Od Božje jeze do Božje milosti

V Stari zavezi je Bog izbral svoje izvoljence, svoje izvoljeno ljudstvo. Sprejel jih je v svojo družino in jim dal pravila po katerih naj bi živeli. Dal jim je način, ki je bil najboljši za njih.

In če bi živeli po teh zapovedih, bi bilo vse v najlepšem redu. Pa izvoljeno ljudstvo ni živelo po teh zapovedih. Vedno so ljudje nekaj odstopali od Božjih načrtov. Nasprotovali so temu, kar je Bog za njih pripravil, ker so vedeli bolje od Nebeškega Očeta. So se pozanimali pri sosednjih bogovih in so vedeli bolje in več.

Tako so Bogu pustili dve možnosti. Lahko bi jih zavrgel kot so oni zavrgli njega, lahko pa bi v svoji brezmejni usmiljenosti Bog poskušal najti pot do njihovih src. In to je Nebeški Oče tudi naredil. Začel je pošiljati izvoljenemu ljudstvu svoje glasnike-preroke. Ti so hodili k ljudstvu in z ljudstvom in jih opozarjali: »Poglejte če boste to še naprej delali tako kot delate, se to ne bo dobro končalo. Pokesajte se svojih grehov in se vrnite na tisto pot, ki jo je Oče pripravil za nas.« Bog je poslal preroke Elija, Elizeja, Izaijo, Jeremija, Ezekijela in ostale. Poslanstvo preroka je, da gre k ljudstvu, ki je zašlo in ga pripelje nazaj. Bog vedno daje še možnosti. Na nas pa je, da jih sprejmemo!

Malahija je zadnji prerok pred Kristusovim časom v Stari zavezi. Deloval je okoli leta 400 pred Kristusom. Nato je za njim sledilo obdobje tišine, ko Bog ni govoril z ljudstvom, ampak ga je pripravljal na nastop svojega lastnega sina.

Kaj je Malahijevo sporočilo? »Glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnišče: dan, ki pride, jih bo sežgal,« govorí Gospod nad vojskami, »ker ne bo pustil od njih ne koreninice ne vejice!«

Malahijeva prerokba se začenja z sporočilom, da je Bog jezen na svoje ljudstvo. Da je resnično zadnji čas, da spremenijo svoja napačna pota. Res ključen je naslednji stavek: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdrávljenje prihaja na njegovih žarkih.« Malahijevo sporočilo se začne z božjo jezo in zaključi s sporočilom milosti. To je tista prava Božja narava, ki je milostna in ljubi človeka bolj kot si ta predstavlja v svojih najbolj divjih sanjah. Do te mere, da je celo svoje najožje sodelavce, angele, zaradi njihove ljubosumnosti do človeka vrgel v pekel.

Jezus nas izziva

Po preroku Malahiju sledi dolgo obdobje, ko Bog ni govoril z ljudmi, ko ni komuniciral z izvoljenim ljudstvom. In nato pride Jezus, ki nadaljuje z enakim povabilom. Vabil je k vnovičnemu odkrivanju Božje ljubezni.

Današnji evangelij je zadnje Jezusovo dejanje pred njegovim trpljenjem. Jezus je v templju, najsvetejšem prostoru za Jude. In govori o njegovem uničenju. Vendar Judje ne razumejo ali nočejo razumeti. Jezus namreč ne govori o uničenju judovskega templja, marveč govori o uničenju pomembnejšega templja, to je njega samega, Božjega Sina. V stilu starozaveznih prerokov izziva. Koga izziva? Izziva Jude v templju in tudi nas, kristjane pri današnji nedeljski maši dva tisoč let kasneje. V svetu, ko se tudi zdi, da Bog ne komunicira več s svojim ljudstvom. Ni več prerokov, ni več znamenj, nihče med nami ne ve doklej bo to trajalo kot beremo v psalmih.

Moramo se poboljšati, da skrenemo stran od naših napačnih poti in se usmerimo na božja pota. Jezus je tista zanesljiva pot proti nebesom. Imamo navodila v obliki Svetega pisma in učenja Cerkve, če pa kdaj zaidemo s te poti nam pomaga izredno sredstvo-zakrament spovedi. Po njem smo spet naravnani na pravi poti do našega končnega cilja, občestva vseh svetih z Jezusom v nebeškem kraljestvu.

Bratje in sestre. V nebesih sem doma, poje cerkvena ljudska pesem. Naravnajmo svoja pota proti nebesom in skrbimo, da bomo vsak dan živeli človeka vredno krščansko življenje, da bomo živeli ta dan kot bi bil naš zadnji. Potem se nam ni bati tega zadnjega dneva, kot ga napovedujeta Malahija in Jezus. Mi smo pripravljeni.