Ob Castrovi smrti: mrtev diktator je še vedno diktator

Nedavna smrt dolgoletnega kubanskega voditelja na simbolni ravni označuje konec nekega obdobja, za katerega lahko samo upamo, da se ne bo ponovilo. Castro je bil namreč še zadnja velika relikvija hladne vojne, časa, ko je bilo človeštvo večkrat na robu nuklearnega uničenja.

Številni si ga bodo zapomnili drugače: kot simbol gibanja neuvrščenih in upiranja ameriški prevladi v slogu boja Davida in Goljata. Za mnoge revne države je bila Kuba izhodišče številnih medicinskih odprav in vir orožja in vojaštva za boj proti njihovim kolonialnim oblastnikom.

Fidela lahko postavimo ob bok Titu: tako Kuba kot Jugoslavija bi bili na boljšem brez njune diktature, vendar bosta oba ostala v mislih zelo glasne večine zapisana kot heroja, osvoboditelja in vodji nekih boljših časov.

Castro kot Tito

V tem pogledu je bil Castro t.i. zločinec z dobro publiciteto – čeprav je bila Kuba pod njegovim vodstvom znana tako po javnem zdravstvu, pismenosti in cigarah kot tudi po političnem zatiranju in usmrtitvah, se na slednje kar nekako pozabi.

Fidela lahko postavimo ob bok Titu: tako Kuba kot Jugoslavija bi bili na boljšem brez njune diktature, vendar bosta oba ostala v mislih zelo glasne večine zapisana kot heroja, osvoboditelja in vodji nekih boljših časov. Nostalgija je pač izredno močno čustvo.

Ob Castrovi smrti se sicer lahko sprašujemo, koliko je bilo v njem zares idealista in vernika v socialistično zmago in svobodo; kar pa ne moremo zanikati je, da Kubi trenutno vlada nedotakljiva družinska politična elita, ki se v svoji odločenosti obstanka na oblasti lahko primerja s Severno Korejo.

Običajni Kubanec nima možnosti vplivati na državno politiko. Ujeti na otoku in oropani preštevilnih osnovnih človekovih pravic, ki so za nas popolnoma samoumevne, so se v desetletjih diktature številni odločili za nevarni beg v ZDA.

Z uporabo čolnov in raftov, ki so le pogojno plovni, te pogumne ljudi še v današnjih dneh ob vsakem večjem orkanu najdejo utopljene na obali Floride.

Tako Juncker, ki je opisal Castra kot »heroja«, kot kanadski premier Trudeau, ki ga je čustveno zaneslo s hvalnicami o »neverjetnem voditelju in legendarnem revolucionarju« sta očitno preveč dobesedno vzela tisto staro rimsko geslo, da o mrtvih nič slabega.

Neprimerne hvalnice s strani svetovnih voditeljev

Zaradi tega še toliko bolj bodejo odzivi svetovnih politikov, ki so enako kot običajni ljudje ves čas požirali legende in propagando o tropskem državici, ki bi lahko postala nebesa, če le ne bi bilo tiste zlobne Amerike in njene blokade.

Tako Juncker, ki je opisal Castra kot »heroja«, kot kanadski premier Trudeau, ki ga je čustveno zaneslo s hvalnicami o »neverjetnem voditelju in legendarnem revolucionarju« sta očitno preveč dobesedno vzela tisto staro rimsko geslo, da o mrtvih nič slabega. Kot redka svetla zvezda je izpadel Donald Trump, ki je pokojnega revolucionarja označil za »brutalnega diktatorja, ki je skoraj šest desetletij zatiral lastne ljudi«.

Castro je bil tiran, ki je več kot pet desetletij vladal Kubi z železno pestjo. Sorojakom je odvzel pravico odločanja o lastni usodi, jih zatiral in obsodil na ekonomsko in tehnološko stagnacijo.

Ob koncu svojega življenja ne bi smel biti obžalovan ali hvaljen, temveč jasno obsojen ter njegova vlada prepoznana kot totalitarizem, ki se je želel prikazovati kot napreden in svoboden.