Ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom: nekaj dejstev, ki jih najbrž niste vedeli

Danes mineva natanko 100 let, odkar se je Prekmurje združilo z ostalim slovenskim prostorom.

Za Prekmurje se še danes včasih komu zdi, da je pozabljeno od osrednje Slovenije in centrov odločanja, zato niti ne preseneča, da so pred sto leti prekmurska odposlanca, ki sta iskala podporo v Ljubljani, najprej vprašali, kje sploh je Prekmurje in ali tam prav res živijo Slovenci.

No, to kje je Prekmurje, vemo danes vsi, da tu živijo Slovenci, verjetno tudi. Kaj pa se je dogajalo s tem območjem pred 100 leti, pa si na kratko poglejmo v nadaljevanju.

Tisočletna madžarska nadvlada in slovenski narod

Območje današnjega Prekmurja je bilo dolgo pod madžarsko oblastjo. Glede na to, da so se na tem območju Slovenci večinsko ohranili, verjetno ne bi mogli reči, da so bili skozi vsa ta stoletja zatirani. Se pa je agresivna madžarizacija močno stopnjevala v drugi polovici osemnajstega stoletja, vse do odcepitve Prekmurja v letu 1919. Ob pomladi narodov so se namreč narodnostno prebudili tudi Prekmurci in se začeli vedno bolj zavedati svojih korenin.

Vera kot poroštvo Slovenstva

Slovenski jezik se je (ne samo v Prekmurju, vendar tam še posebej izrazito) ohranjal preko vere in duhovnikov. To tematiko nam je pred tedni v intervjuju podrobneje predstavil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.

Katoliški duhovniki so bili pravi narodni buditelji, ki so sicer v prvi vrsti oznanjali Kristusa, v drugi vrsti pa takoj ljubezen do lastnega naroda in jezika. Vernikom so nudili bogoslužje, verski pouk in številne publikacije v slovenskem jeziku. Pogosto tudi za ceno preganjanj, šikaniranja, zaporov, zasliševanj in bega. Nekateri s svojimi vrhunskimi akademskimi in diplomatskimi sposobnostmi (Matija Slavič, Franc Kovačič), nekateri s predanim delom z verniki in izdajanjem periodike v slovenskem jeziku (Franc Ivanocy, Jožef Klekl st., Ivan Baša…), nekateri pa tudi z konkretnimi vojaškimi dejanji (pred posvetitvijo: Ivan Jerič, Jožef Godina).

Če smo pošteni, pri omenjanju gradnje slovenske narodnostne identitete ne smemo pozabiti niti na prispevek evangeličanov, ki so tudi pomembno sooblikovali prekmurski prostor. Sicer bi se naj v samem procesu odcepitve čutili bolj povezane z madžarskim kulturnim prostorom, a so nenazadnje, v nekem drugem zgodovinskem obdobju, dali slovenskemu narodu prve slovenske knjige, prevode, pesmarice …

Mirovna konferenca v Parizu

Priključitev Prekmurja matični domovini nikakor ni bila samoumevna ali preprosta. Dolgo je vse skupaj viselo na nitki in se nagibalo v prid Madžarske. Mnogo velikih mož slovenske in druge narodnosti si je dolgo in z izjemnim trudom prizadevalo, da se je tehtnica nagnila v stran priključitve Kraljevini SHS in omogočila združitev Prekmurja z matičnim narodom.

Podrobnosti dogajanja so zelo berljivo zapisane v nedavno izdani knjigi Povsod pokažimo, da smo Slovenci, avtorja Andreja Lažeta.

Po priključitvi

17. avgusta 1919 se je v Beltincih zbrala velika množica (dvajset tisoč ljudi) in priključitev obeležila s slovesno mašo. Poudariti velja nadvse plemenito držo tedanjih mnenjskih voditeljev, zgoraj omenjenih duhovnikov. Čeprav so v obdobju agresivne madžarizacije mnogi od njih pretrpeli marsikaj hudega, so bili v svojem človeškem dostojanstvu in krščanski ljubezni toliko modri, da svojega vpliva niso izrabili za maščevanje, ampak so takoj po doseženem cilju mirili ljudi in jih spodbujali k bratski ljubezni do sodržavljanov druge narodnosti, ki so ostali na slovenski strani, in k ponosu do svojega naroda.

Danes ta častitljiva duhovniška imena spet dobivajo zaslužen pomen in veljavo. Desetletja po drugi svetovni vojni so bila namreč (vsaj uradno, v ljudskem spominu pač ne) potisnjena v arhivske predale in povsem ne ovrednotena čakala na bolj prijazne čase. Ti so očitno sedaj prišli.



Vabilo!