob smrti, ko skozi Kristusa izstopimo, pa od njega prejmemo večno življenje, na večnih zelenih pašnikih (prim. Ps 23,2). »Le tam bodo našli pravi pašnik (tunc vera pascua invenient), kjer se bodo nasitili tisti, ki so lačni in žejni pravičnosti (Mt 5,6).« (In Io. 45.15)