Obiskala je duhovnika, ki jo je spolno zlorabljal: "morala sem mu povedati, kaj mi je v življenju naredil"

Prihaja iz zelo verne slovenske družine in je zato imela do duhovnika, ki jo je tudi krstil, veliko zaupanje. Saj se ga je kot duhovnika spoštovalo in je tudi pogosto prihajal na kosilo in obisk, mi je pripovedovala gospa srednjih let, ki ne želi biti imenovana s pravim imenom.

Duhovnik jo je zlorabljal več kot desetletje, z zlorabami pa se je lahko soočila šele po treh desetletjih od njihovega začetka.

O zlorabah se ni govorilo

“Že kot majhno me je dal rad v naročje, a jaz sem to takrat doživela kot igro,” se spominja. Njena kalvarija se je začela po prvem svetem obhajilu. Duhovnik Marjan Zupanc, ki je takrat služboval v Srednji vasi v Bohinju, jo je večkrat "prefinjeno" vabil v svoje naročje, nato pa božal po nogah in spolovilu. “Tedaj tega nisem razumela. Vedela sem, da nekaj ni v redu, ampak kaj se dogaja, pa nisem razumela. Takrat se o zlorabah sploh ni govorilo,” pove.

Doma ni nikoli povedala, kaj se ji dogaja, pa čeprav so se zlorabe vedno dogajale tako v župnjišču kot tudi na njenem domu. Dvomi, da bi ji kdo verjel, če bi o tem spregovorila. Vse skupaj se je nadaljevalo tudi po tem, ko se je preselila k teti v mesto. Tudi teta je Zupanca zelo spoštovala in tudi k njej je prihajal iz Preddvora in nato Hotedrščice, kjer je kasneje služboval.

“Bil je vedno bolj pogumen, jaz sem šla pa tudi vedno bolj v krč”

Da gre za zlorabo, ki se ji ne bi smela dogajati, je dojela nekje pri 13 letih. “Bil je vedno bolj pogumen, jaz sem šla pa tudi vedno bolj v krč,” razlaga.

S težavo vprašam, česar v resnici nočem vedeti; kako daleč je šel. Odgovori, da ji je odpenjal hlače, jo božal po mednožju, otipaval po prsih. Ne razume, zakaj se ni zmogla upreti in zakaj je molčala še naprej. Večkrat obmolkne tudi med najinim pogovorom. “Tudi pri drugih žrtvah je podobno. Šele po 30 letih lahko spregovorimo. To je tako globoko. Človek zakrkne, potlači tista svoja čustva …” pravi gospa, ki ima zaradi zlorab težavo zaupati duhovnikom in moškim nasploh. Porušilo se ji je tudi zaupanje v Cerkev.

“Človek dobi nek občutek … okrneš in si ne znaš pomagati. Veš, za kaj gre, ne upaš oziroma  te je sram komu povedati,” je, kot marsikaj, pojasnila v drugi osebi. Zlorabe so se nehale okrog 20. leta. Zadnjič, ko jo je poskušal otipavati, je Zupanca udarila, pravi. Od tedaj je imela mir.

Posebej močne posledice zlorab je začutila po tem, ko sta z možem začela intimno življenje. Da telo zablokira, pravi. Mož jo je spodbudil, da je poiskala pomoč, jo spodbujal in ji stal ob strani ob terapijah v sklopu inciative Dovolj.je. Z njo je šel tudi, ko je sklenila, da se sooči z duhovnikom, ki jo je leta zlorabljal.

Obiskala ga je v domu ostarelih ...

Čeprav pravi, da je ob obisku nadškofa in njegovo seznanitvijo s spolno zlorabo slišala, da je duhovnik dementen, moja sogovornica pravi, da se je je spomnil v trenutku. “Morala sem mu povedati, kaj mi je v življenju naredil – če se zaveda. In zahtevala opravičilo. Čeprav tukaj opravičila ni. Ampak toliko, da sem dala to iz sebe, da ve, kako me je prizadel oz. kaj je to v meni pustilo v življenju,” je dejala mirno, a odločno.

Zupanc ji je napisal tudi opravičilo, v katerem se ni opravičil konkretno za zlorabe, vseeno pa je prosil odpuščanja.

Od Cerkve nisem dobila ne odgovora, ne opravičila

Ko je ob spodbudi iniciative Dovolj.je gospa zlorabo prijavila policiji, je zadeva že davno zastarala. A v tem primeru je odgovor vsaj prejela. “Od Cerkve nisem dobila ne odgovora, ne opravičila,” pravi. Po njenem mnenju bi morala Cerkev zlorabe priznati in se zanje javno opravičiti, duhovnike, ki so zanje odgovorni pa izključiti, namesto, da jih prestavlja iz župnije na župnijo.

Ker do tega ne pride, vidi škofe kot soodgovorne za spolne zlorabe duhovnikov njihove škofije. Zanje namreč izvedo, a duhovnika ob tem le premaknejo na drugo župnijo, pojasni na svoji izkušnji. Žensk, ki so bile zlorabljene od Marjana Zupanca, je več in prihajajo iz različnih župnij. Nekatere primere pozna tudi sama. Jezi jo, da duhovnik, ki jo je zlorabljal, za svoja dejanja ni odgovarjal in ni bil kaznovan. “Če bi se kaj takega zgodilo v vrtcu, tak zaposleni ne bi imel več stika z otroki, prav tako bi mu bila za vselej zaprta vrata vseh podobnih služb,” pravi in obžaluje, da Cerkev ne zmore ravnati enako.

Verjame, da je otroke treba že od vrtca dalje učiti o tem, kateri dotiki in s kom so dovoljeni ter kateri ne. Hkrati pa je prepričana,  da bi morali o zlorabah več govoriti, saj bi bilo tako tudi žrtvam lažje spregovoriti.